Jedro

ZPPSL v drugem odstavku 80. člena določa, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Stečajni zakon daje stečajnemu upravitelju vrsto pristojnosti, zato je pomembno, da lahko z uveljavljanjem njegove odškodninske odgovornosti zaščitijo svoje interese vsi tisti, katerih pravni položaj je lahko zaradi posebne vloge stečajnega upravitelja prizadet. Zakon pojma udeleženca stečajnega postopka izrecno ne opredeljuje, Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da so udeleženci v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL ne samo upniki stečajnega dolžnika, temveč tudi stečajni dolžnik.

Ugovorom pasivne legitimacije ne bi bil utemeljen, saj iz določbe 1. člena Zakona o odvetništvu izhaja, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot svoboden poklic. Da so zasebniki izhaja iz sedmega odstavka 7. člena ZFPPIPP. O vprašanju, ali odvetnik sodi v krog oseb, zaradi katerih je (na podlagi personalnega kriterija iz določb ZPP, ki urejajo veljavnost pravil o postopku v gospodarskih sporih), posamezni pravdni postopek opredeljen kot gospodarski spor ter bodo zanj uporabljena posebna pravila, obstaja obsežna sodna praksa. Ta zavzema enotno stališče, da odvetnik kot zasebnik ne spada v krog oseb iz drugega odstavka 481. člena ZPP niti v krog oseb iz 482. člena ZPP.

Revizijsko sodišče poudarja, da je pravdno sodišče v primeru t. i. identičnega dejanskega stanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Toženec v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka tako ne more več (uspešno) uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.702,34 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 587.404,55 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2003 do plačila za premoženjsko škodo, ki jo je toženec tožniku povzročil v vlogi njegovega stečajnega upravitelja, s tem ko je s pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 115/97 z dodatki, v obdobju od 18. 6. 1997 do 8. 12. 2003, ne da bi izposloval ustrezno zavarovanje, posojal denarna sredstva stečajne mase družbi P. d. o. o., za katero ni preverjal finančne bonitete, iz tega naslova pa finančna sredstva niso bila vrnjena v stečajno maso tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da ji sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Revident meni, da ni izkazane aktivne legitimacije, saj tožnik trdi, da s tožbo varuje koristi stečajnih upnikov, ki bi bili aktivno legitimirani, če bi bili dejansko prikrajšani pri poplačilu terjatev iz stečajne mase tožnika. Stečajni dolžnik ni udeleženec stečajnega postopka, zato ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe iz 80. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL).

4. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije. Ni bilo stvarno pristojno, saj je bil toženec v tožbi označen kot odvetnik, zato gre za gospodarski spor.

5. Tožba ni sklepčna, saj tožnik ni zatrjeval vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ni navedel vseh relevantnih dejstev za opredelitev obsega škode (čas posojila, zapadlost vrnitve, pogodbene obresti...). Trditev ne morejo nadomestiti izvedensko mnenje in drugi dokazi. Dokazni predlog za postavitev izvedenca je bil nesubstanciran. Tudi sicer tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj je toženec ravnal kot dober gospodar, pri sklepanju posojilnih pogodb upošteval načelo najvišjega donosa stečajne mase in načelo minimalizacije tveganja (zadostil je vsem zahtevam iz 134. in 135. člena ZPPSL). Stečajni senat je vedel za ravnanja toženca in jih odobril ter ni ugovarjal boniteti družbe P., d. o. o., zato toženec ni ravnal protipravno. Nižji sodišči tudi nista upoštevali, koliko je družba P., d. o. o., tožniku iz naslova posojilnega razmerja že vrnila.

6. Revident izrecno izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

7. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

8. Revizija v delu, ki se nanaša na sklep o stroških pravdnega postopka, ni dovoljena, sicer ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije

9. Revident izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, ki naj bi bili odmerjeni napačno. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), ki je zgolj akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani sklep o stroških ni takšen sklep, zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije

10. Ugovor aktivne legitimacije je neutemeljen. ZPPSL v drugem odstavku 80. člena določa, da stečajni upravitelj odgovarja vsakemu udeležencu v stečajnem postopku za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti. Stečajni zakon daje stečajnemu upravitelju vrsto pristojnosti, zato je pomembno, da lahko z uveljavljanjem njegove odškodninske odgovornosti zaščitijo svoje interese vsi tisti, katerih pravni položaj je lahko zaradi posebne vloge stečajnega upravitelja prizadet. Zakon pojma udeleženca stečajnega postopka izrecno ne opredeljuje, Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da so udeleženci v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL ne samo upniki stečajnega dolžnika, temveč tudi stečajni dolžnik.(1) Način uveljavljanja odškodninske odgovornosti stečajnega upravitelja je odvisen od tega, ali gre za škodo, nastalo stečajni masi (in s tem vsem stečajnim upnikom - skupna škoda), ali za škodo, ki jo je s svojim ravnanjem stečajni upravitelj povzročil posameznemu upniku (posamična škoda). V času trajanja stečajnega postopka lahko vloži tožbo za plačilo skupne škode zoper razrešenega stečajnega upravitelja novi stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika za račun stečajne mase. Zahtevek za plačilo skupne škode pripada stečajni masi stečajnega dolžnika. Stečajni upniki so zgolj posredno oškodovani in ne morejo vložiti samostojnih odškodninskih tožb.(2) Tudi navedeno potrjuje pravilnost razlage, da je udeleženec v stečajnem postopku v smislu drugega odstavka 80. člena ZPPSL tudi stečajni dolžnik.(3)

11. Revizijski očitek, da se nižji sodišči nista opredelili do ugovora pasivne legitimacije in da prvostopenjsko sodišče ni bilo stvarno pristojno, ker gre za gospodarski spor, ni utemeljen. Iz tožbenih trditev je razvidno, da se tožba nanaša na toženca kot fizično osebo v vlogi bivšega stečajnega upravitelja. Že sodišče druge stopnje, sicer pa na obravnavi dne 26. 8. 2011 tudi sodišče prve stopnje, je pojasnilo, da je označba z besedo „odvetnik“ mišljena le kot pomoč za boljšo identifikacijo toženca, ki je sicer v preteklosti deloval kot odvetnik. Označba siceršnjega poklica toženca je bila navedena tudi kot njegova kvalifikacija znanja, ki je potrebno za strokovno opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Tudi sicer s (takšnim) ugovorom pasivne legitimacije ne bi mogel uspeti, saj iz določbe 1. člena Zakona o odvetništvu izhaja, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot svoboden poklic. Odvetniki so zasebniki, kar izhaja iz sedmega odstavka 7. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. O vprašanju, ali odvetnik sodi v krog oseb, zaradi katerih je (na podlagi personalnega kriterija iz določb ZPP, ki urejajo veljavnost pravil o postopku v gospodarskih sporih), posamezni pravdni postopek opredeljen kot gospodarski spor ter bodo zanj uporabljena posebna pravila, obstaja obsežna sodna praksa.(4) Ta zavzema enotno stališče, da odvetnik kot zasebnik ne spada v krog oseb iz drugega odstavka 481. člena ZPP niti v krog oseb iz 482. člena ZPP.

12. Prav tako so neutemeljeni očitki, da tožba ni sklepčna, ker tožnik ni zatrjeval relevantnih dejstev v smislu vseh elementov odškodninske odgovornosti in da ni podal zadostnih trditev o obsegu vtoževane škode. Revizijsko sodišče poudarja, da je pravdno sodišče v primeru t. i. identičnega dejanskega stanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo (Okrožnega sodišča v Mariboru K 190/2007 zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz tretjega odstavka 261. člena Kazenskega zakonika)(5) glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP).(6) Toženec v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka tako ne more več (uspešno) uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Tudi sicer pa trditve v smeri skrbnega ravnanja toženca pomenijo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijanje katerega na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska trditev, da je stečajni senat vedel za ravnanja toženca in jih odobril ter ni ugovarjal boniteti družbe P., d. o. o., zaradi česar naj ravnanje toženca ne bi bilo protipravno, prav tako pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženec ni imel odobritve stečajnega senata. Poleg tega revident takšno dejstvo zatrjuje šele v reviziji, torej prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP).

13. Tožnik je v zadostni meri opredelil tudi obseg uveljavljane škode, saj je zatrjeval na kakšni podlagi temelji posojilo (osnovna posojilna pogodba z vsemi dodatki v določenem časovnem obdobju), kakšen je skupen znesek posojil družbi P., d. o. o., in da mu slednja iz tega naslova ni vrnila ničesar (ne glavnice ne obresti). S predlaganimi in izvedenimi dokazi je tožnik (te) svoje trditve dokazal. 14. Vrhovno sodišče je revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo, saj revizijski razlogi niso podani (378. člen ZPP).

15. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora toženka tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.702,34 EUR, ki jih mora toženka plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP). Ti obsegajo seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, določeno po veljavni Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1% nad 1000 točk in DDV.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 60/2009 z dne 27. 11. 2012 (7. točka obrazložitve).

Op. št. (2): Če novi stečajni upravitelj odškodninske tožbe v času trajanja stečajnega postopka ne bi vložil, bi po zaključku stečajnega postopka lahko upniki vložili tožbe za povračilo škode, ki odpade na posameznega stečajnega upnika. Nasprotno je povračilo posamične škode mogoče zahtevati s samostojno tožbo tako v času trajanja stečajnega postopka kot tudi po njegovem zaključku.

Op. št. (3): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 62/2012 z dne 10. 12. 2013. Revident se sicer sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Celju Cpg 60/2012 z dne 6. 6. 12012, ki je bila s to odločbo Vrhovnega sodišča spremenjena.

Op. št. (4): Sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III R 12/2009 z dne 12. 5. 2009, III R 19/2011 z dne 13. 9. 2011, III R 17/2011 z dne 11. 10. 2011 in III R 34/2011 z dne 23. 1. 2012, tako tudi v sklepih Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 262/2009 z dne 30. 9. 2009, I R 44/2011 z dne 7. 9. 2011, I R 41/2011 z dne 11. 10. 2011 in I R 24/2012 z dne 16. 5. 2012. Op. št. (5): Navedeno kaznivo dejanje je bilo storjeno, s tem ko je od 6. 4. 1999 do 17. 6. 2002 kot stečajni upravitelj tožnika z namenom, da si pridobi premoženjsko korist, izrabil položaj in prestopil meje svojih pravic, ko je iz stečajne mase tožnika v navedenem obdobju, namesto da bi poskrbel za čimprejšnje poplačilo stečajnih upnikov, posojal denarna sredstva družbi P. d. o. o., brez ustreznega preverjanja njene finančne bonitete in brez ustreznih zavarovanj.

Op. št. (6): Galič A. v: Ude, Betetto, Galič in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, str. 139-142.