Jedro

Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v matično državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.9.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku sedmih dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, UPB1, v nadaljevanju ZAzil). Tožnik je kot razlog za pridobitev azila v Republiki Sloveniji navedel, da se je v času konfliktov v Makedoniji boril na strani Albancev in da je kot nekdanji pripadnik ONA-e preganjan s strani makedonskih oblasti, v primeru vrnitve v matično državo pa bi se preganjanje nadaljevalo in bi bil zaradi svoje pripadnosti tej organizaciji lahko celo zaprt. Iz relevantnih poročil mednarodnih organizacij, ki jih je v postopku pridobila tožena stranka, ne izhaja, da bi oblasti preganjale bivše člane ONA-e. Stranka Demokratske unije za integracijo, ki jo vodi bivši voditelj albanskih upornikov A.A., je članica koalicijske vlade. Mirovni sporazum, ki je bil podpisan v avgustu 2001, med albanskimi uporniki in makedonskimi oblastmi (Ohridski sporazum), se v praksi izvaja in ni dokazov, da bi oblasti preganjale bivše člane ONA-e. Zakon o amnestiji se izvaja, niso pa do nje opravičeni tisti, ki so obtoženi vojnih zločinov. Člani organizacije ONA-e, razen tistih, ki so zakrivili vojne zločine, s strani makedonske oblasti niso preganjani. Tožnik ne navaja, katera dejstva naj bi tožena stranka ugotovila napačno ter preuranjeno, zato prvostopnemu sodišču tožbeni ugovori ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju je ugotovitev prvostopnega sodišča, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, preuranjena. Tožena stranka v svoji odločbi in prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavljata, da mu glede na poročila o situaciji v njegovi matični državi ne grozi preganjanje, vendar pa po njegovem mnenju njegova matična država zanj ni varna država in mu ni mogoče očitati, da mu v njej ne grozi preganjanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka in državni pravobranilec, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za njeno zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v matični državi.

Iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v pravnih spisih, izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala številna poročila mednarodnih organizacij (Mednarodna organizacija za zaščito človekovih pravic "Human Rights Watch" za Makedonijo; poročila ameriškega zunanjega ministrstva z naslovom Makedonija, bivša jugoslovanska republika; poročila o stanju človekovih pravic, z dne 25.2.2004; poročila Inštituta za vojaške in mirovne študije, z dne 27.2.2004), ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v Makedoniji ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno stanje in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Makedonijo. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil (preganjanje s strani makedonskih oblasti, ker je bil pripadnik Organizacije ONA) in jih niti ni izkazal, niso take, da bi se lahko čutil ogrožen in njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Njegovo zatrjevano preganjanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države in da mora obstajati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. V obravnavanem primeru pa neizkazanih tožnikovih izjav o njegovem preganjanju ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil. Iz že navedenih poročilih ( ki se nahajajo v upravnih spisih) pa tudi izhaja, kar pravilno ugotavljata tožena stranka in prvostopno sodišče, da je za bivše člane ONA-e v Makedoniji na voljo zadostna zaščita, da se izvaja Zakon o amnestiji ter da do amnestije niso opravičeni le tisti nekdanji člani ONA-e, ki so obtoženi vojnih zločinov.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na strani tožnika za podelitev humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti, niti pripadnosti posebni družbeni skupini zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v matično državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Prvostopno sodišče je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Makedoniji oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, pri čemer tožnik niti ne navaja nobenih drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil ob vrnitvi v matično državo ogrožena. Zbrane aktualne informacije o politični in družbeni situaciji v Makedoniji tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo razlogov za tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem ob vrnitvi v matično državo.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo o zadevi preuranjeno odločeno. Tožnik je bil, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, seznanjen s pravicami, dolžnostmi ter pravili postopka in opozorjen na to, da mora navesti vsa dejstva in predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.