Jedro

Če so posledice poškodb zaradi oškodovančevega zdravstvenega stanja (degenerativno stanje kolenskega sklepa) intenzivnejše, kot bi bile, če ne bi imel siceršnjih zdravstvenih težav, je treba ugotoviti, kakšno bi bilo oškodovančevo stanje, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Morebitna večja občutljivost oškodovanca, ki se (še) ni manifestirala v telesnih bolečinah ali zmanjšanju življenjske aktivnosti je namreč s stališča vzročne zveze irelevantna.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o zahtevku za odškodnino za telesne bolečine, v odločbi o zahtevku za duševne bolečine ter v odločbi o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 250.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 390.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 50.000,00 SIT odškodnine za strah in 15.000,00 SIT odškodnine zaradi izgube zaslužka. Višji zahtevek (tožnik je zahteval 400.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 600,000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 80.000,00 SIT odškodnine za strah in 15.000,00 SIT odškodnine za izgubo zaslužka) je zavrnilo.

Zoper ugoditveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da sta tako zavarovanec kot njegova hči izključila možnost, da bi bil zavarovanec odprl vrata avtomobila. Pogovor med njima je namreč potekal ob odprtem oknu. Sicer pa se vrata avtomobila odpro le za dobrih 50 cm, vožnja s kolesom tako blizu vozila pa je nevarna. Po načelu pravičnosti bi morala biti tedaj deleža odgovornosti vsaj enaka. Zahtevek za odškodnino za strah in za duševne bolečine ni utemeljen, odškodnina za telesne bolečine in za izgubo zaslužka pa je pretirana. Telesne bolečine so skupno trajale le kak mesec, sedaj pa se pojavljajo le še ob daljšem klečanju ali čepenju. Pri tem je treba upoštevati tudi vpliv bolezni na obseg bolečin. Sodišče ni navedlo, v čem se pritožniku manifestira zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Enako velja glede strahu. Končno tudi ni dokazana škoda zaradi izgube zaslužka.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi dajatveni del sodbe prve stopnje.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in to zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da bi bilo treba pri telesnih bolečinah upoštevati dejstvo, da je kmet in da se bodo zato te bolečine pojavljale pogosteje, saj mora pri svojem delu tudi hoditi, marsikdaj poklekniti, pa tudi počepniti. Prav tako je sodišče premalo upoštevalo nelagodnosti, ki so spremljale zdravljenje in ki bodo trajale tudi v prihodnje. Tožnik je že od otroških let vajen trdega kmečkega dela in garanja, ki ga je z veseljem opravljal. Zaradi poškodbe je za te užitke prikrajšan in tako mora žalostno gledati druge, kako garajo, sam pa počivati in mirovati. Takšno stanje bo tudi v prihodnje, saj so njegove življenjske aktivnosti bistveno okrnjene. Izvedenec medicinske stroke je menil, da bi lahko govorili o trajni invalidnosti. Odškodnina za duševne bolečine je zato prenizka. Enako velja za odškodnino za strah. Iz mnenja izvedenca izhaja, da se je tožnik dogodka močneje prestrašil, zaradi poškodb desne roke in desnega kolenskega sklepa pa je trpel tako primarni kot tudi sekundarni strah, ta strah pa bo ostal tudi v prihodnje. Podana je velika verjetnost, da se bo strah sčasoma še povečeval, saj bo tožnik vsako leto starejši in s tem bolj prestrašen, kaj bo z njegovo hojo in komuniciranjem nasploh.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Kar zadeva odškodninsko odgovornost tožene stranke (941. člen ZOR) pritožbeno sodišče sprejema dejanske (in pravne) zaključke sodišča prve stopnje. Res sta zavarovanec (v postopku pred sodnikom za prekrške) in njegova hči izpovedala, da so bila vrata avtomobila zaprta. Vendar se njuni izpovedbi bistveno razhajata glede tega, koliko je bilo prostora na levi strani zavarovančevega avtomobila.

Razen tega pa sta izpovedbi tožnika in njegove žene tudi bolj logični. Težko si je namreč zamisliti, da bi tožnik pri obvozu zavarovančevega avtomobila padel kar sam od sebe in si pri tem zlomil peto dlančno kost ter utrpel rane na hrbtiščih obeh rok, rano na korenu nosu in odrgnine kolenskega sklepa. Za nameček ima ugotovitev prvostopnega sodišča oporo še v mnenju izvedenca prometne stroke, ki ga je podal v postopku pred sodnikom za prekrške. Tožniku tudi ni mogoče pripisati delne krivde za nesrečo. Zavarovančevo vozilo je bilo namreč ustavljeno in tožniku zato ni mogoče očitati vožnje preblizu vozila. Konec koncev do padca ni prišlo zato, ker bi tožnik zaradi očitane pretesne vožnje bočno zadel ustavljeno vozilo, marveč zato, ker mu je zavarovanec z vrati, ki jih je odprl neposredno pred njim, zaprl pot. Končno je treba zavrniti še naziranje, da je po načelu pravičnosti odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče enaka. V odškodninskih sporih se namreč načelo pravičnosti lahko uporabi kot korektiv za uporabo drugih pravnih pravil le, če je za uporabo takšnega načela sodišče pooblaščeno na podlagi določene zakonske norme (npr. 169. člen in 3. odstavek 178. člena ZOR). V primerih, kot je konkreten, pa zakon ne predvideva odgovornosti po načelu pravičnosti.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča o višini odškodnine za strah in izgubo zaslužka.

Kar zadeva strah, se je sodišče prve stopnje o intenzivnosti in trajanju te oblike negmotne škode dovolj zanesljivo prepričalo z izpovedbo tožnika, zaslišanega kot stranke in mnenjem izvedenca. Da se je tožnik ob nesreči močno prestrašil, je tudi razumljivo, saj je šlo za nenaden in agresiven dogodek, ki se ga je tožnik vseskozi zavedal. V strahu je bil tudi kasneje, in sicer za dober izid zdravljenja kolena, zlasti, ker se kot kmet preživlja s fizičnim delom. Intenziven in razmeroma dolgotrajen strah z ugotovljeno psihično posledico (tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da ga je kak teden dni nesreča preganjala v sanjah), kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnika opravičuje do dosojenega zadoščenja (200. člen ZOR).

Sprejemljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o višini škode zaradi izgube zaslužka. Čeprav se pri tem ni izrecno sklicevalo na 223. člen ZPP, iz obrazložitve dokazne ocene vendarle izhaja, da je tu uporabilo prosti preudarek (višino te škode bi bilo namreč mogoče ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami) ter ga po tem, ko je storilo vse, kar je bilo v konkretno razumno in smotrno (zaslišalo je priče, ki so namesto tožnika opravljale dela) tudi logično sprejemljivo obrazložilo.

Pač pa pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve obsega telesnih bolečin in zmanjšanja telesnih aktivnosti, ki so posledica poškodb iz prometne nesreče. Iz razlogov sodbe namreč ni razvidno, ali so telesne bolečine in trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti zgolj posledica poškodb iz nesreče, ali pa so mehanske poškodbe zgolj povečale obseg trajnih telesnih bolečin in trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo le, da so tožnikove trajne bolečine in trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti 70 % posledica nesreče, 30 % pa da odpade na degenerativno stanje kolenskega sklepa, ne pa, ali bi te posledice nastale tudi, če ne bi bilo škodnega dogodka. Prav to pa je odločilno. Kajti po teoriji o adekvatni vzročnosti je treba vzeti za izhodišče oškodovanca in ne kakšno imaginarno osebo. Če so posledice poškodb zaradi oškodovančevega zdravstvenega stanja (degenerativno stanje kolenskega sklepa) intenzivnejše, kot bi bile, če ne bi imel siceršnjih zdravstvenih težav, je treba ugotoviti, kakšno bi bilo oškodovančevo stanje, če ne bi bilo škodnega dogodka. Morebitna večja občutljivost oškodovanca, ki se (še) ni manifestirala v telesnih bolečinah ali v zmanjšanju življenjske aktivnosti, je namreč s stališča vzročne zveze irelevantna. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno je bilo oškodovančevo zdravstveno stanje pred poškodbo in kakšno bi bilo njegovo stanje, če ne bi bilo škodnega dogodka, pritožbeno sodišče glede obsega telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbama delno ugodilo in sodbo glede zahtevka za odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodiču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 370. člena ZPP). Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje z izvedencem medicinske stroke ugotovi, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje pred poškodbo in kakšno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Pri tem bo moralo z izvedencem razčistiti tudi protislovje med njegovo ugotovitvijo, da na rentgenski sliki desnega kolenskega sklepa ni videti poškodbenih sprememb na skeletu, marveč le degenerativne spremembe, ki so obstajale že pred nesrečo in mnenjem, da je zaradi udarnine desnega kolenskega sklepa tožnikova življenjska aktivnost trajno zmanjšana.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.