Jedro

Tožena stranka morala v prvi vrsti konkretizirati „napako“ (da je tožeča stranka dobavila „nekaj drugega“ namesto naročenega, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto) tako, da bi jo opisala, t.j. opisala način, na katerega se je manifestirala v zaznavnem področju uporabnika. Neuporabnost programskega paketa, na katerega se je v postopku na prvi stopnji sklicevala, je pravni standard in ne dejansko vprašanje. Standardu neuporabnosti da konkretno vsebino sodišče, ki pa tega ne more storiti, če stranka ne navede konkretnih lastnosti, zaradi katerih je bilo delo (ali stvar) neuporabno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 243,49 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.566,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 02. 2003 do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji pobotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.408,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2005 do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.688,71 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji je bila sporna le nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki jo je tožena stranka uveljavljala s pobotnim ugovorom. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti. Ugotovilo je, da tožena stranka v smeri izkazovanja svoje terjatve iz naslova jamčevanja za stvarne napake ni podala zadostne trditvene podlage. Pritožba ta zaključek neutemeljeno napada, saj ne navaja razlogov, ki bi lahko vzbudili dvom v njegovo pravilnost. Izpodbijana sodba ima glede odločitve o pobotnem ugovoru vse razloge, ki so med seboj skladni in vsebinsko preizkusljivi. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo dokaze z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in prič. Po že uveljavljanem stališču sodne prakse sodišče dokazov ne izvaja zato, da bi se z njimi seznanjalo s pravno odločilnimi dejstvi. Katera so ta dejstva, je odvisno od materialnega prava, ki ga je glede na zatrjevano oz. v postopku ugotovljeno dejansko stanje potrebno uporabiti.

Tožena stranka je s pobotnim ugovorom uveljavljala terjatev iz naslova jamčevanja za napake za programski paket, ki ga je tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke dobavila naročniku tožene stranke kot končnemu uporabniku te opreme. Sodišče prve stopnje je razmerje med strankama obravnavalo kot prodajno pogodbo, ker tožena stranka v smeri, da je šlo za podjem, na kar se sklicuje v pritožbi, pač ni navedla dovolj oprijemljivih dejstev. Sicer pa je bila pravna narava pogodbe med pravdnima strankama z ozirom na pomanjkljivost trditvene podlage tožene stranke nerelevantna. Sodišče prve stopnje zatrjevanega dejanskega stanja itak ni moglo preizkusiti na nobeni od možnih pravnih podlag. Kot je pravilno opozorilo v izpodbijani sodbi, bi tožena stranka morala v prvi vrsti konkretizirati „napako“ (da je tožeča stranka dobavila „nekaj drugega“ namesto naročenega, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto) tako, da bi jo opisala, t.j. opisala način, na katerega se je manifestirala v zaznavnem področju uporabnika. Neuporabnost programskega paketa, na katerega se je v postopku na prvi stopnji sklicevala, je pravni standard in ne dejansko vprašanje (glej 638. čl. OZ). Standardu neuporabnosti da konkretno vsebino sodišče, ki pa tega ne more storiti, če stranka ne navede konkretnih lastnosti, zaradi katerih je bilo delo (ali stvar) neuporabno.

Tudi pravočasnost grajanja je materialnopravno vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti samo, če stranka navede konkretna dejstva o tem, kdaj točno je napako odkrila, kdaj (in na kakšen način) jo je grajala in kaj je zahtevala. Ničesar od navedenega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni jasno in določno zatrjevala. Če je bila napaka odkrita šele 11. 05. 2004, kot pravi v pritožbi, je čas jamčevanja tožeče stranke na podlagi pravil o prodajni pogodbi že potekel (462. člen OZ); na podlagi pravil o podjemu pa bi tožena stranka morala izkazati, da je v enem mesecu od odkritja (t.j. Do 11. 06. 2004) tožečo stranko o napaki obvestila (634/1 člen OZ), tega pa ni niti trdila. V pritožbi uveljavljeni razlogi, da bi sodišče moralo terjatev tožene stranke presojati na materialnopravni podlagi neizpolnitve pogodbe, ne vzdržijo preizkusa, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla nobenih dejstev, ki bi napotovali na uporabo navedenega instituta. Ne nazadnje pa tudi ni predložila nobenih dokazov, da je svojemu pogodbenemu partnerju - naročniku programske opreme, denar zaradi napak vrnila.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj le-te od dneva zapadlosti tožnikove terjatve do 22. 05. 2007 še niso dosegle glavnice, zato se nanje pravilo „ne ultra alterum tantum“ iz 376. člena OZ, ki je veljal do 22. 05. 2007, ne nanaša. Ker tudi niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po odvetniški tarifi in takse za odgovor (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).