Jedro

Carinski zakon glede obnove postopka nima posebnih določb, zato veljajo zanjo določbe ZUP/86. Carinska deklaracija predstavlja upravni akt, ki ga je moč obnoviti v upravnem postopku, saj gre za zahtevek stranke, o katerem odloča carinski organ prve stopnje s sprejemom deklaracije. Ni razlogov, da carinski organ ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP, kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U ... z dne 8. 11. 2001 ter sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up ... z dne 2. 4. 2003 v ponovnem postopku pritožbo tožeče stranke zoper sklep in odločbo Carinarnice A št. ... z dne 21. 5. 1998 zavrnila (točka 1 izreka) in zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov postopka (točka 2 izreka). S sklepom je prvostopni organ po uradni dolžnosti najprej dopustil obnovo postopka carinjenja blaga po carinski deklaraciji št. ... z dne 14. 3. 1996 Carinske izpostave A v delu, ki se nanaša na valutno vrednost blaga, statistično vrednost in znesek carine, z odločbo pa obračunal razliko v premalo obračunanem carinskem dolgu v znesku 1.226.270,00 SIT ter odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Navedeni prvostopni upravni akt (sklep in odločba) je bil potem, ko je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 15. 2. 1999 pritožbo tožnika zavrnila, predmet presoje Upravnega sodišča Republike Slovenije, ki je s sodbo opr. št. U ... z dne 8. 11. 2001 odpravilo navedeno odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo I Up ... z dne 2. 4. 2003 zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Prvostopno sodišče je svojo odločitev utemeljilo v bistveni kršitvi določb postopka (3. odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), saj tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, v katerem se je odločalo o njegovih pravicah in pravnih koristih. Kot pravno neutemeljene pa je sodišče zavrnilo vse ostale tožbene navedbe, med drugim tudi glede tožnikove obveznosti za plačilo carinskega dolga kot glede carinskega deklaranta. Tožena stranka je v ponovljenem postopku dne 11. 9. 2003 tožniku poslala dopis (zapisnik) Ministrstva za notranje zadeve, Uprave za notranje zadeve B, Urada kriminalistične službe v B, št. ... z dne 29. 4. 1997 skupaj z listinami - proforma računom dobavitelja CCC številka ... z dne 23. 2. 1996 in računom špedicije DDD iz E številka ... z dne 13. 3. 1996, na katere se dopis (zapisnik) sklicuje. Tožnik je na poslane listine podal svoje pripombe. Tožena stranka je po izpeljanem ugotovitvenem postopku, upoštevaje določbo 3. odstavka 60. člena ZUS ugotovila, da je pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno ter da dejansko stanje ni drugačno od tistega, ki je bilo ugotovljeno že v prejšnjem pritožbenem postopku. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka obširno odgovarja na pritožbene navedbe. Najprej ugotavlja, da tožnik ne izpodbija dejstev oziroma dokazov v tej smeri, da bi bila sporna njihova vsebina, in posledično torej ni spora glede višine naknadno obračunane razlike v carinskem dolgu. Tožena stranka je ravnala v skladu z določbami 1. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), zato je v dopolnilnem postopku sama odpravila pomanjkljivosti in na ta način sanirala tako pritožnikove ugovore kot tudi očitek sodišča v zvezi s kršenjem določb 143. člena ZUP/86. Tožnik je tako imel možnost dokazovati drugačno plačano vrednost pijače od ugotovljene in braniti svoje pravice, vendar je ostal le pri pavšalnih in neizkazanih navedbah. Glede na okoliščine v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke ni razloga za opravo ustne obravnave, saj zaslišanje prič, ki jih predlaga tožnik (direktorja CURS in direktorja Carinskega urada A, ki naj bi pojasnila vpisovanje oseb v polje 14 ECL), in vpogled v pravnomočno sodbo sodišča v B ne bi vplivali na drugačno odločitev. Po drugi strani tudi ogled ni potreben v smislu navedenega člena in tudi ni strank z nasprotujočimi si interesi. Po mnenju tožene stranke so iz naknadno pridobljenih listin - računov jasno razvidni podatki o zneskih, dobavitelju, kupcu, vrsti in količini blaga, kar je bistveno za ugotavljanje dejstev v obnovljenem postopku, zato ni potrebno, da se računi prevajajo v slovenski jezik. Drugih tujih listin pa v spisu zadeve ni. Pritožbene navedbe v zvezi s pasivno legitimacijo (pri)tožnika, pooblastilom podpisnika carinske deklaracije in carinikov tožena stranka zavrne z ugotovitvijo, da je že prvostopno sodišče v sodbi navedlo, da je vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. V nadaljevanju tožena stranka podrobneje razlaga določbe Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 27/95, v nadaljevanju CZ), to je 47. člen in 11. točko 3. člena v povezavi z izpolnjevanjem enotne carinske listine (ECL) ter Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s 143. členom in 150. členom CZ lahko carinski organ kateregakoli od solidarnih dolžnikov terja za poplačilo celotnega dolga. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določbo (a) točke 5. odstavka 154. člena CZ, ker carinik ob predložitvi računa ni bil sposoben ugotoviti, da je račun ponarejen. Poleg tega omenjena določba ni bila navedena v določbah materialnega predpisa, ki je veljal v času sprejemanja ECL, niti v času odločanja organa prve stopnje (velja šele od 21. 5. 1999 dalje in se uporablja od 1. 7. 1999 dalje), zato carinarnici ni mogoče naložiti obveznost, da je odgovorna za pravilnost sleherne vložene carinske deklaracije in da torej tožnik kot deklarant za vložene podatke in verodostojnost dokumentov ne odgovarja. Po mnenju tožene stranke so podani pogoji za uvedbo obnove postopka carinjenja v skladu z določbami ZUP/86 in za izdano odločbo o obračunu razlike premalo obračunanih uvoznih dajatev. Gre namreč za vprašanje, ali bi dejstva in dokazi, za katere se je izvedelo kasneje oziroma so bili pridobljeni naknadno, lahko privedli do drugačne odločitve, če bi bili znani že v času postopkov uvoznega carinjenja sporne pijače. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je podan obnovitveni razlog iz 249. člena ZUP/86. Carinarnica v sklepu in odločbi kot razlog za obnovo postopka izrecno navaja 4. točko 249. člena ZUP/86, toženi organ pa ocenjuje, da je v obravnavanem primeru kot razlog za obnovo postopka upoštevan tudi razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, ki ga smiselno navaja že carinarnica. Za obnovo postopka zadostuje, da obstoji vsaj eden od razlogov, določenih v navedenem členu. Kadar je glede na okoliščine mogoče in je v interesu postopka, lahko organ, brž ko ugotovi, da so podani pogoji za obnovo, opravi tista dejanja postopka, ki jih je treba ponoviti, ne da bi izdal poseben sklep, s katerim dovoljuje obnovo in določi obseg obnove (2. odstavek 257. člena ZUP/86). Zato po mnenju tožene stranke ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker je prvostopni organ istočasno izdal sklep in odločbo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da se nepravilno kombinirajo določbe ZUP/86 glede obnove postopka in določbe 154. člena CZ v delu, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ter da je carinarnica uporabila določbe ZUP iz razloga, ker je zamudila rok iz (c) točke 154. člena CZ, tožena stranka odgovarja, da CZ sicer ne vsebuje posebnih določb o izrednih pravnih sredstvih v zvezi z odločitvami carinskih organov in se za ravnanje v teh primerih uporabi ZUP/86, vendar pa gre v zadevi za plačilo razlike premalo obračunanega carinskega dolga, katerega je po določbah 153. člena CZ carinski dolžnik dolžan poravnati v roku 30 dni od prejema obračuna. Točka (c) 1. odstavka 154. člena CZ, ki govori o naknadnem obračunu carinskega dolga, se uporablja le v tistih primerih, ko je obračun zneska carinskega dolga nižji, kot je določeno s CZ. To pa pomeni, da se naknaden obračun carinskega dolga v skladu z omenjeno točko opravi, kadar carinski organ sam na podlagi naknadnih kontrol ali pa na zahtevo dolžnika ugotovi nepravilnosti v zvezi z obračunom. V teh primerih gre predvsem za nepravilen izračun carinskega dolga zaradi napačne uvrstitve v tarifno oznako, napačne uporabe carinske stopnje, napake v izračunavanju in podobno. V konkretni zadevi pa gre za nova dejstva oziroma nove dokaze (računi), ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi uporabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločitve, če bi bili navedeni oziroma uporabljeni v prejšnjem postopku. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi v konkretni zadevi carinarnica lahko uporabila le 2. točko 249. člena ZUP/86. Na očitek, da je izrek sklepa nepopoln, nedoločen in nejasen, da ne obstaja zavrnilna oziroma negativna carinska deklaracija, da ni pojasnjeno, kaj se je zgodilo s prejšnjo odločbo ter da CZ v 52. členu izključuje možnost istočasnega obstoja carinske deklaracije in odločbe po 3. odstavku tega člena, tožena stranka pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru obnavlja postopek carinjenja blaga po carinski deklaraciji in v kakšnem obsegu se le-ta obnavlja (valutna vrednost, statistična vrednost in znesek carine) in da gre za spremembo prejšnje odločbe - carinske deklaracije, saj je carinarnica potrdila podatke o deklaraciji in kot taka je bila tudi vročena tožniku. Torej je bil nadomeščen le del carinske deklaracije, in sicer del, iz katerega izhaja nižje plačilo uvoznih dajatev. Preostali del carinske deklaracije pa je ostal v veljavi. Odločanje o obnovi v carinskem postopku je namreč urejeno tako specifično, da ob kasneje izdani drugačni odločbi ni nobenega dvoma, da to pomeni spremembo carinske deklaracije in v delu, v katerem je ta spremenjena, nadomestitev s kasnejšo drugačno odločbo (258. člen ZUP). Ob zaključku izpodbijane odločbe tožena stranka še utemelji svojo odločitev v zvezi z zavrnitvijo zahteve za povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter navaja, da je izpodbijani akt nezakonit in ničen. V obširni tožbi v poglavju II. navaja utemeljitev predloga za glavno obravnavo, ki ga sodišče na tem mestu ne ponavlja, saj je bila glavna obravnava opravljena. V nadaljevanju tožbe v poglavju III. (enopomenska odločitev razlagalca) navaja, da je najbolj presenetljiva značilnost izpodbijane odločbe, da se postopek obnavlja po dveh točkah 249. člena ZUP/86, in sicer po 1. in 4. točki, medtem kot tožena stranka odklanja uporabo 2. točke 249. člena ZUP/86. Tožnik meni, da je takšno razlogovanje v nasprotju s kogentnimi določbami 253. člena ZUP/86, in predlaga, da sodišče od tožeče stranke zahteva dokaze o kazenski ovadbi zoper ponarejevalce. Carinski organ namreč zavestno opušča obnovo postopka na podlagi 2. točke 249. člena ZUP/86, ki bi razodela in kaznovala ponarejevalca, temveč celotno zadevo želi prevaliti na hrbet špediterja na podlagi 1. in 4. točke 249. člena ZUP/86. Carinski organ postopek obnavlja na podlagi 4. točke 249. člena ZUP/86, čeprav v dokaznem postopku ni ugotavljal, ali je zastopnik vedel, da je faktura ponarejena, kar pomeni, da mu popolnoma arbitrarno očita spravljanje organa v zmoto, saj se stranka mora zavedati svojih neresničnih navedb. Po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa je postopek mogoče obnoviti, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavani zadevi je poročilo kriminalistične policije nastalo po dokončnosti odločbe, kar pomeni, da ni podlaga za obnovo postopka, saj ga ni bilo mogoče uporabiti v prejšnjem postopku. Po mnenju tožnika je tožena stranka kršila temeljne ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave, saj morajo sodišče in ostali državni organi imeti pri svojem delu ves čas postopka pred očmi tudi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah. Ta njihova dolžnost izhaja iz ustavne določbe o vezanosti sodnikov na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) in določb o ustavnosti in zakonitosti (zlasti 156. člen Ustave), kar velja za odločanje v vseh sodnih postopkih. V poglavju IV. (odločitev tožene stranke je zastarala in dolgotrajno odločanje o pritožbi) tožeča stranka navaja, da je organ druge stopnje odločal o pritožbi več kot pet let, od 21. 5. 1998 do 28. 11. 2003. Vmes je bila odločba odpravljena, odprava odločbe pa ima drugačne posledice kot razveljavitev, kar je razvidno iz 1. odstavka 281. člena ZUP/86. Na podlagi jezikovnega razlage 281. člena ZUP/99 je razvidno, da se tudi prekinitve zastaralnih rokov odpravijo po odpravi odločbe, zaradi česar se šteje, da pritožbeni organ sploh ni odločal o pritožbi znotraj petletnega roka, če sodišče odpravi odločbo zunaj tega roka (stališče avstrijskega upravnega sodišča). Po mnenju tožnika so v primeru, ko je odločba odpravljena po petih letih od nastanka obveznosti, odpravljene tudi vse pravne posledice prekinitve teka zastaralnih rokov, kar pomeni, da se zadeva lahko vrne v ponovni postopek samo znotraj petletnega zastaralnega roka. Tožena stranka bi morala tožečo stranko seznaniti z dejstvi in o tem sestaviti zapisnik o naknadni kontroli deklaracije, na podlagi 15a. člena Zakona o davčnem postopku v zvezi z 62. členom CZ. Tožena stranka je zavestno opustila postopek po 62. členu CZ zaradi triletnega roka, ki je že pretekel. Poglavje V. tožnik razdeli v več podtočk: a) izvršitev odločbe, b) ustavna pravica do argumentirane odločbe in argumentacija 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 154. člena CZ in potem še a) definicija deklaracije pred novelo in b) definicija deklaracije po noveli. Po mnenju tožnika bi lahko carinski organ prve stopnje izvršil odločbo takoj le v primeru, če bi obračunal carinski dolg po 154. členu CZ. Po določbah ZUP pritožba zadrži izvršbo, vendar carinski urad kljub jasnim in nedvomnim določbam ZUP uporablja 5. odstavek 153. člena CZ. V nadaljevanju tožnik meni, da je carinski urad namenoma uporabil 2. odstavek 154. člena CZ, noče pa uporabiti 4. odstavka istega člena in na ta način zaobide zastaralni enoletni rok iz 4. odstavka 154. člena ter noče uporabiti 231. člena ZUP/86, ki določa, da dokler teče rok za pritožbo, se odločba ne more izvršiti. V 1. odstavku 6. člena CZ je predpisana primarnost CZ. To pomeni, da imajo izredna pravna sredstva, ki so predpisana v 154. členu CZ, prednost pred izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku. Postopka po carinskih deklaraciji ni moč delno obnoviti, saj kakršenkoli poseg carinskega organa v carinsko deklaracijo samodejno pripelje do redne odločbe v skladu s točko c) 1. odstavka 154. člena CZ. Po vpogledu v upravne listine je moč nesporno ugotoviti, da je enoletni rok za naknaden obračun carinskega dolga že zastaral. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na delo prof. dr. Marijana Pavčnika Argumentacija v pravu in navaja, da argumentum a cohaerentia napotuje na merila, ki omogočajo, da ta in tudi druga nasprotja oziroma neusklajenosti med pravnimi pravili odpravimo. Znani so trije argumenti te vrste, in sicer argument kronologije, argument hierarhije in argument specialnosti, ter ob tem navedene argumente aplicira na določbe CZ in Zakona o splošnem upravnem postopku. Ob tem tožnik še opozarja na različno definicijo carinske deklaracije (10. točka 1. odstavka 3. člena CZ) pred novelo in po noveli. Pred novelo je izraz "carinska deklaracija" pomenil vlogo, s katero oseba v predpisani obliki na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka, po noveli pa izraz "carinska deklaracija" pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. S tem je zakonodajalec definicijo carinske deklaracije omejil glede na procesni subjekt (nosilca pravic in obveznosti) in glede na naravo vloge (deklaracija je vloga stranke, ne organa). Carinski urad zastopa stališče, da je carinska deklaracija vloga stranke, saj ji to stališče ustreza pri razlagi rubrike 14 ECL. Takšno stališče pa ne ustreza toženi stranki pri obnovi postopka, saj ne more obdržati v veljavi carinske deklaracije, pri izdaji redne odločbe pa trči ob enoletni zastaralni rok 154. člena CZ, kar pomeni, da je uporaba ZUP v carinski zakonodaji praktično neuporabna. Toženi stranki bi najbolj ustrezal 3. odstavek 52. člena CZ, vendar je nepojasnjeno derogiran. V poglavju VI. (razlaga zakonov v nasprotju z Ustavo) pod točko b) razlaga zakon v škodo stranke. Po mnenju tožnika carinski organ pri razlagi 154. člena CZ uporablja tako imenovani neizrečeni argument ("skrivanje" za številko paragrafa), ne da bi v celoti navedel razloge za to ali ono odločitev. V poglavju VII. tožnik navaja, da carinski urad v spis ni vložil pooblastila carinika v skladu z ZUP, ki je odločal o sprejemu carinske deklaracije. Na tako pomembnem delovnem mestu je bila namreč oseba brez pooblastila in delovnih izkušenj, ki ni bila sposobna ugotoviti, da je račun ponarejen, saj so bili carinski uradi seznanjeni s ponarejenimi računi s posebnim dopisom. Glede na navedeno bi bilo treba uporabiti točko a) 5. odstavka 154. člena CZ. V poglavju VIII. (solidarna odgovornost indirektnega zastopanca in zastopnika) se tožeča stranka strinja, da lahko carinski organ terja od kateregakoli od solidarnih dolžnikov poplačilo celotnega dolga, toda odgovornost solidarnih dolžnikov mora biti ugotovljena v izreku izpodbijane odločbe, saj v predmetni zadevi ne gre za "sklep o izvršbi", temveč za ugotovitveno odločbo. Primarna napaka carinske uprave je napačen metodološki pristop k celi zadevi, saj carinska uprava ni upoštevala izkušnje civilnega sodstva in zakonodaje glede solidarne odgovornosti. Po preučitvi številnih komentarjev carinskih kodeksov Evropske skupnosti in Zvezne republike Nemčije je tožnik prišel do spoznanja, da glede solidarne odgovornosti carinskih dolžnikov vsi odkazujejo na 421. člen BGB, torej civilno zakonodajo. Zaradi spoznanja bistva solidarne odgovornosti moramo torej vpogledati v V. poglavje 3. oddelek Zakona o obligacijskih razmerjih pod naslovom "Obveznosti z več dolžniki ali upniki". Ob tem tožnik citira komentar Zakona o obligacijskih razmerjih prof. dr. Stojana Cigoja. Carinski urad A po ustaljeni praksi v izreku odločbe navaja oba dolžnika, pri izterjavi pa izbira bogatejšega. Ob tem tožnik navaja primer izvršilnega postopka zoper zastopanca FFF d.o.o. G. V točki b) - ustna obravnava tožnik spet utemeljuje svoj predlog za izvedbo glavne obravnave. V točki c) - pravni položaj HH in JJ pa navaja, da obe osebi, ki sta vložili deklaracijo v imenu KKK d.o.o. nista imeli pooblastila direktorja družbe. Nadalje tožnik v poglavju IX. navaja, da carinarnica nepošteno povzema pritožbene navedbe glede rubrike 14 ECL. Tožnik ni carinski deklarant, ampak zastopnik stranke, saj po 11. točki 3. člena CZ carinski deklarant pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskemu organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. Iz izpodbijane odločbe ni obrazloženo, na kakšen način je družba KKK d.o.o. pridobila lastnost stranke, saj se ne odloča o kakšni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato tožnik ugovarja stvarno legitimacijo. Carinska uprava ni dovolila vpisa neposrednega zastopanja v polje 14 ECL, alternativne vpise je dovolila šele z novelo Zakona o spremembah Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99) ter Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, sprejetega na podlagi 94. člena Uredbe za izvajanje Carinskega zakona. V poglavju X. (pravna narava naknadnega obračuna carinskega dolga po točki c) 1. odstavka 154. člena CZ) navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi presenetljivo ugotavlja, da po navedeni določbi ni moč ugotavljati novih dejstev, pri tem pa poudarja, da je carinski organ izdal množico odločb na podlagi točke c) 1. odstavka 154. člena CZ in pri tem ugotavljal nova dejstva. V pripravljalni vlogi, ki jo je pooblaščenec tožeče stranke predložil na naroku, pa ugotavlja, da glede na specifičnost carinske deklaracije le-ta sploh ne postane dokončna in se sprašuje, ali carinska deklaracija sploh pridobi lastnost odločbe v smislu 144. člena ZUP. Carinska deklaracija namreč nima vseh sestavnih delov, ki jih zahteva 210. člen ZUP, kar se predvsem nanaša na pouk o pravnem sredstvu, nima ne izreka ne obrazložitve, iz katerega bi bilo razvidno, na podlagi katerih dokazov in pravnih predpisov je sprejeta odločba. Postopka po carinski deklaraciji ni moč delno obnoviti, saj je carinska deklaracija potrdilni upravni akt, kar je razvidno iz 2. odstavka 50. člena CZ. Pravno nevzdržno je, da carinski organ delno obnavlja postopek po carinski deklaraciji in carinsko deklaracijo obdrži v veljavi, saj bi v tem primeru moral sam spreminjati podatke v tuji vlogi, za kar ni pooblaščen. V primeru, da carinski organ pozneje ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji ne odgovarjajo materialni resnici, mora sestaviti zapisnik po 62. členu CZ in izdati redno odločbo v skladu s 154. členom CZ. Posebne procesne določbe Carinskega zakona se v teoriji upravnega prava imenujejo posebni upravni postopek za razliko od splošnega upravnega postopka, ki se v tem primeru subsidiarno uporablja. Da carinska deklaracija ni odločba, tožnik utemeljuje z jezikovno metodo, z logično metodo in s sistematično metodo. Nadalje navaja, da je Vrhovno sodišče v številnih odločbah zavzelo stališče, da je carinska deklaracija pravni akt, ki ne more postati dokončen in pravnomočen, zato je bilo tudi sprejeto stališče, da se "naknadni" postopek po carinski deklaraciji šteje kot nadaljevanje postopka in se na podlagi 182. člena CZ uporablja predpise SFRJ, ki se sicer ne bi mogli uporabljati za pravnomočno končana pravna razmerja. Nadalje uveljavlja kršenje pravno civilizacijskega izročila in načela pravne države, saj je bilo tožeči stranki popolnoma onemogočeno dokazovanje v postopku, kar povezuje z 2. točko 249. člena ZUP, ter ta obnovitveni razlog posebej utemeljuje. Sklepno sodišču predlaga, da po opravljani javni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve. Dodaja, da je zmotno stališče tožeče stranke, da je zapisnik kriminalistične službe nadomestil zapisnik po 62. členu CZ. Za postopek, ki se je vodil v tem primeru, so bistvene listine - računi, ki jih je sicer pridobil Urad kriminalistične službe v postopkih, ki zadevajo sicer druge osebe, vendar pa omenjene listine, ki jih je omenjeni urad posredoval carinski službi skupaj z dopisom z dne 29. 4. 1997 vplivajo na postopek carinjenja blaga po zadevni carinski deklaraciji. Da je nastalo poročilo kriminalistične službe po končanem postopku carinjenja blaga ni sporno, niti tožena stranka temu dejstvu ne oporeka, vendar pa se listine in dejstva, na katere se sklicuje poročilo, in ugotovitve iz tega poročila nanašajo na dejstvo oziroma dokaze, ki so nastala pred postopkom carinjenja blaga v zadevni deklaraciji in bi pripeljali do drugačne odločitve, če bi bili uporabljeni ali navedeni v prejšnjem postopku. Neutemeljene so tožbene navedbe o zavestnem opuščanju obnove postopka po 2. točki 249. člena ZUP/86. Carinski organ je obnavljal postopek po drugih obnovitvenih razlogih in ne po 2. točki tega člena, kar pomeni, da ni imel nobene potrebe po obstoju pravnomočne sodbe oziroma izvedbi dokazov v tej smeri. Prav tako ni nastopilo zastaranje zadeve. Tožeča stranka je očitno prezrla, da je bila v upravnem postopku odpravljena samo odločba o pritožbi, ne pa tudi prvostopna odločitev. Po drugi strani pa tudi niso potekli roki iz 157. člena CZ, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka. Carinski organ je imel podlago za obnovo postopka v 6. členu takrat veljavnega CZ in ni ravnal po določbah 154. člena CZ. Da gre za plačilo carinskega dolga, pa tudi ni sporno, kar pomeni, da zanj ne velja suspenzivni učinek pritožbe. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi podrobno pojasnila pritožbene očitke glede vlagatelja carinske deklaracije, pooblastil ter zakaj je tožeča stranka carinski dolžnik. Sklepno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 23. 1. 2004. Naroka se ni udeležilo. Sodišče je prejelo opravičilo izostanka iz naroka dne 28. 11. 2005 po pošti.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po določbah ZUP/86, ki ureja obnovo v členih 249 - 260. Obnavlja se postopek po enotni carinski listini (ECL) z dne 14. 3. 1996, ki jo je s sklepom dopustil carinski organ prve stopnje in se nanaša na valutno vrednost blaga, statistično vrednost, znesek carine. Istočasno s sklepom je prvostopni carinski organ izdal tudi odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo razlike carine do pravilne carinske vrednosti uvoženega blaga. Sodišče v zvezi z uporabo tega izrednega pravnega sredstva kot tudi načinom izvedbe samega postopka nima pomislekov. Glede na datum izdaje prvostopnega upravnega akta se ob presoji pravilnosti in zakonitosti le-tega upoštevajo določbe ZUP/86 ter določbe CZ, ki so veljale pred novelo iz leta 1999. Po določbi takrat veljavnega 6. člena CZ vodi carinski organ carinski postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker carinski zakon glede obnove postopka nima posebnih določb, veljajo zanjo določbe ZUP/86. Pravilno je bil uporabljen obnovitveni razlog, obstaja pa tudi zakonska podlaga za istočasno izdajo sklepa ter odločbe, kar je bilo že enkrat ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem. Za obnovo postopka je dovolj obstoj enega obnovitvenega razloga, ki je bil po mnenju sodišča v obravnavanem primeru izkazan (nova dejstva in novi dokazi - 1. točka 249. člena ZUP/86) in je zato tožnikovo izvajanje v zvezi z 2. točko 249. člena brezpredmetno. Po presoji sodišča carinska deklaracija predstavlja upravni akt, ki ga je moč obnoviti v upravnem postopku, saj gre za zahtevek stranke, o kateri odloča carinski organ prve stopnje s sprejemom deklaracije. Navedeno izhaja tudi iz 10. točke 3. člena CZ, ki za izraz "carinska deklaracija" pojasni, da pomeni vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka. Glede na povedano je bilo v obravnavanem primeru izredno pravno sredstvo uporabljeno pravilno in v skladu z zakonskimi določbami.

Sodišče tožnikove ugovore v zvezi s tem, da bi moral carinski organ v obravnavanem primeru neposredno uporabiti kot podlago za naknaden obračun carine določbo 154. člena CZ - naknaden obračun carinskega dolga - in ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva, zavrača kot neutemeljene. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru obstajajo razlogi za obnovo postopka, kot je že navedeno, o čemer je bil izdan sklep, podlaga za izdajo odločbe v obnovljenem postopku pa je določba 1. odstavka 154. člena CZ. Tožnik ugovarja uporabi izrednega pravnega sredstva ter ponuja uporabo 154. člena CZ zaradi poteka rokov za izdajo odločbe po tem členu. Po navedeni določbi carinski organ naknadno obračuna carinski dolg, ko izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg ali če nastali carinski dolg ni bil obračunan ali je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je določeno s tem zakonom. V obravnavanem primeru pa je bilo kasneje na podlagi podatkov kriminalistične službe ugotovljeno, da listine, ki so bile podlaga za ugotovitev carinske vrednosti blaga (proforma računi) niso bile pravilne oziroma so neverodostojne, kar po mnenju sodišča predstavlja obnovitveni razlog za obnovo postopka carinjenja po uvozni carinski deklaraciji. Res se v carinskih postopkih primarno uporabljajo določbe CZ, vendar pa, kot je že navedeno, 6. člen CZ določa, da vodi carinski organ carinski postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ob takšni ureditvi sodišče meni, da ni razlogov, da carinski organ ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP, kolikor so izpolnjeni zakonski pogoj. Ne gre torej za to, kot zatrjuje tožnik, da se je carinski organ skušal izogniti rokom po določbi 154. člena CZ, ampak za ugotovitev carinskega organa, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. V obravnavani zadevi torej ni mogoče govoriti o zastaranju, pravilno pa je bilo tudi odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. odstavek 154. člena CZ). Sama odločba o naložitvi plačila razlike carine je bila po presoji sodišča pravilno izdana po določbah 154. člena CZ, potem ko je bil obnovljen postopek carinjenja po uvozni carinski deklaraciji na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP.

Za obveznosti iz enotne carinske listine lahko solidarno odgovarjata prejemnik blaga iz polja 8 in deklarant iz polja 14 ECL (150. člen CZ). Tudi sodna praksa v zvezi s takšno obliko odgovornosti nima pomislekov, zato so tožnikovi ugovori stvarne legitimacije neutemeljeni. Sodišče ob tem še dodaja, da so ugovori, ki jih tožnik navaja v tožbi, že bili presojeni, tako s sodbo prvostopnega sodišča kot sodbo pritožbenega sodišča. Gre za obširna navajanja tožbe, ki predvsem izpostavlja pravilnost uporabe materialnih predpisov, na kar je bilo že v prejšnjem postopku odgovorjeno; kolikor navaja, da delavci tožnika oziroma carinski delavci niso imeli ustreznih pooblastil, pa so navajanja pavšalna. Pooblaščenca tožeče in tožene stranke na naroku razen, da je pooblaščenec tožeče stranke predložil pripravljalno vlogo, nista povedala nič novega in sta oba vztrajala pri razlogih iz tožbe oziroma izpodbijane odločbe. Sodišče je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ker je ocenilo, da predlagani dokazi glede na to, da so pravzaprav sporna pravna vprašanja, ne bi vplivali na odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na povedano je sodišče, potem ko ničnostnih razlogov ni našlo in ne kršitev ustavnih določb, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.