Jedro

Za ugotovitev, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo, je treba presoditi, ali je zavarovanec ob obvestilu predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak ugotoviti obstoj in znesek obveznosti, kar je zavarovanec (tožeča stranka) z dopisom z dne 9. 4. 2009 tudi storil.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. alineji 1. odstavka izreka tako, da se besedilo: "znesek 13.084,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 4. 2009 do plačila" nadomesti z besedilom: "znesek 13.000,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 4. 2009 dalje do plačila", - v 3. alineji 1. odstavka izreka pa tako, da se znesek dosojenih pravdnih stroškov zniža na 2.111,11 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 13.084,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 4. 2009 do plačila, zakonsko določene zamudne obresti od zneska 1.008,00 EUR za čas od 24. 4. 2009 do 21. 9. 2009 in pravdne stroške v znesku 2.195,87 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po poteku prostovoljnega roka do plačila.

2.Proti delu navedene sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad 13.000,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 24. 4. 2009 do 10. 9. 2011 v višini 2.141,79 EUR zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo klavzulo K 116, ki je sestavni del splošnih pogojev tožene stranke in s tem zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama in ki v 2. odstavku določa, da se dnevno nadomestilo izplačuje od vključno 8. dneva dalje od ugotovitve popolne delovne nezmožnosti. Sodišče je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od 24. 4. 2009, takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, saj je v 1. in 5. odstavku SPNZ določeno, da se invalidnost ugotavlja v letu dni po nezgodi, če je takrat zdravljenje že zaključeno oziroma ko so posledice poškodb dokončne in ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, kdaj je nastopilo takšno stanje pa ni ugotovil niti izvedenec medicinske stroke. Tožena stranka je ravnala v skladu s 6. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki ji nalaga skrbnost pri reševanju odškodninskega zahtevka, sodišče pa je povsem prezrlo dopis z dne 21. 9. 2009, v katerem ponovno poziva tožečo stranko, da se izjasni o zaključku zdravljenja zaradi nezgode. Iz zdravniškega izvida z dne 11. 2. 2009 ne izhaja, da bi bilo zdravljenje zaključeno, toženi stranki je bil predložen izvid z dne 3. 12. 2008, iz katerega pa je razvidno, da je bil tožnik naročen na kontrolo z izvidom kardiologa. Tožeča stranka medicinskih dokumentov o zaključku zdravljenja ni dostavila, zato tožena stranka tudi ni mogla postaviti cenzorja in s tem rešiti odškodninskega zahtevka. Torej ni prišla v zamudo pred izdajo sodbe.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala podane pritožbene navedbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni v zamudi, saj je tožeča stranka ni obvestila o tem, da je zdravljenje že zaključeno, tožena stranka pa lahko odloča o odškodninskem zahtevku šele, ko je zdravljenje zaključeno oziroma ko so posledice poškodb dokončne in ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, niso utemeljene. Tožeča stranka je dne 2. 4. 2009 poslala toženi stranki odškodninski zahtevek, tožena stranka pa jo je pozvala na dopolnitev le-tega. Tožeča stranka je nato 9. 4. 2009 skladno s pozivom tožene stranke zahtevek dopolnila in posredovala fotokopije odločb ZZZS za obravnavano obdobje, ni pa ji posredovala fotokopij izvida za operativni poseg, izjave, zakaj je bila upravičena do skrajšanega delovnega časa in fotokopije poškodbe pri delu, saj izjava o delovniku za skrajšan delovni čas ni bistvena, poškodba pa ni nastala pri delu, o čemer je v dopisu toženo stranko tudi opozorila. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je s tem, ko je tožeča stranka dopolnila zahtevek, imela tožena stranka na voljo vso potrebno dokumentacijo, da odloči o zahtevku, a tega ni storila, ampak je tožečo stranko še trikrat (11. 4. 2009, 21. 4. 2009 in 9. 6. 2009) pozivala k dopolnitvi iste dokumentacije, ki ji je že bila predložena 9. 4. 2009. Ta datum je zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tisti, od katerega teče 14-dnevni izpolnitveni rok, od 24. 4. 2009 pa posledično tečejo zakonske zamudne obresti. Nadalje je neutemeljena navedba, da je bil toženi stranki predložen izvid z dne 3. 12. 2008, iz katerega izhaja, da je bil tožnik naročen na kontrolo z izvidom kardiologa, saj se ta izvid ne nanaša na obravnavano nezgodo z dne 8. 7. 2008, ampak na nezgodo z dne 20. 10. 2006. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče povsem spregledalo dopis z dne 21. 9. 2009, v katerem tožečo stranko obvešča, naj se izjasni, če je zdravljenje že zaključeno, saj bi kot dober strokovnjak že iz podatkov, ki jih je tožeča stranka poslala 9. 4. 2009, morala razbrati podatke o zaključku zdravljenja in je navedeni dopis brezpredmeten. Za ugotovitev, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo, je treba presoditi, ali je zavarovanec ob obvestilu predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih mora zavarovalnica kot dober strokovnjak ugotoviti obstoj in znesek obveznosti, kar je zavarovanec (tožeča stranka) z dopisom z dne 9. 4. 2009 tudi storil. 6.Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo klavzulo K 116, ki je sestavni del splošnih pogojev tožene stranke in s tem zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama in ki v 2. odstavku določa, da se dnevno nadomestilo izplačuje od vključno 8. dneva dalje od ugotovitve popolne delovne nezmožnosti. Pritožbene navedbe tožene stranke so utemeljene, saj je v 1. odstavku navedene klavzule določeno, da se dnevno nadomestilo izplača za največ 365 dni v dveh letih od dneva nezgode in sicer za dobo popolne delovne nezmožnosti, v 2. odstavku pa je nato določeno, da se dnevno nadomestilo izplača od vključno 8. dneva dalje, ko je pristojni zdravnik ugotovil delovno ali poklicno nezmožnost kot posledico nezgode. Kljub temu, da je pri tožniku zdravljenje potekalo neobičajno, in sicer je od nezgode dne 8. 7. 2008 do 19. 11. 2008 tožnik delal za skrajšani delovni čas, nato pa se je poškodba tekom časa slabšala, zato je bil od 20. 11. 2008 do 18. 2. 2009 popolno delovno nezmožen, ni mogoče izpeljati zaključka, da je zdravnik ugotovil poklicno nezmožnost kot posledico nezgode že takoj po nezgodi, ko je tožnik še delal za skrajšan delovni čas, ampak je delovno nezmožnost, kot jo opredeljuje 2. odstavek klavzule K 116, ugotovil šele, ko je ugotovil popolno delovno nezmožnost. Ker tožeči stranki skladno z 2. odstavkom navedene klavzule pripada dnevno nadomestilo od vključno 8. dneva dalje, ko je ugotovil zdravnik popolno delovno nezmožnost, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Kljub temu, da tožena stranka v svojih trditvah pred sodiščem prve stopnje ni nikoli navajala, da tožeči stranki dnevno nadomestilo pripada šele od vključno 8. dneva dalje, ko je zdravnik ugotovil poklicno nezmožnost, temveč to izpostavlja šele v pritožbi, je te navedbe pritožbeno sodišče dolžno upoštevati, saj je klavzula K 116 sestavni del splošnih pogojev tožene stranke in s tem zavarovalne pogodbe ter predstavlja materialno pravo.

7.Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano prvostopno sodbo tako, da je znesek 13.084,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 4. 2009 dalje do plačila, znižalo na 13.000,00 EUR (5. odstavek 358. člena ZPP).

8.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je na podlagi 154., 155. in 165. člena ZPP ponovno odločalo tudi o stroških pravdnega postopka, saj se je spremenil uspeh v pravdi. Glede na uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povračila 77,9 % stroškov, tožena stranka pa do 22,1 % stroškov. Ocene prvostopnega sodišča, da znašajo potrebni stroški tožeče stranke 3.213,00 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 1.772,92 EUR, pravdni stranki ne izpodbijata. Ob upoštevanju uspeha obeh pravdnih strank pripadajo tožniku pravdni stroški v višini 2.502,93 EUR, tožencu pa 391,82 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 2.111,11 EUR potrebnih pravdnih stroškov. Glede na to, da je pritožbeni uspeh tožene stranke le delen in je uspela le z neznatnim delom zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.