Jedro

Razpravno je sposoben le, če izpolnjuje vse zakonske pogoje za samostojno opravljanje procesnih dejanj (procesna sposobnost) ter, da je sposoben sodelovati v postopku. Obdolženec ne more biti stranka v postopku, če ni subjekt kazenskega materialnega prava. To pomeni, da mora biti sposoben racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku, oziroma, da je sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita v obsodilnem delu, ki se nanaša na obsojenega M. O. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju sta bila A. K. in M. O. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila obsojeni A. K. določena kazen šest mesecev zapora, M. O. pa kazen štiri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusnih dobah treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja ter pod nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, oškodovani družbi L., d.d., povrneta povzročeno škodo s kaznivim dejanjem v višini 3.941,00 EUR, to je v znesku, v katerem je sodišče oškodovancu na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priznalo premoženjskopravni zahtevek. Z isto sodbo je sodišče zoper oba obsojenca in pravno osebo - gospodarsko družbo P., d.o.o. na podlagi 1. točke 357. člena ZKP izdalo še zavrnilno sodbo ter s stroški tega dela postopka obremenilo proračun. Višje sodišče je pritožbi zagovornika obsojene A. K. in obsojenega M. O. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta v obsodilnem delu obsojencema naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojeni M. O. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitev 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 19. 20., 21., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 35., 36., 125. in 153. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), 7. in 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 20., 21., 47. in 54. člena listine Evropske unije o temeljnih pravicah, 6., 13., 14. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 16., 17. in 370. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi vlogi ugodi ter mu zagotovi pošteno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnik namreč v pretežni meri uveljavlja le pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Neutemeljene pa so tudi njegove navedbe, da zaradi možganske kapi ni bil sposoben sodelovati v sodni dvorani, saj ta njegova trditev ni podkrepljena z dejstvi in dokazi. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je obsojenec na glavni obravnavi opravljeni dne 25. 1. 2017 sodnici izjavil, da je bolnik po prestani možganski kapi in da zato potrebuje določen čas za opredelitev glede svojega zagovora, po premisleku pa je čez nekaj minut izjavil, da se bo zagovarjal ustno in to brez pomoči zagovornika. Njegovo zdravstveno stanje tako ni vplivalo na zmožnost sodelovanja na obravnavi. Očitke obsojenca, da sodišče ni izvedlo javnega sojenja, pa je natančno in argumentirano zavrnilo že višje sodišče. Stranki v postopku namreč v pritožbah nista predlagali, da se ju obvesti o seji pritožbenega sodišča, predsednik senata in senat pa stranke obvesti le, če oceni, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojeni O. ter vztrajal na navedbah uveljavljenih v zahtevi za varstvo zakonitosti. Posebej je izpostavil svojo nezmožnost sodelovati v postopku ter v zvezi s tem svoji vlogi priložil izvedensko mnenje izvedenca psihiatra doc. dr. Mateja Kravosa izdelano za kazensko zadevo I K 51368/2013, ki jo je prejelo Okrajno sodišče na Ptuju dne 28. 4. 2015. Izvedenec je ocenil, da obsojenec glede na tedanje zdravstveno stanje in glede na podatke iz zdravstvene dokumentacije ni sposoben aktivno sodelovati na glavni obravnavi. Sicer je sposoben sodelovati v obliki pisnih zagovorov, a še to le, če ima na razpolago dovolj časa (šteto bolj v dnevih, kot v urah). Zatem je dne 2. 5. 2015, kot je nadalje razvidno iz prilog, mnenje še dopolnil in navedel, da preiskovanec trajno ni več sposoben ustno sodelovati na glavni obravnavi, oziroma je sposoben v okvirih kot so navedeni v mnenju. Obsojenec je poleg tega svoji vlogi priložil še sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 414/2019 z dne 27. 8. 2019, s katerim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvega dolžnika (obsojenega M. O.), izpodbijani sklep razveljavilo prav zaradi njegove nezmožnosti sodelovati v postopku, ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na strogo vezanost Vrhovnega sodišča na navedbe v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti očitke kršitev določb procesnega ali materialnega kazenskega zakona obrazložiti in ne le citirati, kolikor pa sodišču očita kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa mora obrazložiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe. Pavšalnih očitkov namreč Vrhovno sodišče ni dolžno presojati. Zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Po določbi 427. člena ZKP pa ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkusi obstoj posameznih odločilnih dejstev, ter pri precejšnjem dvomu izpodbijano sodbo razveljavi.

6. V konkretni zadevi vložnik sicer uvodoma očita sodišču kršitev več členov Ustave, ZKP, EKČP ter drugih deklaracij in listin, vendar pa v nadaljevanju v pretežnem delu teh kršitev ne obrazloži. Z očitki, da sodišče v postopku ni upoštevalo, da ni nikakršnih verodostojnih dokazov, ker zasežene srečke dne 9. 1. 2014 niso bile poškodovane v takem obsegu kot predložene na glavni obravnavi, pri nekaterih pa je celo manjkal premaz, da L., d.d. ne razpolaga s fotografijami posnetimi na kraju v času prevzema poškodovanih srečk, da ni natančnega zapisnika za vsako srečko posebej, da so naknadno predložene srečke lahko druge, kot tiste, ki so bile zasežene, da bi moral A. Š. ob zasegu poškodovanih srečk sestaviti zapisnik o zasegu, ter natančno popisati vsako srečko posebej z opisom škode, da so bile loterijske srečke odpeljane brez komisijskega prevzema, da je A. Š. dne 12. 6. 2015 na sodišču predložil znatno manj poškodovane srečke, kot so bile poškodovane tiste, ko so bile predložene na glavni obravnavi dne 25. 1. 2017, da priče K., T., B., Š. niso verodostojne, saj gre za priče z interesi ipd., vložnik izraža le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej uveljavlja razlog zmotno in/ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma razlog s katerim, kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočnih sodnih odločb ni mogoče izpodbijati.

7. Obsojenčeve navedbe, da je preživel leta 2006 možgansko kap, zaradi česar ni bil sposoben sodelovati v sodni dvorani, da je bil zaradi kapi „v času, ko je obdolžen kaznivega dejanja“ v zelo slabem zdravstvenem stanju, prav tako pa tudi, da „ni bil po nobeni pogodbi odgovoren“ pomenijo očitke o kršitvah procesnega prava, 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. 8. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bil obsojenec prvič zaslišan dne 12. 6. 2015 v okviru posameznih preiskovalnih dejanj. Po prejetem pravnem pouku je takrat izjavil, da se ne bo zagovarjal. Naslednjič je bil zaslišan dne 25. 1. 2017, ko je izjavil, da je bolnik po prestani možganski kapi in da potrebuje določen čas, da se opredeli. Na ponovno vprašanje sodnice v smeri, ali se bo zagovarjal, pa je izjavil, da se bo zagovarjal v pisni obliki. Ko ga je razpravljajoča sodnica opozorila na določbo 227. člena ZKP, pa je izjavil, „da po tehtnem premisleku, ki mi je dan s strani sodišča za čas petih minut izjavljam, da se bom ustno zagovarjal brez strokovne pomoči zagovornika.“ Zatem je podal svoj zagovor, ki ga je sodišče snemalo ter se nahaja na list. št. od 109 do 131 spisa. Obsojenec je tedaj odgovarjal tako na vprašanja sodnice kot na vprašanje državnega tožilca. Prva sodba z dne 31. 5. 2017, s katero je sodišče oba obsojenca spoznalo za kriva, je bila kasneje razveljavljena. Dne 27. 6. 2018 je sodišče ponovno razpisalo glavno obravnavo. Tedaj je obsojenec po danem pravnem pouku, enako kot soobsojenka, izjavil, da se ne bo zagovarjal. Po izvedenem dokaznem postopku tega dne, pa je v zapisniku navedeno še: „Kljub temu, da je obdolženka izjavila, da se danes ne bo zagovarjala, pa nadalje izjavi, da vztraja pri vsebini že podanega zagovora. Enak odgovor poda soobdolženi M. O.“ Za tem je bilo razpisanih še več narokov, obravnavo pa je sodišče zaključilo dne 10. 10. 2018. Na naroku je bil navzoč tudi obsojenec in to od 9.00 ure pa vse do razglasitve sodbe ob 12.18 uri, ko je napovedal pritožbo.

9. Obsojenec se je ves čas postopka branil sam brez pomoči zagovornika. Sam ga ni najel, niti ni zaprosil za (brezplačno) pravno pomoč. Je invalidsko upokojen.

10. Sodba pritožbenega sodišča v zvezi z očitki o njegovih zdravstvenih težavah v posledici možganske kapi nima razlogov.

11. Iz izvedenskega mnenja, priloženega izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilstva, izhaja, „da je pri obsojencu v posledici poškodb možganovine ob krvavitvi v možgane prišlo do okvare funkcioniranja možganov in s tem do znižanja intelektualnih sposobnosti, predvsem v smislu učenja, logičnega sklepanja, načrtovanja, pozornosti, odreagiranja in miselne prožnosti. Posledica je, da je v medsebojnih odnosih bistveno bolj nebogljen in se nekritično ne znajde ali pasivno podredi mnenju drugega, tudi v nasprotju z lastnim prepričanjem. Okvare so dokončne in je verjetnost izboljšanja v naslednjih petih letih (verjetno še dlje) praktično nična in zanemarljiva. Kolikor je komunikacija močno upočasnjena, prilagojena njegovim sposobnostim, predvsem čustveno neobremenjena in zanj varna je ob bistveno večjem vložku razlag in pomoči zmožen ustreznega spremljanja sodnih postopkov“. Na izrecno vprašanje, ali je obsojenec sposoben prisostvovati glavni obravnavi, pa je izvedenec odgovoril, da pasivno ja, medtem ko aktivno ne.

12. ZKP tako imenovane procesne, oziroma pravilneje razpravne, sposobnosti obdolženca ne opredeljuje. Je pa ta pojem opredelilo Ustavno sodišče1, kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolženec sodeluje v kazenskem postopku. Razpravno je sposoben le, če izpolnjuje vse zakonske pogoje za samostojno opravljanje procesnih dejanj (procesna sposobnost) ter, da je sposoben sodelovati v postopku. Obdolženec ne more biti stranka v postopku, če ni subjekt kazenskega materialnega prava. To pomeni, da mora biti sposoben racionalno skrbeti in zastopati svoje interese v postopku, oziroma, da je sposoben voditi svojo obrambo na razumljiv in razumen način. Navzočnost obdolženca na obravnavi sama po sebi še ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku.

13. Obsojenec svojih trditev, da ni sposoben sodelovati v „sodni dvorani“ sicer tekom postopka res ni podkrepil z dejstvi in dokazi, kot to navaja vrhovni državni tožilec, vendar pa se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, glede na povzeto procesno dejansko stanje, vzbudil precejšen dvom glede njegove razpravne sposobnosti, zaradi česar je Vrhovno sodišče ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni M. O. obe izpodbijani sodbi razveljavilo v obsodilnem delu, ki se nanaša na tega obsojenca ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Duševno stanje obsojenca, ki izhaja iz izvedenskega mnenja in s katerim je izvedenec le pritrdil temu, kar je obsojenec navajal ves čas postopka, namreč kaže na resne težave pri njegovi aktivni obrambi. To pa je po presoji Vrhovnega sodišča vsekakor okoliščina, ki vnaša dvom v njegovo razpravno sposobnost, kot tudi enakopravnost obdolženca, ki mu jo v razmerju do nasprotne stranke zagotavlja 16. člen ZKP, oziroma okoliščina, ki onemogoča obrambo. Za obrambo pa ni dovolj le pasivno spremljanje, morda razumevanje navedb tožilca, temveč aktivna udeležba. Člen 22 Ustave zagotavlja tudi pravico do aktivnega sodelovanja v postopku. Zato je obdolženec, ki se v postopku ne more aktivno braniti, prikrajšan za svojo obrambo. Pasivna udeležba, spremljanje obravnave, čeprav predpostavka za učinkovito obrambo, namreč ne pomeni obrambe. V tem primeru obdolženec ne samo, da ni v enakopravnem položaju z državnim tožilcem, temveč ostaja brez obrambnih procesnih dejanj. Prikrajšan je za svojo pravico biti enakopraven subjekt v postopku. To pa je predpogoj poštenega postopka, kar nenazadnje zagotavlja tudi 6. člen EKČP. Izvedba kazenskega postopka zoper obdolženca, ki ni sposoben sodelovati v postopku, bi bila v nasprotju z njegovo pravico do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku.2

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče glede na naravo obsojenčevih zdravstvenih težav s pomočjo izvedenca psihiatra presoditi ali je obsojenec zmožen sodelovati v postopku, oziroma ali je pri njem podana razpravna sposobnost kot procesna predpostavka in glede na ugotovitve ustrezno razsoditi.

16. Obsojenec je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal še druge procesne kršitve, vendar se Vrhovno sodišče o njih ni opredelilo, glede na to, da je sodbo razveljavilo zaradi opisane procesne kršitve.

1 Glej odločbo Up-786/06 z dne 3. julija 2008. 2 Odločbe Us RS U-I-6/08, Up 1198/05, Up 786/06 in idr.