Jedro

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je obdolžencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za 1 leto.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se deloma ugodi in se obdolženemu B.C. ob pogojni obsodbi po čl. 40 KZ izreče še stranska kazen izgona tujca iz države za čas 1 (enega) leta, ki se izvrši, v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 256/3 KZ in mu upoštevaje člena 50 in 51 KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo 2 meseca zapora z enoletno preizkusno dobo.

Zoper to sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZKP in predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da naj višje sodišče obdolženemu B.C. v okviru pogojne obsodbe določi daljšo kazen za očitano kaznivo dejanje in tudi daljšo preiskusno dobo, poleg tega pa naj mu izreče tudi stransko kazen izgona tujca iz države za primerno obdobje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da sodišče prve stopnje, ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in s primernim izborom vrste kazenske sankcije, ni primerno ovrednotilo okoliščin glede na težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti. 3. odstavek 256. člena KZ (ponarejanje listin) predpisuje zaporno kazen do treh let. Omenjeno kaznivo dejanje glede na višino predpisane kazni spada v kategorijo tistih, ki dopuščajo izrek pogojne obsodbe kakršna je bila izrečena. Višje sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da so olajševalne okoliščine v obrazložitvi prvostopenjske sodbe precenjene, pač pa zaključuje, da so bile pravilno upoštevane. Višje sodišče meni, da sta dvomesečna pogojna zaporna kazen in enoletna preizkusna doba v smislu specialne prevencije jamstvo, da do ponovitve takih ali podobnih kaznivih dejanj ne bo prišlo. Relativno blaga kazen, pa je odraz upoštevanja vseh okoliščin obravnavane zadeve. Odločilni razlogi, da bi strožja kazen ne bila primerna, so predvsem olajševalne okoliščine, izkazane v dejstvih, da obtoženi doslej še ni bil obsojen, niti ni bil obravnavan v kazenskem postopku, Slovenijo prehaja zaradi začasne zaposlitve v Italiji, doma ima urejeno družino, dejanje pa je obžaloval. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na izrek stranske kazni izgona tujca iz države. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko omenjene sankcije ni izreklo. Upoštevati je treba, da je storilec kaznivo dejanje izvršil s spreminjanjem datuma na žigih slovenskih mejnih organov, to pa je bilo odkrito na mejnem prehodu ob vstopu v RS. Čeprav storjeno kaznivo dejanje nima večje teže v smislu družbene nevarnosti, pa je izgon tujca iz države odraz nestrinjanja in netolerance do takega odnosa do Republike Slovenije. Ob tem višje sodišče izreka najkrajšo dobo trajanja te kazni, saj je prepričano, da bo enoletna prepoved vstopa v RS dosegla svoj namen, hkrati pa storilca tega kaznivega dejanja ne bo nesorazmerno prizadela, saj je bil na Slovenijo vezan le kot na eno od tranzitnih poti za vstop v Italijo.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi le v delu v zvezi s stransko kaznijo in je v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo.