Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do plačila za dela, ki bi jih morala predvideti, ker so bila razvidna iz projektne dokumentacije, prav tako ne za tista dela, ki jih je morala izvesti, ker del, ki jih je izvedla kot pogodbena dela, ni izvedla kvalitetno, kot tudi ne do plačila za dela, za katera ni dokazano, da jih je izvedla sama oziroma, da so bila sploh izvedena. Upravičena je le do plačila za dela, ki jih je toženka poleg s pogodbo zajetih del in njihove vrednosti, naročila izven teh pogodbenih del ali pa pristala, da jih dodatno plača.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163420/2011 z dne 4. 11. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.897,67 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačala za opravljena in naročena dela ter material 31.000,00 EUR. Sporno je dejansko vprašanje, koliko denarnih sredstev je tožena stranka plačala tožeči stranki. Tožeča stranka je iz tega naslova prejela le 20.000,00 EUR. Protispisen je zaključek sodišča, da je tožeča stranka prejela najmanj 31.000,00 EUR, pri tem pa se sklicuje na listino "izjava od Z., d.o.o". Na tej listini so izkazana sledeča plačila: 28 .2. 2011 znesek 3.000 EUR, 4. 3 .2011 znesek 4.000 EUR, 15. 3. 2011 znesek 4.000 EUR, 21. 3. 2011 znesek 3.000 EUR, 30. 3. 2011 znesek 2.000 EUR, 5. 4. 2011 znesek 2.000 EUR, 11. 4. 2011 znesek 4.000 EUR, 29. 4. 2011 znesek 2.000 EUR in 13. 5. 2011 znesek 2.000 EUR, kar skupaj znaša 26.000 EUR. Prav tako iz druge podpisane listine s strani pravdnih strank, ki jo prilaga pritožbi, izhaja, da je tožeča stranka prejela od tožene znesek 20.000,00 EUR, in sicer 28. 2. 2011 znesek 3.000 EUR, 4. 3. 2011 4.000 EUR, 15. 3. 2011 znesek 4.000 EUR in 21. 3. 2011 znesek 3.000 EUR. Vrednost vseh dejansko izvedenih del je možno cenovno ovrednoti ob pravilni uporabi metode dela izvedenca gradbene stroke. Izvedenec mora izhajati iz priložene specifikacije opravljenih del in jo preveriti in cenovno ovrednotiti postavke del. Tožeča stranka je namreč naredila obračuna izvedenih del, pri čemer ne gre za neobstoječe postavke, niti za količinska in vrednostna odstopanja. Toženi stranki je posredovala zadevni račun, na katerega ni imela pripomb. Enako velja za opomin na plačilo računa. Pravdni stranki sta se dogovorili za opravo in plačilo gradbenih del. Dodatno sta se dogovarjali in povečevali obseg naročenih gradbenih del. Ker sta bila tožena stranka in direktor tožeče stranke v prijateljskih odnosih, sta se sproti dogovarjala o gradnji in v pisni obliki vsakokratno dogovorila za druga dela. Zato je nastala razlika pri končnem obračunu vseh izvedenih in naročenih del. Predlaga, da izvedenec gradbene stroke opravi ponovni ogled sporne nepremičnine, tudi ob prisotnosti zastopnika tožeče stranke Z. A., naredi ponovno izmero obstoječega stanja in jo primerja z izvedenim popisom in vrednostjo izvršenih del. Sodišče naj dodatno zasliši toženo stranko in direktorja tožeče stranke glede plačila in višine posameznih obrokov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega pravnorelevantega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih procesnih kršitev in kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi neizpolnitve pogodbe. Zahtevala je, da ji tožena stranka za gradbena dela, ki jih je opravila za toženo stranko, plača vtoževani znesek. Po tožbenih trditvah znesek predstavlja plačilo za delo in material za vsa tista gradbena dela, ki jih je zanjo izvedla in ki niso predmet sklenjene pogodbe. Ta dela je opredelila za dodatno naročena in več dela. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre pravno podlago za vložitev tožbe iskati v pogodbi, ki je po naravi gradbena pogodba, v določbah Obligacijskega zakonika (OZ, čl. 649, 652, 653) in v Posebnih gradbenih uzancah.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja pravdnih strank in dokazne dokumentacije, tudi popisa del, pripravljenega s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke, in s pomočjo izvedenca gradbene stroke J. Š., natančno ugotovilo, za katera dela je bilo plačilo pogodbeno določeno in katera dela so bila naknadno naročena ter kakšen je bil dogovor za plačilo teh del. Gre za obširne razloge sodišča prve stopnje v tč. 21 - 30, 38 - 53, ki jih tožeča stranka v pritožbi konkretno ne izpodbija, pač pa ponavlja trditve, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje in jih je sodišče pri presoji in ugotavljanju pravnorelevantnih dejstev upoštevalo in se do njih opredelilo. Zato s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka dolžna plačati vsa zaračunana dela v popisu del, ne more uspeti, saj z njimi ne ovrže prepričljivega in dokazno podprtega obširnega sklopa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožeča stranka ni upravičena do plačila za dela, ki bi jih morala predvideti, ker so bila razvidna iz projektne dokumentacije, prav tako ne za tista dela, ki jih je morala izvesti, ker del, ki jih je izvedla kot pogodbena dela, ni izvedla kvalitetno, kot tudi ne do plačila za dela, za katera ni dokazano, da jih je izvedla sama oziroma, da so bila sploh izvedena. Upravičena je le do plačila za dela, ki jih je toženka poleg s pogodbo zajetih del in njihove vrednosti, naročila izven teh pogodbenih del ali pa pristala, da jih dodatno plača. Prejem računa ni pogoj za obstoj obveznosti oziroma terjatve v vtoževanem obsegu. Obveznost nastane s samo sklenitvijo pogodbe, ta pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ) in ne šele s prejemom računa. Prejem računa za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka torej ni bistvenega pomena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dela, ki jih je tožena stranka naročila izven pogodbenih del in upoštevalo vsa tista dela, za katera je bilo s stopnjo prepričanja dokazano, da jih je izvedla tožeča stranka. Izvedenec je na podlagi ogleda sporne nepremičnine, upoštevaje popis del, ugotovil vsa izvedena dela na objektu in njihov obseg ter jih cenovno ovrednotil. V čem naj bi bila metoda dela izvedenca napačna, pritožba ne pojasni, zato so te nekonkretizirane pritožbene navedbe neupoštevne. Pritožba tudi ne pojasni, zakaj naj bi bilo potrebno, da izvedenec gradbene stroke ponovno opravi ogled, saj konkretno ne izpodbija natančnih in obsežnih ugotovitev izvedenca niti sodišča prve stopnje o dodatno naročenih in več delih. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za ponovni ogled nepremičnine, ob tem, ko sta bila tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik in njen pooblaščenec pravilno vabljena na ogled in se ga brez upravičenih razlogov nista udeležila. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (v tč. 31-34 izpodbijane sodbe), prostovoljna odločitev zastopnika tožeče stranke in njegovega pooblaščenca, da se ne udeležita ogleda, ne predstavlja utemeljenega razloga, da bi sodni izvedenec opravil ponoven ogled še ob prisotnosti zastopnika tožeče stranke Z. A. Sicer pa velja dodati, da tožeča stranka po tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo narok za glavno obravnavo s 20. 4. 2017, ni uveljavljala procesne kršitve 339. člena ZPP, tega pa v pritožbi tudi ne opraviči. Zato se nanjo ne more več sklicevati in na to pritožbeno navedbo glede na določila 286 b člena ZPP niti ni treba odgovarjati.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrednost vseh del, ki jih je tožeča stranka izvedla izven pogodbenih del po naročilu toženke. Gre za dela glede dimnika, v zvezi z ometi, drenažo in dvema betonskimi ploščama na dvorišču, v zvezi z nadzidavo in napo, opornimi zidovi in stopnicami ter kanalizacijo. Posamezna izmed njih, kot je to razvidno iz neizpodbijanih razlogov izpodbijane sodbe v tč. 55, so ovrednotena po ceni, dogovorjeni med pravdnima strankama, glede drugih dodatnih del, izvedenih po naročilu toženke, za katera ni bila dogovorjena cena, pa je cena upoštevana, kot izhaja iz popisa del tožeče stranke. Skupna vrednost dodatnih del, ki jih je dolžna toženka plačati, znašajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje 14.386,66 EUR. Skupaj s pogodbeno naročenimi deli v znesku 16.000,00 EUR je bila toženka dolžna plačati tožniku skupni znesek 30.386,66 EUR. Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da so se vsakokratni dogovori o gradnji dejansko izvršili in se je s sprotnim dogovarjanjem obseg del spreminjal, pri čemer je nastala razlika pri končnem obračunu dejansko izvedenih del, ne omaje ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu in vrednosti naročenih del, ki jih je toženka dolžna plačati.

10. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe ne da vsebinsko preizkusiti glede vprašanja, koliko je tožena stranka plačala tožeči stranki. Razlogi o odločilnih dejstvih glede tega so v izpodbijani sodbi podani v točkah 56 - 58 ter so jasni in si ne nasprotujejo. Pri protispisnosti gre za napako tehnične narave in ne za ugotovitev, ki je posledica dokazne ocene. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka iz naslova pogodbeno dogovorjenih del in dodatno naročenih del plačala znesek 31.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank pravilno presodilo, da tožena stranka ne dolguje tožeči stranki nič več. Toženka je predložila listino poimenovano izjava (list. št. 17), glede katere je v pripravljalni vlogi natančno navedla, kdaj in v kakšnem znesku je posamezna plačila opravila ob podpisu zastopnika tožeče stranke, pri čemer je zapisala/izračunala, da je plačala skupaj 32.900,00 EUR. Tožeča stranka je zgolj odgovorila, da je od tožene stranke prejela 20.000,00 EUR in da ni nikoli podpisala potrdila o prejemu denarnega zneska v višini 32.900,00 EUR; v vsebino le-te se ni spuščala. Glede na takšno trditveno podlago pravdnih strank, s katerim sta začrtali meje obravnavanja, sodišče prve stopnje na podlagi te izjave (v korist tožeče stranke) ni upoštevalo treh zneskov - 900 EUR, 600 EUR in 400 EUR, čigar prejem tožeča stranka na listini ni potrdila in jih je od zatrjevanega plačila 32.900,00 EUR zato odštelo. Tožeča stranka namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretno, kot šele sedaj prvič v pritožbi, navajala, da je tožeča stranka glede na v izjavi posamezne datume plačil v določenem zneskih plačala manj, in sicer 26.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se zato v to niti ni bilo dolžno spuščati. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj tega ni storila pravočasno (1. odst. 337. člen ZPP). Zato so pritožbene navedbe v tej smeri pritožbene novote, ki so neupoštevne in se pritožbeno sodišče do njih konkretneje ne opredeljuje. Enako velja tudi glede nove listine (A37), ki jo tožeča stranka predloži šele pritožbi. Ker datumi in plačila posameznih obrokov niso bili konkretno prerekani, je dokazni zaključek sodišča prve stopnje o plačilu 31.000,00 EUR na podlagi navedene listine pravilen. Glede na navedeno sodišče tudi ni bilo dolžno dodatno zaslišati pravdnih strank glede posameznih obrokov in njihove višine.

11. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.