Jedro

Tožeča stranka gradi svoja ugotovitvena zahtevka na dejstvu, da opravljeni adaptacija in obnova v letih 1977 in 1991 v obravnavani lokal spreminjata lastninska razmerja. Do njiju je prišlo v času, ko je bil lokal kakor tudi vsa nepremičnina v družbeni lasti, tožeča stranka pa je bila najemnica (ob adaptaciji leta 1977) lokala oziroma je imela pravico uporabe (ob obnovi leta 1991). Pravna razmerja, ki so se porajala iz družbene lastnine, in to "družbenih sredstev, ki so jih upravljali delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi", je urejal zakon o združenem delu (Ur. list SFRJ, št. 57/76 z nadaljnjimi spremembami in razveljavitvami - ZZD). Ta je določal v 266. členu, da lahko postanejo stvar (kamor sodijo tudi nepremičnine - arg. iz 268. člena ZZD), denarna sredstva in materialne pravice družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi na podlagi samoupravnega sporazuma, pogodbe ali drugega pravnega posla, v primerih, ki jih določa ustava, pa tudi na podlagi odločitve državnega organa ali po samem zakonu. Tožeča stranka ne zatrjuje nobenega izmed teh pridobitvenih načinov. Kolikor se sklicuje na pravna pravila ali ZTLR, kar bi sicer v drugih primerih lahko uvrstili med pridobitev "po samem zakonu", pa velja povedati, da ta pravila oziroma ZTLR (ki ga v času prve adaptacije še ni bilo) ne pridejo v poštev pri družbeni lastnini kot nelastninskopravni kategoriji, kar zadeva pridobivanje stvari v družbena sredstva na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka: z vlaganjem družbenih sredstev v družbeno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka solastnica trgovskega lokala v pritličju Č. v L., kar predstavlja 43/1000 celotne nepremičnine vpisane v vl. št... k.o... in da morajo toženci izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, kakor tudi podredni zahtevek, da je omenjeni lokal do polovice družbena lastnina na ime in v korist imetnika pravice uporabe tožeče stranke in da morajo toženci izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zavzelo je stališče, da adaptacija prostorov ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, saj z njo ni nastala nova stvar niti ni bila spremenjena istovetnost stvari. Tako ne pridejo v poštev določbe 17., 21. in 23. do 26. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Tudi s prirastjo in vgradnjo ne nastane nova stvar.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker se je v celoti strinjalo s pravno presojo prvega sodišča. Povečanje vrednosti dela nepremičnine samo ob sebi ne pripelje do spremembe v lastninskih razmerjih.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je vložila tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne in relativne narave in predlagala razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje na prvi stopnji. Opozarja na specifičnost te zadeve, saj je tožnica kot najemnica in kot uporabnica lokala v družbeni lasti z adaptacijama vlagala tako rekoč v lastno stvar in ni imela s kom skleniti ustrezne pogodbe o spremembi lastnine. Pravni predniki tožencev so dobili nepremičnino vrnjeno po določbah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78, 41/87, 32/89 in 8/90 ter Ur. list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95 in 10/98 - ZIKS) in v postopku vračanja je sodišče zavzelo stališče, da bo lahko tožeča stranka uveljavljala svoj stvarno ali obligacijskopravni zahtevek v pravdi. Če bi se premoženje vračalo po določbah zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95, 49/97 in 87/97 - ZDen), bi se že v omenjenem postopku ugotavljala vlaganja tožeče stranke. Tako bi se pri vračanju premoženja po določbah ZIKS lahko v posebni pravdi uporabila določba 17. člena ZTLR. Tudi novela ZDen napotuje na medsebojno uporabo ZDen in ZIKS. Zmotno je stališče, da v 17. členu ZTLR ni predvidena možnost posebnega načina nastanka oziroma pridobitve solastnine. Člena 23 ZTLR ni mogoče uporabiti le za premičnine. Na opozorilo o s tem povezanim stališčem v sodbah VSJ iz let 1963 in 1968 tožeča stranka ni dobila odgovora, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V postopkih pred nižjima sodiščema je bilo nepravilno uporabljeno določilo 12. člena ZPP in zavrnitev tožničinega predloga za prekinitev postopka bi morala priti v izrek sodbe.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o sodiščih (Ur. list RS, št. 14/94 in 45/95) določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo ter na njeni podlagi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe ter na zakon. Če pa se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi (prvi in drugi odstavek 3. člena). Za sodnika potemtakem ni vir oziroma podlaga za sojenje sodna odločba, izdana v zvezi s podobnim primerom. Zato tudi ni dolžnost sodišča, da odgovarja v obrazložitvi svoje odločbe na opozorila stranke na sodne odločbe iz drugih zadev (v tem primeru sodbi VSJ) niti ne na stališče, ki ga je sodišče zavzelo v obrazložitvi odločbe v drugem postopku med strankama, pri čemer gre vrhu tega samo za napovedovanje, kakšni drugi postopki so možni (Nz 37/93).

Odločitev o tem, ali je veljavna vknjižba lastninske pravice tožencev na obravnavani nepremičnini, se ne pojavlja kot predhodno vprašanje v tej pravdi spričo njenega razpleta - zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi njegove neutemeljenosti, pri čemer je nepomembno, kdo nastopa kot nasprotna stranka - toženci ali njihovi pravni predniki. Slednje bi bilo pomembno le v zvezi z dajatvenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine, če bi bilo zahtevkoma ugodeno. Ker torej ni šlo za predhodno vprašanje (prvi odstavek 12. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), tudi prekinitev postopka (po 1) točki prvega odstavka 213. člena ZPP) ni bila nujna. Zakon o pravdnem postopku tudi ne določa (212. in 213. člen), da se postopek (lahko) prekine, če tožnik meni, da bo prišlo do subjektivne spremembe tožbe (192. člen ZPP). Sodišče je potemtakem vsebinsko gledano pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka.

To pa je v formalnem pogledu tudi prav izpeljalo, ker te odločitve ni povzelo v izrek sodbe marveč le v njeno obrazložitev. Če zakon izrečno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (nesamostojna pritožba - drugi odstavek 378. člena ZPP). Sklep, ki je razglašen na naroku, kar se je zgodilo v tej pravdi, se vroči strankam le tedaj, če je zoper njega dovoljena posebna pritožba, ali če to zahteva vodstvo pravde (drugi odstavek 343. člena ZPP). Če sodišče na naroku zavrne predlog za prekinitev postopka in sklene, da se postopek takoj nadaljuje, ni zoper tak sklep posebne pritožbe (drugi odstavek 218. člena ZPP). Iz teh zakonskih določb sledi, da se ni potrebno ukvarjati s pravilnostjo takšnih sklepov, preden se ne dožene, kako vplivajo na končno odločbo. Nesamostojna pritožba se tako skrči le na pritožbo zoper končno odločbo, ko pa se tehta takšen vpliv, ko je torej potrebno dognati, ali je zavrnitev predloga stranke povzročila, da je sodna odločitev nezakonita, ali ne.

Nesamostojna pritožba je (kot se izraža Triva) le poseben način kritiziranja obrazložitve končne odločbe.

Ni torej očitanih procesnih kršitev.

Tožeča stranka gradi svoja ugotovitvena zahtevka na dejstvu, da opravljeni adaptacija in obnova v letih 1977 in 1991 v obravnavani lokal spreminjata lastninska razmerja. Do njiju je prišlo v času, ko je bil lokal kakor tudi vsa nepremičnina v družbeni lasti, tožeča stranka pa je bila najemnica (ob adaptaciji leta 1977) lokala oziroma je imela pravico uporabe (ob obnovi leta 1991). Pravna razmerja, ki so se porajala iz družbene lastnine, in to "družbenih sredstev, ki so jih upravljali delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi", je urejal zakon o združenem delu (Ur. list SFRJ, št. 57/76 z nadaljnjimi spremembami in razveljavitvami - ZZD). Ta je določal v 266. členu, da lahko postanejo stvar (kamor sodijo tudi nepremičnine - arg. iz 268. člena ZZD), denarna sredstva in materialne pravice družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi na podlagi samoupravnega sporazuma, pogodbe ali drugega pravnega posla, v primerih, ki jih določa ustava, pa tudi na podlagi odločitve državnega organa ali po samem zakonu. Tožeča stranka ne zatrjuje nobenega izmed teh pridobitvenih načinov. Kolikor se sklicuje na pravna pravila ali ZTLR, kar bi sicer v drugih primerih lahko uvrstili med pridobitev "po samem zakonu", pa velja povedati, da ta pravila oziroma ZTLR (ki ga v času prve adaptacije še ni bilo) ne pridejo v poštev pri družbeni lastnini kot nelastninskopravni kategoriji, kar zadeva pridobivanje stvari v družbena sredstva na način, kot ga zatrjuje tožeča stranka: z vlaganjem družbenih sredstev v družbeno lastnino. V tem obsegu je potrebno korigirati ustrezna stališča nižjih sodišč, ki so sicer pravilna za razmerja med državljani, društvi in civilnimi pravnimi osebami (prvi odstavek 1. člena ZTLR): sama adaptacija ali obnova dela nepremičnine brez dogovora med solastniki ne prinese spremembe v solastninskih deležih. Tožeča stranka je s prvo adaptacijo vlagala v lokal, ki ji ga je oddajala v najem občina kot imetnica pravice do uporabe. Ne trdi se, da bi z njo sklenila kakšen dogovor v zvezi z adaptacijami. Stroške zanjo bi lahko tožeča stranka obračunala z občino, ko (če) se je določala odškodnina po tistem, ko je na podlagi zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 27/72) z odločbo Sekretariata občine ... za občo upravo (št... z dne 16.8.1982) prešla pravica uporabe obravnavanega dela nepremičnine na poslovno enoto tožeče stranke. Tudi ob obnovi leta 1991 se lastninskopravni režim obravnavanega dela nepremičnine z vlaganjem lastnih sredstev v lastno stvar - družbenih sredstev v družbeno lastnino v lastni uporabi ni spremenil. Pravilno je bilo tudi zavzeto stališče, da 17. člen ZTLR ne ureja načina pridobivanja stvari v družbeno lastnino, marveč le določa možnost obstoja takšne solastnine, pri kateri obstaja na nerazdeljeni stvari tako družbena lastnina kot civilnopravna lastnina na način, da neki idealni del skupne stvari pripada uporabniku družbenega sredstva, drugi pa solastniku kot imetniku civilne lastninske pravice. Pa še to - takšen režim mora določati poseben zakon (zdaj na primer do končanega lastninjenja možnost, ki jo daje v naslednjem odstavku te odločbe navedeni predpis).

Ne da bi se spuščali v neproduktivno razglabljanje, ali bi morala biti vrnjena nepremičnina pravnim prednikom tožencev po določbah ZIKS (kar se je zgodilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe v zadevi N 37/93) ali ZDen, velja opozoriti revidentko, da je sicer res, da se lahko na nepremičnini, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, vendar le, če upravičenec izbere takšno rešitev (druga alinea drugega odstavka 25. člena ZDen). Dediči po pokojnem A. K. pa so več kot jasno dali vedeti, da želijo vrnitev nepremičnine v celoti.

Zahtevka sta bila po povedanem utemeljeno zavrnjena, ker tožnice njena vlaganja v nepremičnino ne upravičujejo ne po takratni ne po sedanji zakonodaji do stvarnopravnega zahtevka.

Uveljavljani revizijski razlogi ne takšni, na kakršne pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na materialno pravo poleg tistega, kar se na tej podlagi zatrjuje na reviziji), niso podani, zaradi česar je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).