Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice mora vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču. Kadar je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, je treba te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak: 000 169 in ID znak: 000 170, obe k.o. ..., obstaja stvarna služnost dostopa z javne poti (... ulice) ID znak: 000 249, hoje, vožnje in obračanja vozil po jugovzhodnem delu nepremičnine ID znak: 000 163. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.643,28 EUR, v 30 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 30 - dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožena stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži, da tožencu v roku 15-ih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrne vse njegove stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških postopka pa zadrži za končno odločitev o tej zadevi. Navaja, da je tožba nesklepčna. Tožnik je v pravdi zatrjeval, da se je za dostop do njegovih nepremičnin uporabljalo dvorišče toženčeve nepremičnine parc. št. 163 k.o. ..., ki leži na zahodni strani te nepremičnine, tožbeni zahtevek pa postavil tako, da je z njim zahteval od sodišča, da se ugotovi, da obstaja stvarna služnost dostopa, hoje, vožnje in obračanja vozil po jugovzhodnem (torej nasprotnem) delu navedene toženčeve nepremičnine. Na to tožnikovo napako je toženec opozoril že v odgovoru na tožbo. V njem je navedel, da bo tožnikov tožbeni zahtevek glede služnostne poti hoje brez nadaljnjega pripoznal, če ga bo tožnik pravilno oblikoval. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni jasno in temeljito obrazložilo, zakaj je nek trenutek štelo kot trenutek, od katerega je začela teči priposestvovalna doba. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba prvostopenjskega sodišča temelji na dejstvu, ki ga tožnik sploh ni zatrjeval in glede katerega se tožena stranka ni mogla izjaviti. Gre za dejstvo, da je sporno dvorišče najprej uporabljal ded tožeče stranke, čeprav je tožeča stranka uveljavljala priposestvovanje stvarne služnosti, ki naj bi izvirala iz dednega dogovora, vsebovanega v Sklepu o dedovanju Občinskega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju Sklep), opr. št. O 400/76, z dne 30. 5. 1978. Skladno s tem dednim dogovorom naj bi imel služnostno pravico dostopa po spornem dvorišču oče tožeče stranke, ne pa njegov ded in še ta šele od izdaje prej omenjenega Sklepa, ne pa pred tem. Na tem mestu pripominja, da služnost ni bila dogovorjena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin, ki so sedaj v lasti tožeče stranke, temveč le osebno v korist očeta tožeče stranke in je služnost prenehala s smrtjo njegovega očeta ter se čas, v katerem je oče tožeče stranke izvrševal to služnost, ne more všteti v tožnikovo priposestvovalno dobo. Do teh trditev tožene stranke se sodišče ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede tega, da je imela v določenem obdobju avtomobil tudi žena očeta tožeče stranke. Ta ugotovitev hkrati predstavlja protispisno navedbo, saj je priča A. A. govorila le o avtomobilu svoje žene, ne pa žene očeta tožeče stranke (mame tožeče stranke). Prvostopenjsko sodišče se prav tako ni opredelilo do tega, v katerem obdobju naj bi vtoževane služnosti na spornem delu dvorišča nepremičnine izvrševali tožeča stranka, njegova sestra B. B. in njen partner A. A. V zvezi s tem dejstvom se sodišče prav tako ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da se ni odselila iz stanovanjske hiše, ne do trditve tožene stranke, da tožnikova sestra B. B. in njen partner A. A. nista živela v tej stanovanjski hiši toliko časa, kot je tožeča stranka trdila. Poleg tega se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb, da vtoževanih služnosti vožnje in obračanja vozil nihče od prej navedenih oseb ni mogel izvrševati pred njihovo polnoletnostjo. Upoštevajoč dejstvo, da se vsaka služnost lahko priposestvuje v obsegu, kot se je tekom priposestvovalne dobe dejansko izvajala, je izpodbijana sodba napačna v materialnopravnem smislu, saj je sodišče prve stopnje prepričano, da je obstoj služnosti mogoče ugotoviti na podlagi dejstva, da so sporno dvorišče nepremičnine tožene stranke občasno uporabljali obiskovalci stanovalcev nepremičnine tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je napačno razumelo trditve tožene stranke, da so njegovi pravni predniki po smrti očeta tožeče stranke nasprotovali vsakršni vožnji in obračanju vozil po spornem delu dvorišča njegove nepremičnine. S tem je tožena stranka ugovarjala zastaranje vtoževanih služnosti po določbi druge alineje 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ2) in ne osvoboditve vtoževanih služnosti po določbi prve alineje 223. člena SPZ, kot si je to razlagalo prvostopenjsko sodišče. Končno pa je napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov, ker sodišče ni pravilno seštelo vseh odvetniških stroškov, ki bi tožeči stranki pripadale iz naslova dela njenega pooblaščenca. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.643,28 EUR, pravilno pa bi bilo, da je tožena stranka dolžna plačati 1.307,29 EUR (1.157,29 EUR odvetniških stroškov in 150,00 EUR sodne takse).

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbeno sodišče je že enkrat odločilo o pritožbi s sodbo I Cp 263/2020 z dne 7.5.2020, ji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v izreku besedo „jugovzhodnem“ nadomestilo z besedo „južnem“. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo. Prilagodilo je odločitev o pravdnih stroških in odločilo še o pritožbenih stroških.

5. Tožena stranka je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II Dor 257/2020 z dne 4.9.2020 vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka na drugi stopnji s sklepom II Ips 59/2021 z dne 16.2.2022 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

6. V ponovnem odločanju je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena.

7. Vrhovno sodišče RS je v sklepu z dne 16.2.2022 poudarilo pomen prostorske opredelitve služnosti in opozorilo na določbo 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določa, da če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, se te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Določba je pomembna za istovetnost služnosti in s tem za pravno varnost lastnikov gospodujočega in služečega zemljišča. Tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice mora zato vsebovati natančen opis poteka služnosti po služečem zemljišču, kadar je izvrševanje služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, pa je treba te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opisati. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je tožnik v pravdi zatrjeval, da se je za dostop do njegovih nepremičnin uporabljalo dvorišče toženčeve nepremičnine parc. št. 163 k.o. ..., ki leži na zahodni strani te nepremičnine, tožbeni zahtevek pa je postavil tako, da je z njim zahteval od sodišča, da se ugotovi, da obstaja stvarna služnost dostopa, hoje, vožnje in obračanja vozil po jugovzhodnem (torej nasprotnem) delu navedene toženčeve nepremičnine. Na to tožnikovo napako je toženec opozoril že v odgovoru na tožbo. Med pravdnima strankama sicer konkretno območje izvrševanja služnosti ni bilo sporno, vseeno pa je treba ugotoviti, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ne glede na pravilnost prostorske opredelitve (bodisi jugovzhodni, bodisi jugozahodni del nepremičnine ID znak: 000 163) ne vsebuje dovolj natančnega opisa prostorskih meja služnosti. Tožbeni zahtevek tako ni dovolj določen. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnika pozvati na dopolnitev tožbe po 108. členu ZPP. Tožena stranka v pritožbi sicer opozarja na problem sklepčnosti tožbenega zahtevka zaradi nepravilne prostorske opredelitve glede na strani neba, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ne more mimo vprašanja že same določenosti tožbenega zahtevka. Ker je tožbeni zahtevek nedoločen, je posledično nerazumljiv tudi izrek sodbe in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje tožnika na popravo tožbe ni pozvalo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče kršitve ni moglo odpraviti samo, saj bi prišlo do situacije, ko bi zaradi zaenkrat nezadostne določenosti tožbenega zahtevka prvič meritorno sodilo o zadevi in strankama zato odvzelo pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Sodišče prve stopnje pa bo v novem sojenju moralo upoštevati tudi, da je z dnem 24.4.2021 stopil v veljavo Zakon o katastru nepremičnin (ZKN3), ki se je pričel uporabljati z dnem 4.4.2022. Ta v 18. členu določa, da se v katastru nepremičnin vodijo podatki o območju izvrševanja stvarne služnosti. Glede na določbo 160. člena ZKN pa se določbe 84. člena tega zakona o določitvi območja služnosti uporabljajo, če stvarna služnost še ni vpisana v zemljiško knjigo, tako, da se zanjo določi območje služnosti po tem zakonu. Glede na to, da se navedeni zakon v času prvotnega sojenja še ni uporabljal, bo sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo dopustiti tudi morebitne nove navedbe in predlaganje novih dokazov v zvezi z določitvijo območja služnosti (brez izvedenca geodetske stroke, ki ima dostop do informacijskega sistema kataster, območja služnosti ne bo mogoče določiti, saj gre po ZKN pri določitvi območja služnosti tudi za katastrski postopek; 54. člen ZKN).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 54/2021