11.V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj dejansko stanje, ki je podlaga za sprejem odločitve sodišča ni bilo sporno in ga torej ni bilo potrebno dopolnjevati (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Predmet presoje v predmetni zadevi je pravilna uporaba in razlaga materialnega prava in vprašanje vodenja postopka ter obrazložitve izpodbijane odločbe. Sporna so torej izključno pravna vprašanja oz. razlaga določil. V takem primeru prvi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave. Prav tako pa glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Jedro

Sodna presoja

Zamudne obresti in stroški postopka kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožeči stranki.

12.Tožba ni utemeljena.

Izrek

Razloge za ustavitev izvršbe določa 155. člen ZDavP-2: Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6. je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način.

13.Med strankama je sporno ali je sklep o odpustu obveznosti učinkoval na izvršilne naslove navedene v izpodbijanem sklepu, ali je tožena stranka upravičena do plačila obresti in ali je upoštevala pravilo o prepovedi obrestovanja obresti po OZ ter ali je sklep ustrezno obrazložila tako, da je razvidno v kakšnem delu se terjatev znižuje s plačili in katere terjatve se nanašajo na tožečo stranko in katere na njene zaposlene. Prav tako je sporno ali je predpisan ukrep sorazmeren in ali tožena stranka utemeljeno zahteva plačilo stroškov izdaje sklepa in kdaj mora o njih odločiti.

I.Tožba se zavrne.

14.Ni pa sporno, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v postopku osebnega stečaja tožeče stranke dne 6. 5. 2020 izdalo sklep o odpustu obveznosti št. St ..., s katerim je med drugim sklenilo, da se odpustijo obveznosti tožeče stranke kot stečajnega dolžnika ter da odpust učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 6. 6. 2017, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena (Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

15.Drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona. 390. člen ZFPPIPP kot prednostne terjatve našteva tako terjatve iz prvega kot terjatve iz drugega odstavka 21. člena. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, torej na vse prispevke, ne glede na vrsto. Po presoji sodišča je določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP jasna, tako pa izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča (sodba v zadevi I U 2505/2018 z dne 19. 11. 2019 in sodba v zadevi II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019 in I U 1401/2019 z dne 16. 3. 2021, točka 7 in 8).

Obrazložitev

16.Sklep o odpustu St ... z dne 6. 5. 2020 za tožečo stranko torej ni učinkoval na izvršilne naslove glede zapadlih neplačanih obveznosti iz naslova prispevkov, to je prispevkov za tožečo stranko kot delodajalca in prispevkov njenih zaposlenih. Določba enako ureja vse prispevke, ne glede na to ali se nanašajo na delodajalca ali delavca, zato njihovo ločevanje ni potrebno. Pri tem niso relevantne navedbe tožeče stranke, da ni zmogla poravnati obveznosti in s.p.-ja zapreti prej, da bi se tako izognila nadaljnjim prispevkom - dolgovom, saj je prav s predmetnim postopkom osebnega stečaja in izdajo sklepa o odpustu obveznosti rešila ta problem. Začetek stečajnega postopka, je tožeča stranka določila sama z vložitvijo predloga za začetek osebnega stečaja.

Potek upravnega postopka

Zveza:

17.Glede izvršilnih naslovov, s katerimi se terja obresti za neplačane terjatve prispevkov, sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da so obresti, stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti in stroški postopka kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožeči stranki. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis, zato ni utemeljeno stališče tožeče stranke, da zamudne obresti niso prednostne terjatve, ker v 408. členu ZFPPIPP niso izrecno naštete. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse.

1.Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke je tožena stranka za tožečo stranko odločila, da se ugotovi davčni dolg, ki na dan 25. 11. 2020 znaša: glavnica: 41.983,51 EUR, pripadajoče zamudne obresti do dne 25. 11. 2020: 42.733,53 EUR, stroški sklepa z dne 28. 9. 2021: 10,00 EUR, skupaj: 84.727,04 EUR. Iz izreka izhaja, da so izvršilni naslovi različni sklepi o davčni izvršbi, obračuni davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja - REK - 1, obračuni od prispevkov in obračuni obresti od prispevkov, skupno 539 izvršilnih naslovov. Z 2. točko izreka je upravni organ ugotovil, da na dan izdaje tega sklepa, to je dne 28. 9. 2021, obveznosti terjane s sklepom DT-4934-121470/2020-1 z dne 25. 11. 2020 niso poravnane v celoti. S 3. točko sklepa je določil, da se postopek davčne izvršbe začne za dolg, ki na dan 28. 9. 2021 znaša: glavnica: 24.089,21 EUR, pripadajoče zamudne obresti do dne 28. 9. 2021: 24.971,54 EUR, stroški sklepa z dne 28. 9. 2021: 10,00 EUR, skupno: 49.070,75 EUR in temelji na 411 izvršilnih naslovih (tabela v 2. točki izreka) neplačanih zapadlih obveznosti. Nadaljnje je v izreku določil, da se z izpodbijanim sklepom nadomesti sklep št. DT 4934-121470/2020-1 z dne 25. 11. 2020 in da se bo sklep izvršil z rubežem denarnih prejemkov tožeče stranke pri izplačevalcu: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

18.Stroške postopka tožena stranka utemeljeno zahteva, tudi iz razloga ker so nastali po dne 6. 6. 2017, to je po datumu do katerega je sodišče tožeči stranki odpustilo obveznosti s sklepom St ... z dne 6. 5. 2020. Ali tožena stranka odloči o stroških v odločbi ali v posebnem sklepu pa je odločitev, ki jo sama sprejme tekom postopka in ne vpliva na pravilnost in zakonitost samega postopka in odločitve.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je zoper dolžnico bil uveden stečajni postopek opr. št. St ... z dne 6. 6. 2017, ki je bil pravnomočno končan dne 26. 8. 2020. Tožeči stranki je bil izdan sklep o odpustu obveznosti št. St ..., ki je postal pravnomočen dne 26. 5. 2020. Upravni organ poudarja, da se s predmetnim sklepom izterjujejo izključno prednostne terjatve iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike in za zaposlene ter pod zaporedno št. 539 terjatev iz naslova neplačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za fizične osebe za leto 2020. Tožena stranka pojasnjuje, da je plačilo v višini 3.058,06 EUR z dne 6. 7. 2020 pokrilo terjatve z valuto 17. 9. 2007 na kontu 44 (prispevki za PIZ), od tega zamudne obresti v višini 1.909,36 EUR in glavnico v znesku 620,52 EUR in 528,18 EUR in plačilo v višini 1.584,01 EUR z dne 6. 7. 2020 je pokrivalo terjatve z valutami 17. 9. 2007 in 15. 10. 2007 na kontu 45 (prispevki za zdravstveno varnost), od tega zamudne obresti v višini 573,18 EUR z valuto 17. 9. 2007 in 67,79 EUR z valuto 15. 10. 2007, ter glavnico z valuto 17. 9. 2007 v višini 459,97 EUR, 37,14 EUR in 445,93 EUR. Plačilo v višini 45,72 EUR z dne 6. 7. 2020 je pokrivalo terjatve z valuto 17. 9. 2007 na kontu 42 (prispevki za zaposlovanje), od tega zamudne obresti v višini 14,59 EUR in glavnici v višini 3,81 EUR in 4,48 EUR; na kontu 43 (prispevki za starševsko varstvo) zamudne obresti z valuto 17. 9. 2007 v višini 14,56 EUR glavnici z valuto 17. 9. 2007 v skupni višini 8,28 EUR.

19.Prepoved obrestovanja obresti določa 375. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo zamudne obresti, če zakon ne določa drugače. Iz tabele izvršilnih naslovov v izpodbijanem sklepu izhaja, da so obračunane obresti od prispevkov in ne od obresti, kot zmotno navaja tožeča stranka, tako da je ugovor tožeče stranke o obrestovanju obresti neutemeljen.

3.Upravni organ dodaja, da je za terjatve, katerih datumi izvršljivosti so starejši od 5 let (te se nahajajo pod zaporedno številko 3 do 373 v tabeli št. 1), bil tek relativnega zastaranja pravice do izterjave prekinjen z izdajo sklepov: sklepom na dolžnikova denarna sredstva št. DT 42911-03587/2010-1 21066-06 z dne 29. 9. 2010, vročenim 5. 10. 2010; s sklepom o davčni izvršbi na premičnine št. DT 42914-5470/2014-1 21-3201-01 z dne 28. 5. 2014, vročenim 12. 6. 2014 in s sklepom o davčni izvršbi na premičnine st. DT 4934-541286/2015-1 21-700-01 z dne 10. 9. 2015, vročenim dne 5. 10. 2015. Upravni organ je preizkusil tudi pogoje absolutnega zastaranja za izvršilne naslove v tabeli št. 1 z datumi izvršljivosti starejšimi od 10 let, to so od zaporedne številke 3 do 270. Na podlagi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 je bila za predmetne terjatve pravica do izterjave davka zadržana za čas trajanja stečajnega postopka opr. št. St ... začetega dne 6. 6. 2017 in pravnomočno končanega 26. 8. 2020. Terjatve navedene v 1. točki izreka, od zaporedne številke 2 do vključno zaporedne številke 128 so bile s sklepom št. DT 4934-121470/2020-16 z dne 28. 9. 2021 iz razloga absolutnega zastaranja odpisane, v skupni višini 35.441,77 EUR ter izravnane na podlagi prejetih mesečnih plačil s strani delodajalca dne 29. 12. 2020 v višini 240,39 EUR, dne 29. 1. 2021 v višini 264,27 EUR, dne 26. 2. 2021 v višini 200,69 EUR, dne 31. 3. 2021 v višini 200,69 EUR, dne 30. 4. 2021 v višini 200,69 EUR, dne 31. 5. 2021 v višini 200,69 EUR, dne 30. 6. 2021 v višini 335,69 EUR, dne 30. 7. 2021 v višini 200,69 EUR, dne 31. 8. 2021 v višini 200,69 EUR in prostovoljnega plačila dne 28. 5. 2021 v višini 8,28 EUR, to je v skupni višini vseh prejetih nakazil 2.052,77 EUR. Preostale neplačane zapadle davčne obveznosti tožeče stranke so navedene v 3. točki izreka tega sklepa in jih je še potrebno izterjati, skupno pa znašajo 49.070,75 EUR.

20.V izpodbijanemu sklepu tožena stranka na strani 75 obrazloži kako so poplačila na podlagi sklepa o razdelitvi v stečajnem postopku pokrivala terjatve prispevkov, zamudnih obresti in glavnice, ter na strani 76 da so plačila z dne 29. 12. 2020, 29. 1. 2021, 26. 2. 2021, 31. 3. 2021, 30. 4. 2021, 31. 5. 2021, 30. 6. 2021, 30. 7. 2021, 31. 8. 2021 in 28. 5. 2021 izravnala terjatve izterjane s sklepom št. DT 4934-121470/2020-16 z dne 28. 9. 2021. Tožena stranka tudi navede in opiše, da tretji odstavek 93. člena ZDavP-2 predpisuje vrstni red poplačila, če izterjan znesek ne zadostuje za poplačilo posameznega davka s pripadajočimi dajatvami. Iz obrazložitve izhaja, da so bile terjatve iz 1. točke izreka od št. 2 do št. 128 odpisane zaradi zastaranja ter v višini 2.052,77 EUR izravnave s prejetimi poplačili. Tudi iz primerjave obeh tabel iz 1. in 3. točke izreka je razvidno, da so to terjatve od leta 2007 do konca junija 2008. V tem oziru tako ne držijo navedbe tožeče stranke, da izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena ter da iz odločbe ni jasno razvidno poplačilo terjatev.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 408, 408/2

21.Tožeča stranka v tožbi navaja, da predpisan ukrep ni sorazmeren, ker se obveznosti zasebnika upoštevajo dvakrat, to je da se mu znižuje pokojnina (zaradi izvršbe) in da mu hkrati obveznosti po sklepu o odpustu niso izbrisane. Kot je že zgoraj obrazloženo, se na podlagi zakona niso odpisale samo prednostne terjatve in k njim pripadajoče dajatve, ostale terjatve so bile "izbrisane". Prednostne terjatve, ki so še ostale, pa jih tožeča stranka plačuje iz dohodkov, ki jih mesečno prejema, pri tem pa se upoštevajo vse omejitve izvršbe na denarna sredstva iz 5. točke izreka izpodbijanega sklepa, kar je obrazloženo v petem odstavku na 76 strani izpodbijanega sklepa, na vsebino katere se sodišče sklicuje v izogib ponavljanju v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju sodišča ukrep ni nesorazmeren, ampak primeren in zakonit.

4.Iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v 3. točki izreka tega sklepa, zato je bila zoper njega na podlagi 143. člena ZDavP-2 začeta davčna izvršba. V skladu z drugim odstavkom 162. člena ZDavP-2 so iz rubeža izvzeta dolžnikova denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeta iz davčne izvršbe po 159. členu ZDavP-2. Prav tako je organ upošteval omejitve iz 160. člena ZDavP-2. Od davkov, ki jih dolžnik ni plačal v predpisanem roku je organ v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZDavP-2 določil zamudne obresti. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDavP-2 ima dospela davčna obveznost absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti in odškodnine zaradi smrti preživljavca. V skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2 se plačajo najprej stroški postopka pobiranja davka, nato obresti, nato davek in kot četrti denarne kazni, globe in stroški tega postopka.

22.V zvezi s stroški (v višini 10,00 EUR in 50,00 EUR) za katere tožeča stranka navaja, da jih ni dolžna plačati, ker jih ni povzročila, sodišče ugotavlja, da gre za stroške postopka izdaje izpodbijanega sklepa prve stopnje in sklepa o izvršbi na dolžnikove premičnine št. 4934-84388/2020-1 z dne 21. 9. 2020. Skladno s tretjim odstavkom 152. člena ZDavP-2 je povračilo stroškov davčne izvršbe potrebno zahtevati pri davčnem organu. Sodna praksa je v tem oziru že zavzela stališče, da gre v primeru, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeno izdani, a se je kasneje izkazalo, da so bili izdani neupravičeno, za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, skladno s katerim nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe, zato lahko dolžnik od davčnega organa zahteva povračilo neupravičeno nastalih stroškov izvršbe. Upravno sodišče v upravnem sporu pa o tem ne more odločati.

5.Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa prve stopnje ni strinjala in je zoper njo vložila pritožbo, o kateri je odločil organ druge stopnje, ki jo je kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi pritožbeni organ poudarja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 6. 6. 2017, razen za prednostne terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, na njih sklep ne učinkuje. Odpust obveznosti pa se tudi ne nanaša na zamudne obresti, ki s prijavo v stečajni postopek ne prenehajo teči. Pritožbeni organ navaja, da je preizkusil sklep v mejah pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti ter da ugotavlja, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in v skladu z zakoni, zato je pritožbo zavrnil.

23.Sodišče pri tem dodaja, da v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona, ne preverja pa samih izvršilnih naslovov. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, pa bi morala tožeča stranka uveljavljati v postopku izdaje izvršilnih naslovov.

Tožbene navedbe

24.Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje navedene pogoje iz ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbo 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. Sodišče se tudi strinja z upravnim organom, da niso bili izpolnjeni pogoji za ustavitev izvršbe, dolg ni bil plačan in ni ugasnil na drug način (tega tožeča stranka tega niti ne zatrjuje, temveč priznava pa da je dolžnik). Kot že zgoraj opisano sklep o odpustu obveznosti na terjatve v izpodbijanem sklepu ni učinkoval, zato je izvršba na njihovi podlagi dovoljena, v zadevi pa tudi ni prišlo do umika zahteve s strani upnikov. Izvršilni naslovi so veljavni in izvršljivi, upoštevan pa je bil tudi zastaralni rok.

Pridruženi dokumenti:*

6.Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno v kakšnem delu se terjatev znižuje, saj mesečno prihaja do rubeža njene pokojnine. Poudarja, da ker del vsebine terjatev (zamudne obresti, prispevki za dolžnika samega) po vsebini ne sodi pod določilo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, je mogoče trditi, da so s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti z dne 6. 5. 2020 prenehale. Poudarja, da lastnega s.p.-ja ni mogla zapreti brez da bi poravnala vse obveznosti, tako se je znašla v nemogočem položaju, ki jo je rešil osebni stečaj, v posledici katerega je lahko zaprla s.p. To prikazuje, da se ni sama spravila v položaj in se okoristila na račun drugih. Poudarja, da je nesorazmeren ukrep, da se plačuje dolg iz pokojnine, saj se obveznosti za primer zasebnika upoštevajo dvakrat, se pravi, da ima posameznik malus pri prejemanju pokojnine in na drugi strani, da se mu obveznost po sklepu o odpustu obveznosti ne izbriše. Tožena stranka tega pri izdaji sklepa o davčni izvršbi ni upoštevala, sicer bi postopek ustavila. Pri izvršilnih naslovih med št. 3 in 411 je mogoče razbrati, da gre za terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike. Terjatev pod št. 1 pa strošek v višini 10,00 EUR ter terjatev pod št. 2 strošek v višini 50,00 EUR, so terjatve, ki po vsebini ne sodijo med terjatve, ki s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti ne prenehajo.

Glede na zgoraj obrazloženo, je torej odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker sodišče tožbi ni ugodilo, ni podlage za odločitev v sporu polne jurisdikcije.

7.Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja katere obveznosti konkretno se nanašajo na tožečo stranko osebno in katere na plačilo dajatev za delavce, ki so bili pri njej zaposleni, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

K točki II izreka:

8.Tožeča stranka dodaja, da pred izdajo tega sklepa ni bila pozvana k plačilu, sklep pa je pod točko 2. izreka odpravil sklep št. DT 4934-121470/2020-1 z dne 25. 11. 2020, zato se sprašuje zakaj mora kriti 10,00 EUR stroškov, če jih ni povzročila.

Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

9.Glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti navaja, da tožena stranka do njih ni upravičena, saj predstavljajo navadno terjatev in ne prednostne. Opozarja na pravilo prepovedi obrestovanja obresti in da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno poplačilo terjatve v skladu s pravili OZ. Tožeča stranka zaključuje, da ker so terjatve prenehale s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, je izpodbijan sklep potrebno odpraviti in postopek ustaviti. Predlaga, da tožena stranka postopek ustavi, o stroških pa bi morala odločiti, ko je izdala nadomestni sklep, česar pa ni storila. Tožeča stranka sodišču predlaga, da sklep odpravi ter da se ji povrnejo stroški postopka.

Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo

Sklicevanje tožeče stranke na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1512/2015 z dne 12. 4. 2016 ni utemeljeno, saj sodišče v navedeni zadevi ni zavzelo stališča, ki ga zagovarja tožeča stranka, temveč je izpodbijani akt odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Pomembno je tudi opozoriti, da so dne 26. 4. 2016 začele veljati spremenjene določbe relevantnih členov v obravnavani zadevi, saj je prišlo do spremembe ZFPPIPP.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe druge stopnje. V zvezi s predmetno zadevo še pojasnjuje, da je za odločanje o odpisu davčnih obveznosti pristojen prvostopni davčni organ, da ima zniževanje terjatev s plačili po izdaji sklepa o izvršbi lahko kvečjemu za posledico postopanje davčnega organa po 155. členu ZDavP-2. Poudarja, da izdan sklep temelji na izvršljivih izvršilnih naslovih neplačanih zapadlih terjatev ter da iz sklepa o odpustu obveznosti z dne 6. 5. 2020 kot tudi ZFPPIPP ne izhaja, da odpust ne bi učinkoval zgolj na posamezne prispevke, temveč so v izjemo od odpusta zajeti vsi prispevki. Obrestovanje obresti pa ni bilo naloženo tožeči stranki. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

I U 1401/2019 z dne 16. 3. 2021, I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020 ter I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021.

Odločitev brez glavne obravnave

UPRS sodba opr. št. I U 1738/2018-10 z dne 19. 5. 2020.