Jedro

Revizijo je vložil oficir JLA, ki je v junijski vojni prestopil v teritorialno obrambo. Razporejen je bil na delovno mesto, ki je ustrezalo njegovemu činu. Kasneje je bil razporejen na drugo delovno mesto, kar je imelo za posledico izgubo možnosti napredovanja in znatno nižjo plačo. Tožnik se je v reviziji skliceval na 14. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS po katerem ohranijo te osebe pridobljene socialne, statusne in druge pravice, ki so jih pridobile pred uveljavitvijo tega zakona. Revizija je bila zavrnjena, saj se po zakonu o obrambi in zaščiti uporabljajo tudi določbe zakona o delavcih v državnih organih. Po tem zakonu pa je možno delavce tudi prerazporejati. Tožnik je bil zakonito prerazporejen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb toženca, na podlagi katerih je bil razporejen z delovnega mesta inštruktorja II v stalni sestavi Teritorialne obrambe Republike Slovenije, na dela in naloge svetovalca za proizvodnjo vojaške opreme v II. upravi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 132. člena zakona o obrambi in zaščiti (ZOZ - Uradni list RS, št. 15/91), po katerem se uporabljajo za delavce, ki opravljajo naloge v Teritorialni obrambi, določbe zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91 in 22/91), če omenjeni zakon nima o zadevnem vprašanju posebnih določb. Ta zakon nima posebnih določb za razporejanje, zato je bilo treba uporabiti pri razporeditvi tožnika določila 21. in 30. člena ZDDO. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika, ki jo je vložil zoper odločbo sodišča prve stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno in odločbo potrdilo. Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo utemeljuje z določilom 14. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 54/1/94), po katerem Republika Slovenija zagotavlja vojaškim in civilnim osebam v službi v Jugoslovanski ljudski armadi, pod pogoji iz tega člena, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih. Z razporeditvijo so kršene njegove ustavne pravice do poklica aktivne vojaške osebe, prikrajšan pa je tudi pri višini osebnega dohodka, saj bi imel kot podpolkovnik bistveno večji osebni dohodek in možnost napredovanja v činu. Glede na določila 14. člena omenjenega ustavnega zakona v obravnavanem primeru ni bilo dovoljeno uporabiti določil 30. člena ZDDO in tožnika razporediti na delovno mesto za civilne osebe. Smiselno je predlagal spremembo izpodbijane odločbe tako, da se njegovi pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje ugodi, razveljavita izpodbijani odločbi toženca in vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo teh odločb. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki je vložil odgovor na revizijo (390. člen zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ki se po pooblastilu 1. odstavka 4. člena omenjenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis). V odgovoru na revizijo je toženec predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

V izjavi tožnika z dne 15.7.1991 je napisano, da želi nadaljevati delo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije po predpisih, ki urejajo službo v stalnem sestavu Teritorialne obrambe Republike Slovenije. S podpisom te izjave je dobil vse pravice in obveznosti delavca, za katere se uporablja citirani zakon o obrambi in zaščiti, torej tudi določila 21. in 30. člena ZDDO. Ob vstopu v Teritorialno obrambo je prejel odločbo z dne 17.7.1991, s katero so bila uresničena določila 14. člena omenjenega ustavnega zakona. Določila tega člena pa ni mogoče razumeti tako, da veljajo za vse vojaške in civilne osebe, ki so prestopile iz Jugoslovanske ljudske armade v Teritorialno obrambo Republike Slovenije do upokojitve, saj je mogoče tudi te delavce, enako kot druge delavce, ki so v delovnem razmerju, razporejati na druga delovna mesta, ki ustrezajo stopnji njihove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnostim. Pri razporeditvah zakon delavcem ne zagotavlja enake plače kot so jo imeli na prejšnjem delovnem mestu. Štirinajsti člen omenjenega ustavnega zakona bi bilo mogoče razumeti tako, kot ga razume tožnik le v primeru, če bi bilo v ZOZ tako posebej določeno, kar pa ni določeno. To zakonsko določilo velja, če ni v kakšnem drugem zakonu posamezno vprašanje, ki se nanaša na pravice teh delavcev, drugače in podrobneje določeno, kot v obravnavanem primeru. Citirani zakon o obrambi in zaščiti je že veljal, ko je tožnik podpisal izjavo o pristopu v Teritorialno obrambo, zato je moral tožnik računati z možnostjo, da bo razporejen in da bo imel manjšo plačo, kot jo je imel ob pristopu v Teritorialno obrambo. Revizijsko sodišče je primerjalo razporeditveno odločbo z dne 14.10.1991 z določili sklepa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije, na kateri odločba temelji ter je ob upoštevanju opisa sistemiziranega delovnega mesta, na katero je bil tožnik razporejen, ugotovilo, da je koeficient za to delovno mesto pravilno določen.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče na podlagi določil 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.