Jedro

Tožnica je dokazala, da je bila sporna nepremičnina kupljena med trajanjem zakonske zveze s skupnim denarjem obeh zakoncev in da je delež obeh na sporni nepremičnini enak. Dejstvo, da je bila v času trajanja zakonske zveze sklenjena samo pogodba, v kateri je kot kupec nepremičnine naveden le mož, vpis v zemljiško knjigo nanj pa je bil izveden šele po razvezi zakonske zveze, tožnici ne preprečuje, da uveljavlja nedopustnost izvršbe na svojem deležu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je nepremičnina ID znak parcelna št. 0000 728/18 skupno premoženje tožnice in drugotoženca in da je delež tožeče stranke na tej nepremičnini 1/2, delež drugotožene stranke pa 1/2. Zato je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Trbovljah I 163/2016, z dne 2. 10. 2018, nedopustna do deleža tožeče stranke do 1/2. Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo prvotožena stranka in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Dejstvo, da je bila nepremičnina pridobljena med zakonsko zvezo, ni odločilno, saj je odločilno, da je bila vpisana nepremičnina v zemljiško knjigo leta 2009. 51. člen ZZZDR je treba razlagati tako, da je pojem premoženja tista stvar, na katerem zakonca ustvarita oziroma pridobita lastninsko pravico. Če ne pridobita lastninske ali druge stvarne pravice, ne more iti za skupno premoženje. Tako ta nepremičnina ni postala last v trajanju zakonske zveze, saj je bila razvezana 11. 11. 2004. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je potreben vpis v zemljiško knjigo. Zato sama pogodba še ne pomeni pridobitve lastninske pravice. Ker je bila pridobljena lastninska pravica šele z vpisom v zemljiško knjigo 30. 9. 2009, tožeča stranka ni pridobila nepremičnine na originarni način že v letu 1999. Neutemeljeno sodišče piše o originarni pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke, ker naj bi ponovno živela v IZS. Ta okoliščina ne sledi iz vlog tožeče stranke. Tožeča stranka je le trdila, da je to pridobila v letu 1999. 3. Na vloženo pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločitev o sporu o tem, ali je nepremičnina lahko predmet izvršbe, je treba ugotoviti, ali je sporno premoženje bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in predstavlja skupno premoženje (med zakonsko zvezo je veljal 51. člen ZZZDR).

6. Med strankama ni spora o pravno odločilnih dejstvih: - pravdni stranki sta bili v zakonski zvezi od 22. 11. 1980 do 11. 11. 2004; - sporna nepremičnina je bila kupljena na moža s pogodbo s 23. 6. 1999 in po aneksu je bil drugotoženec vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik z dne 30. 9. 2009; - zakonca sta denar za nakup sporne nepremičnine prispevala oba in nepremičnina je bila prevzeta v posest po sklenitvi pogodbe leta 1999. 7. Pravilno ugotavlja sodišče, da ni dvoma, da je bila nepremičnina nabavljena v času trajanja zakonske zveze in je tako skupno premoženje. Če je pridobljena s skupnim denarjem, je skupno premoženje in tak način pridobitve lastninske pravice originaren. Med pravdnimi strankami pa je sporno, kako učinkuje dejstvo, da med trajanjem zakonske zveze to ni bilo vpisano v zemljiško knjigo na tretje oziroma upnike. Lastninska pravica na drugotoženca je bila vpisana po sklenitvi aneksa v letu 2009. Ker je tožnica pridobila svoj delež na nepremičnini z delom in sredstvi, je torej ta način originaren (51. člen ZZZDR), in ni pomembno, da je drugotoženec formalno kupil nepremičnino oziroma sklenil pogodbo v letu 1999. Gre samo za dejstvo, da tožnica ni bila napisana v pogodbi in kasneje vpisana v zemljiško knjigo. To ne pomeni, da ne more več uveljavljati svoje lastninske pravice nasproti upniku. Upnik ima na nepremičnini hipoteko le iz izvršbe. Upnik bi moral v takem primeru najprej doseči, da se skupno premoženje razdruži in nato vložiti izvršbo na dolžnikov delež (57. člen ZZZDR). Ker pa je tožnica dokazala, da je premoženje pridobila skupaj z možem in da je njen delež do 1/2, izvršba na njenem deležu ni dovoljena. Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se razlikuje od instituta solastnine. Tožba na nedopustnost izvršbe na nepremičnino, ki je v skupni lasti izvršilnega dolžnika in tožnice, upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiško knjigo ob vložitvi predloga za izvršbo (primerjaj II Ips 67/2010). Povedano drugače: tožničina pravica, pridobljena na originarni način, je v tem primeru enako močan naslov, kot je pridobitev lastninske pravice z vpisom v zemljiško knjigo. Sodišče pa je tudi ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice in drugotoženca, da sta že po letu 2006 ponovno začela skupaj živeti kot mož in žena. Res tožeča stranka ne zatrjuje kot podlago za pridobitev lastninske pravice izvenzakonsko skupnost v času vpisa v zemljiško knjigo, vendar to ni pravno odločilno. Zato sodišče ni presojalo trditvene podlage tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je pogodba o razdelitvi skupnega premoženja, kar sta sklenila tožnica in drugotoženec 1. 3. 2005, pogodba, ki ne ugotavlja obsega vsega skupnega premoženja in deleža na tem. Nanaša se le na delitev stanovanja in ni šlo za delitev vsega skupnega premoženja, ampak za delitev zaradi poplačila kredita za stanovanje.

9. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena. Pritožnica s pritožbo ni uspela, navedbe tožeče stranke iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.