Jedro

Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 12953/2010 z dne 4. 1. 2013 obsojeno L. V. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo kazen deset let zapora. Sodišče je odločilo, da se obsojenka oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 12953/2010 z dne 28. 1. 2014 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter obsojenki izrečeno kazen zvišalo na 14 let zapora. Pritožbeno sodišče je z isto sodbo zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti dne 28. 5. 2014 vložili obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da izpodbijana sodba temelji na indicih, ki so ustavno pravno problematični, ker ne omogočajo učinkovite obrambe ter uveljavitve ustavno zagotovljenih jamstev v kazenskem postopku, da je izpodbijana sodba neobrazložena, ker sklepi o dejstvih niso utemeljeni na dokazih, da je bila obsojenka spoznana za krivo zgolj na podlagi sklepanja sodišča, ker je bil izpodbit njen zagovor, da je oškodovanec odšel živ iz Ilove gore, na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja o nasilni smrti oškodovanca in drugih podatkov v spisu, da ni obrazložena tudi sodba sodišča druge stopnje, saj nima logičnih sklepov, ter da je sodba tako neobrazložena, da je ni mogoče preizkusiti s pravnimi sredstvi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 18. 7. 2014, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da je sodišče v obeh sodbah jasno in nedvoumno obrazložilo, da je prav obsojenka storila očitano kaznivo dejanje, da je imela obsojenka v kazenskem postopku možnost, da se izjavi o očitkih in pojasni svoje ravnanje, ter da zahteva za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojenka dne 5. 8. 2014 in njeni zagovorniki dne 20. 8. 2014 seznanjeni. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenka in njeni zagovorniki niso izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo argumentirati, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navede vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se nasplošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

6. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer trdijo, da je sodišče v postopku, ki ga je vodilo zoper obsojenko, kršilo določbo 5. člena ZKP, ki določa, da mora biti obdolžencu omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist, ter da je bila obsojenki kršena pravica do učinkovite obrambe in sodnega varstva ter z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljenih jamstev v kazenskem postopku, pri tem pa, razen splošnega nestrinjanja z uporabo indicev v dokazne namene, ne navedejo, o katerih okoliščinah se obsojenka ni mogla izjaviti in v čem so ji bila kršena temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

7. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je izpodbijana sodba arbitrarna in neobrazložena, s čimer nakazujejo na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da v obravnavanem primeru dejansko stanje ni bilo ugotavljano na podlagi dokazov, temveč zgolj indicev, da ni materialnih dokazov, da je obsojenka storila kaznivo dejanje ter je sodišče presodilo, da je obsojenka kriva umora zgolj zato, ker je izpodbit njen zagovor, da je oškodovanec odšel živ iz Ilove gore, ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da je umrl nasilne smrti, ter na podlagi drugih podatkov, ki jih ni mogoče šteti za dokaze.

8. Neutemeljena je trditev zahteve, da v obravnavanem primeru izpodbijana pravnomočna sodba temelji zgolj na indicih ter sklepanju sodišča, ki da je prevzelo procesno funkcijo dokaza. Sodišče je razloge izpodbijane sodbe oprlo na neposredni dokaz, to je najdbo trupla oškodovanca K. W., ki je bilo v okviru predkazenskega postopka ekshumirano. Sodišče je sodbo prav tako oprlo na ugotovitve izvedenca sodne medicine, ki je opravil obdukcijo trupla oškodovanca ter ugotovil, da je pri njem smrt nastopila zaradi zelo močne sile, ki je v obliki enega ali udarcev delovala v predel njegovega obraza. Izvedenec glede na stanje trupla natančnega datuma oškodovančeve smrti ni mogel ugotoviti, lahko pa je sklepal, da je smrt nastopila leta 1998 ali 1999. 9. Pritrditi pa je potrebno vložnikom zahteve, da je izpodbijana sodba oprta na posredne dokaze, v delu, v katerem nastop nasilne smrti oškodovanca poveže z ravnanjem obsojenke.

10. Vrhovno sodišče je že v sodbi Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 presodilo, da če sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, bo izdalo obsodilno sodbo le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

11. V obravnavanem primeru je sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča o krivdi obsojenke za umor oškodovanca K. W. sklepalo na podlagi posrednih dokazov (obsojenka je neposredno po izginotju oškodovanca začela zasipavati jamo vodnjaka, ob tem pa ni mogoče, da v jami ne bi opazila ležečega trupla oškodovanca, po oškodovančevem izginotju je pričam, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku, različno pojasnjevala kam je odšel oškodovanec, kljub zatrjevanju v njenem zagovoru, da se je z oškodovancem, ki je bil njen partner, odlično razumela, po njegovem izginotju ni izrazila nobene skrbi zanj, oškodovančevo vozilo se je še več mesecev po njegovem izginotju nahajalo pred obsojenkino hišo, obsojenka je v zagovoru trdila, da se je oškodovanec, ko ga je zadnjič videla, preoblekel, ter s seboj vzel delavsko obleko, njegovo truplo pa je bilo najdeno oblečeno prav v delavsko obleko in gumijaste škornje, sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra ugotovilo tudi obsojenkine osebnostne lastnosti - njeno obsedenost z denarjem, hitre in nepremišljene reakcije ter motiv za storjeno kaznivo dejanje, ki je bil v tem, da je oškodovanec želel z njo v pisni obliki urediti njune finančne zadeve), ki so med seboj tako povezani, da tvorijo sklenjen krog in je mogoče na njihovi podlagi z gotovostjo sklepati, da je obsojenka storila kaznivo dejanje. Obsojenkini zagovorniki z navedbami v zahtevi, da izpodbijana sodba temelji le na izpodbitem obsojenkinem zagovoru ter ugotovitvah izvedenskega mnenja o njegovi nasilni smrti, da nobena priča ni potrdila, da je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje, ter da so priče izpovedovale le o domačih razmerah in o govoricah po oškodovančevem odhodu, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč podaja lastno videnje obravnavane zadeve ter s tem izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in verodostojnost izvedenih dokazov. Iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo zagovorniki obsojene L. V., zahteva pa je bila v precejšnji meri vložena zaradi razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenkinih premoženjskih razmer.