Jedro

Instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR in instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90.a členu ZDR ni možno enačiti. V konkretnem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. V takšnem primeru delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR le v primeru, če delavec takšno ponudbo sprejme in če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V primeru, ko delavec sklenitev take pogodbe odkloni, je kljub temu upravičen do odpravnine. Zato se tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni razbremenila obveznosti plačila odpravnine tožniku, čeprav tožnik ponudbe ni sprejel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odpravnino za devet let dela v znesku 1.215,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012 (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 256,69 EUR (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker nima dokazne ocene o dolžnosti plačila odpravnine s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), saj tožnik ni izkazal, da bi mu tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, kar je pogoj za izplačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku izdala le sklep o prenehanju delovnega razmerja, ker tožnik ni sprejel nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati tudi določbo 88. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, kar pa je ta neutemeljeno zavrnil. S tem je tožnik izgubil delovno razmerje pri toženi stranki, prav tako pa mu ne pripada odpravnina. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le v izrecno določenih primerih, ko ni več možno poseči po milejših ukrepih, s katerimi delovno razmerje delavcu ne bi prenehalo. Med milejše ukrepe je potrebno uvrstiti tudi ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in za nedoločen čas v času teka odpovednega roka. Tožena stranka je, potem, ko se je za to pokazala možnost, tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi in mu s tem omogočila, da mu delovno razmerje ne preneha. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Po sodni praksi ni sporno, da je ponudba za sklenitev nove pogodbe po 3. odstavku 88. člena ZDR eden od pogojev za zakonitost odpovedi. V primeru, da delavec v času odpovednega roka ne sprejme ponujene nove ustrezne zaposlitve za nedoločen čas, delodajalec v skladu z 90.a členom ZDR delavcu ni dolžan izplačati odpravnine. Tožnik je odklonil sklenitev ponujene pogodbe o zaposlitvi, zato ni upravičen do odpravnine. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 318. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ne da bi za to obstajale predpostavke. Tožnik ni podal zadostne dokazne in trditvene podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku po višini in temelju. Razveljaviti je potrebno tudi sklep sodišča prve stopnje Pd 879/2013 z dne 11. 11. 2013, saj tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka, glede na to, da je bila zamudna sodba izdana ob bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat delno razveljavilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku za plačilo odpravnine, saj tožba v delu, ki se nanaša na ta del zahtevka ni bila sklepčna. V novem postopku je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da tožbo popravi in je po prejemu odgovora na popravljeno tožbo ter po izvedbi naroka za glavno obravnavo izdalo izpodbijano sodbo.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti glede odločitve o dolžnosti tožene stranke za plačilo odpravnine, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi te pomanjkljivosti pa izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge glede tega, zakaj je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino. Ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo takšne sodbe. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi glavne obravnave in ne na podlagi določbe 318. člena ZPP o zamudni sodbi. Res pa je, da je sodišče prve stopnje v tem sporu pred tem izdalo zamudno sodbo Pd 79/2013 z dne 30. 10. 2013, vendar jo je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom Pdp 1078/2013 z dne 9. 1. 2014 razveljavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo odpravnine, izpodbijana sodba pa je bila izdana v novem postopku. Navedeno pomeni, da pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se je ta kršitev nanašala na zamudno sodbo sodišča prve stopnje z dne 30. 10. 2013, o kateri pa je pritožbeno sodišče že odločilo.

Tožena stranka skozi ves postopek uveljavlja, da tožnik ni upravičen do odpravnine, ker mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odklonitve zaposlitve pri drugem delodajalcu in ker mu pred tem pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. V skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR je odpravnino delavcu dolžan izplačati delodajalec, ki pogodbo o zaposlitvi odpove iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Res je, da v tem sporu nobena od strank ni predložila odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa je celotno postopanje tožene stranke takšno, da ga je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu. Tožena stranka je namreč tožniku najprej vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz obvestila z dne 19. 4. 2012 razvidno, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po delu tožnika, s čimer je bila podana pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je nato tožniku 24. 4. 2012 ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu, tj. družbi A. d.o.o., in nato tožnikovo odklonitev ponujene zaposlitve sankcionirala s sklepom po katerem je tožniku s 25. 5. 2012 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ker ni sprejel nove pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je tako dejansko izvedla celoten postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe pri drugem delodajalcu, pri čemer delavcu ni vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročila pa mu je ponudbo nove pogodbe, ta ponudba je bila vezana na predhodno ugotovitev o prenehanju potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, odklonitev ponujene pogodbe pa je za tožnika imela enake posledice kot jih ima odklonitev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, tj. prenehanje delovnega razmerja. Da je v konkretnem primeru v resnici šlo za uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je razvidno tudi iz tega, da je tožena stranka v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožniku v primeru odklonitve te ponudbe ugasne pravica do odpravnine in da nima pravice do denarnega nadomestila po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami). Pri tem se je tožena stranka izrecno sklicevala na določbo 5. alinee 1. odstavka 242. člena ZDR o tem, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljavljati zavarovanec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi 90. člena ZDR in ki ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas enakovreden prejšnji zaposlitvi ter ustrezno ali primerno delo. Določba 90. člena ZDR pa se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. V uvodu ponudbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 83. člena ZDR, pri čemer gre za očitno pisno pomoto in gre v resnici za določbo 3. odstavka 88. člena ZDR. Tretji odstavek 83. člena ZDR se namreč nanaša na vabilo na zagovor pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, določba 3. odstavka 88. člena ZDR pa na dolžnost delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga preveri, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnik moral izpodbijati prenehanje pogodbe o zaposlitvi, če bi hotel uspeti z zahtevkom za plačilo odpravnine. Pravna podlaga za plačilo odpravnine niso morebitne nepravilnosti delodajalca pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč dejstvo, da je bila odpoved podana iz poslovnih razlogov in da se tožena stranka te obveznosti ni razbremenila s tem, ko je tožniku ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu. Bilo bi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki velja tudi v odnosih med delodajalci in delavci, če bi tožniku pravico do odpravnine odrekli zgolj na podlagi dejstva, da ni mogel predložiti formalne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, čeprav je tožena stranka dejansko izvedla vsa ostala dejanja, ki so potrebna za takšno odpoved. Tožnika je obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, v njej predvidela prenehanje pogodbe o zaposlitvi, če tožnik ponujene pogodbe ne bo sprejel in potem takšno prenehanje tudi udejanjila s sklepom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa tožena stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem niti ne izpodbija, saj uveljavlja zgolj pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se tožena stranka s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni razbremenila obveznosti plačila odpravnine tožniku, čeprav tožnik ponudbe ni sprejel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni možno enačiti instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR in instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90.a členu ZDR. V konkretnem primeru je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. V takšnem primeru pa delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR le v primeru, če delavec takšno ponudbo sprejme in če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V primeru, ko delavec sklenitev take pogodbe odkloni, pa je kljub temu upravičen do odpravnine. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 227/2011 z dne 19. 6. 2012, ki jo ob sicer zmotnem tolmačenju povzema tudi pritožba. V navedenem sklepu je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da ni sankcij razbremenitve plačila odpravnine, če tožnik odkloni sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu.

Zmotno je pritožbeno sodišče, da iz 90.a člena ZDR izhaja, da delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine, če delavec v času odpovednega roka ne sprejme ponujene nove ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu. Kakor je že razloženo zgoraj je ravno obratno. Delodajalec je prost plačila odpravnine le v primeru, da delavec sprejme ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu in da se ta v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje Pd 879/2013 z dne 13. 11. 2013, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka v zvezi z zamudno sodbo. Ta sklep je pritožbeno sodišče že razveljavilo s sodbo in sklepom Pdp 1878/2013 z dne 9. 1. 2014 in ni več predmet odločanja v zvezi s to pritožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.