Jedro

Izhodišče vsakega konkretnega primera je njegova individualizacija in šele nato primerjava s prisojo v podobnih odškodninskih zadevah. Zato lahko pritožbeno opozorilo na konkretne druge odškodninske zadeve predstavlja samo opozorilo sodišču druge stopnje, naj posebej skrbno presodi pravilno uporabo materialnega prava in v okviru njega prisojo pravične odškodnine. Zbrana sodna praksa namreč deluje kot celota, saj v našem pravnem sistemu ni uveljavljeno precedenčno pravo. Glede na tako izhodišče, torej individualizacijo posameznega konkretnega primera, pritožbeno opozarjanje na posamezne druge odškodninske zadeve ne more predstavljati pritožbenih trditev odločilnega pomena v smislu prvega odstavka 375. člena ZPP. Zato v postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta se poškodovala kot sopotnika dne 21.11.1995 v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 1,500.000 SIT za telesne bolečine prisodilo 500.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 200.000 SIT za strah 70.000 SIT, od zahtevanih 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa 200.000 SIT. Skupno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 770.000 SIT in del premoženjske škode v višini 6.480 SIT je naložilo v plačilo toženi stranki, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožnici je prisodilo od zahtevanih 1,500.000 SIT odškodnine za telesne bolečine 600.000 SIT, od zahtevanih 300.000 SIT za strah 100.000 SIT in od zahtevanih 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 150.000 SIT. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati 850.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in še 6.462 SIT za premoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika v pravočasni reviziji uvodoma uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako ugoditev reviziji, da se odškodnina za tožnika zviša za še 1,550.000 SIT (prav 1,530.000 SIT), za tožnico pa še za 1,350.000 SIT. V obširnih navedbah povzemata svoje tožbene trditve, poudarjata enake okoliščine kot v pritožbi, opozarjata na kumulativen prikaz trajanja telesnih bolečin, vztrajata tudi pri zatrjevanih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišči pri nobenem od tožnikov nista upoštevali, da sta se poškodovala že pred petimi leti, pa še nista prejela odškodnine, zaradi česar bi jima morali sodišči prisoditi ustrezno višjo odškodnino. Tožnika ponavljata tudi svoje pritožbene trditve, da je bila s sodbo sodišča prve stopnje kršena njuna ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker jima je bila prisojena nižja odškodnina kot drugim oškodovancem v podobnih primerih. V pritožbi sta navedla več primerov, vendar pa je sodišče druge stopnje odgovorilo, da jih ni dolžno analizirati. S takim ravnanjem je kršilo 360. člen ZPP 1999 (prav prvi odstavek 375. člena ZPP 1977), saj mora odgovoriti na vse odločilne pritožbene navedbe. Po prepričanju obeh tožnikov so v pritožbi nanizani primeri odločilnega pomena. Tožnika se zato nanje sklicujeta tudi v reviziji in tudi sodišču druge stopnje očitata kršitev njune ustavne pravice.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prvi del obširnih revizijskih navedb v veliki meri predstavlja prepis pritožbenih navedb, s katerimi sta tožnika uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar z njim nista uspela. Tega razloga v reviziji zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 ni mogoče uveljavljati. Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ni obravnavalo in le na kratko pojasnjuje, da med nedovoljeno uveljavljanje spadajo trditve o bodočih telesnih bolečinah, o zatrjevano še obstoječih in bodočih duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, o tožnikovi nemožnosti zaposlitve pri brigadi Moris itd. Ker je bilo pri obeh tožnikih ugotovljeno, da gre po obsegu in intenzivnosti za manjše poškodbe od zatrjevanih, pa tudi, da pri nobenem od njiju ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da je šlo za lažje telesne poškodbe in da bi smelo sodišče prve stopnje ugotovljene začasne omejitve upoštevati le v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti, v kar pa sodišče druge stopnje ni moglo poseči, ker se tožena stranka ni pritožila. Pravilni so tudi razlogi sodišča druge stopnje, kaj pomeni kumulativen prikaz trajanja telesnih bolečin.

Revizijsko sodišče in tudi oba tožnika so vezani na naslednje odločilne ugotovitve sodišča prve in druge stopnje. Tožnik je bil v času nesreče 26 let star študent, utrpel je poko prečnega nastavka četrtega ledvenega vretenca ter udarnine zatilja, ledij in levega kolena. Na pregled v travmatološko ambulanto je šel naslednji dan, odredili so mu mirovanje doma, bil je na štirih pregledih pri specialistu, prestal je EMG preiskavo in dvoje rentgenskih slikanj, bil je na petnajstih fizioterapijah. Trpel je občasne hude bolečine, ki so v kumulativnem prikazu trajale dva dni, sicer pa stalne lahke bolečine sedem tednov, v obdobju enega leta pa so občasne lahke v kumulativnem prikazu trajale en teden. Bodoče telesne bolečine niso dokazane. Prisoja odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na prvi stopnji znaša 500.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpoved o močnem primarnem strahu ter kasnejši močni zaskrbljenosti za izid zdravljenja glede na poškodbo hrbtenice primerjalo in korigiralo z izvedeniškim mnenjem, da tožnik prvi dan niti ni iskal zdravniške pomoči, zaskrbljenost po nastopu hujše bolečine pa je bila utemeljena le do postavitve diagnoze 05.12.1995. Zato mu je prisodilo 70.000 SIT odškodnine za strah.

Ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se je odražalo v manjši sposobnosti za fizične obremenitve v obdobju enega leta, ko tožnik ni mogel vzdigovati bremen in se športno udejstvovati. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje izrečno poudarilo, da po preteku tega časa ni bilo več nobenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na še obstoječo omejitev pri dvigovanju težjih bremen, katere vzrok naj bi se bil zakoreninil v tožnikovi podzavesti. Sodišče prve stopnje mu je za to obliko škode prisodilo 200.000 SIT odškodnine.

Tožnica je bila v času nesreče 21 let stara natakarica. Utrpela je udarnino glave in zvin vratne hrbtenice. Zaradi te poškodbe je bila en dan v bolnici, saj je bil vzrok kasnejše ponovne hospitalizacije v njeni bolezni in ne v poškodbi. Tudi zatrjevane poškodbe ključnice in reber niso bile dokazane. Zaradi ugotovljene poškodbe je bila na štirih pregledih pri kirurgu, na EMG preiskavi, na rentgenskem slikanju, na 28 fizioterapijah, v času nošnje ovratnice je bila omejena pri vseh aktivnostih. Trpela je hude telesne bolečine v kumulativnem prikazu dva dni, nato stalne lahke dva meseca, v obdobju šestih mesecev pa občasne lahke, ki so kumulativno prikazane trajale tri tedne oziroma skupaj enajst tednov. Bodoče telesne bolečine niso dokazane. Sodišče prve stopnje ji je za to obliko škode prisodilo 600.000 SIT odškodnine.

Za izkazan hud primaren, vendar hipen strah ter za tri mesece dokazano zaskrbljenost za izid zdravljenja je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 100.000 SIT odškodnine.

Tudi pri tožnici je prišlo le do začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ko je bila v obdobju treh do štirih mesecev ovirana pri vseh opravilih, predvsem pa pri fizičnih aktivnostih in delih, kjer je treba veliko obračati vrat oziroma delati v prisilni drži vratu in glave. Ker druge ali dalj časa trajajoče omejitve niso dokazane, ji je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo 150.000 SIT odškodnine.

Iz že pojasnjenih razlogov se revizijsko sodišče ni spuščalo v tiste revizijske trditve, ki presegajo pravkar povzeti dejanski okvir ugotovljene nepremoženjske škode pri obeh tožnikih. Povedano je tudi bilo, zakaj sodišče druge stopnje ni poseglo v materialnopravno zmotno prisojo odškodnine obema tožnikoma za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. K pravilnim razlogom sodišča druge stopnje glede tudi pritožbeno uveljavljanega časa od nastanka škode do prisoje odškodnine revizijsko sodišče dodaja, da je tudi sicer v tej zadevi od vložitve tožbe 05.05.1997 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 10.05.1999 poteklo dve leti. Čakanje od zaključka zdravljenja do vložitve tožbe ne sodi v ta okvir, pa tudi ne čas po izdaji sodbe prve stopnje, saj se preverja pravilnost in zakonitost te sodbe glede na razmere v času njene izdaje. Doba dveh let ni tolikšna, da bi upravičevala poleg upoštevanja razmer v času izdaje sodbe še dodatno večjo prisojo odškodnine.

Kriteriji za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so določeni v prvem in drugem odstavku 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Izhodišče vsakega konkretnega primera je njegova individualizacija in šele nato primerjava s prisojo v podobnih odškodninskih zadevah. Zato lahko pritožbeno opozorilo na konkretne druge odškodninske zadeve predstavlja samo opozorilo sodišču druge stopnje, naj posebej skrbno presodi pravilno uporabo materialnega prava in v okviru njega prisojo pravične odškodnine. Zbrana sodna praksa namreč deluje kot celota, saj v našem pravnem sistemu ni uveljavljeno precedenčno pravo. Glede na tako izhodišče, torej individualizacijo posameznega konkretnega primera, pritožbeno opozarjanje na posamezne druge odškodninske zadeve ne more predstavljati pritožbenih trditev odločilnega pomena v smislu prvega odstavka 375. člena ZPP 1977. Pravkar pojasnjeno pomeni, da v postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje opravilo zadosti skrbno presojo, kaj v obravnavani zadevi predstavlja pravično denarno odškodnino. Pri tem je revizijsko sodišče opravilo širšo primerjavo od tiste, ki jo ponujata tožnika v pritožbi in ponavljata v reviziji. Glede teh ponujenih primerov kljub zadostnim razlogom v prejšnjem odstavku revizijsko sodišče dodaja, da niso primerljivi s škodo obeh tožnikov, ker je v tistih primerih, ki so bili preizkušeni na revizijski stopnji in se tožnika nanje sklicujeta, šlo za hujše poškodbe in tudi za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Primerjava dejanskega obsega njune škode s tistimi odškodninskimi zadevami, ki pa so primerljive z njuno, pokaže, da sodišči druge in prve stopnje tožnikoma nista prisodili prenizke odškodnine. Zato tožnika neutemeljeno uveljavljata tako zmotno uporabo materialnega prava iz 200. člena ZOR, kot tudi kršitev njune ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 neutemeljeno revizijo obeh tožnikov zavrnilo, z njo pa tudi njune priglašene revizijske stroške.