Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na Pravila službe v Slovenski vojski, dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen ZObr dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Izpodbijana odločba št. ... z dne 4. 10. 2013 se odpravi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 2. 10. 2013 dalje do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi obračunati vsakokratne mesečne razlike bruto plače med izplačanimi osnovnimi plačami za 35 plačni razred in pripadajočimi plačami za 41 plačni razred, od tako obračunanih razlik za tožečo stranko vplačati vse pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati razliko vsakokratnih mesečnih neto razlik izplačanih plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od vsakega 6. meseca za razliko plače za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo, od pravnomočnosti te sodbe dalje pa tožeči stranki obračunati in izplačati mesečno plačo za 41. plačni razred vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 10. 2013 dalje obračunati in po predhodnem plačilu davkov in prispevkov izplačati razliko v plači, to je položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače, razen za dneve, za katere bo tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in po predhodnem plačilu davkov in prispevkov izplačati položajni dodatek v višini 12 % osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo"(točka I. izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati 567,50 EUR njenih stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II. izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov celotnega postopka. Tožnik se z izpodbijano sodbo ne strinja in jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni zaslišalo prič A.A., B.B. in C.C.. Priče bi izpovedale o tem, da je pritožnik dejansko poveljeval tudi dodatnim petim pripadnikom. Tožnik je pravočasno opozoril na to, da bi moralo sodišče navedene priče zaslišati. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je ukaz akt vodenja in poveljevanja, vendar je pri tem očitno spregledalo posledico ukaza, da se z aktom vodenja in poveljevanja odloča o delovnopravnih pravicah tožnika. Tako je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 164/2006 odločilo, da sodišče ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta. Praviloma delodajalcu tudi ne more nalagati kaj takega, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca, pač pa sodišče presoja le pravilnost in zakonitost razporeditve na delovno mesto. Prizadete osebe imajo možnost uveljavljanja morebitnih kršitev v postopku pred pristojnim sodiščem. Tožnik je dokazoval in opisoval, da do dejanske prerazporeditve nikoli ni prišlo, temveč je v konkretnem primeru prišlo le do spremembe imena organizacijske enote. Sodišče je delodajalcu (toženi stranki) dopustilo, da nenehno spreminja formacijo in s tem posega v delovno - pravne pravice delavcev z zmanjševanjem plače, čeprav zaposleni še zmeraj opravljajo ista dela. Tožnik je izpostavil tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014, kjer je sodišče odločilo, da mora biti zaposleni plačan za dejansko opravljano delo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da tožnik dejansko opravlja delo formacijske dolžnosti, na katero je razporejen. Tožnik ni imel nobene možnosti ugovarjati ukinitvi specialistične formacijske dolžnosti. Sodba opr. št. VIII Ips 19/2014 navaja, da ima formacija za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja enako naravo kot sistemizacija za zaposlene v upravnih in strokovnih službah ministrstva. Iz sodbe VDSS, opr. št. Pdp 1431/2010 z dne 4. 3. 2011 izhaja, da ni možno govoriti o razporeditvi na drugo delovno mesto (oz. drugo formacijsko dolžnost), temveč gre (zaradi spremembe v sami formaciji) za razporeditev na isto formacijsko dolžnost, ki pa je po spremembi formacije le drugače poimenovana, navedeno dejstvo pa ne more biti v škodo tožnika. Tožnik opozarja, da z nenehnim spreminjanjem nazivov in vrednotenja iste formacijske dolžnosti tožena stranka lahko kadarkoli poseže v pridobljene pravice delavcev, čeprav delavec opravlja delo enakega obsega in zahtevnosti. Potrebno se je vprašati o pravnih rešitvah 3. člena Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence. Organizacija SV je specifična in živa organizacija, ki nenehno spreminja formacijo lastnih enot oziroma se reorganizira, pri čemer se delovna mesta določijo z dvema aktoma: sistemizacijo in formacijo. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam D.D., ki ni kadrovik kot E.E. in v F. ne pozna dejanskega stanja kot E.E.. Tožnik ni prejemal položajnega dodatka in je bil diskriminiran. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere se pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v spis opr. št. I Pd 1827/2011. Prav tako je zaslišalo tožnika ter priče E.E., F.F. in D.D.. Sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo A.A., B.B. in C.C. o tem, da je tožnik po formalni spremembi naziva opravljal enako delo, v isti pisarni in z istimi sodelavci. Sodišče je v tem delu sledilo tožnikovim navedbam, tožena stranka pa tudi ni oporekala njegovi izpovedbi v tem delu. Tožena stranka tudi ni oporekala tožnikovim trditvam, da so bili v letu 2013 načelniki nekaterih odsekov (S-3, S-4 in S-5) uvrščeni v naziv major in je tudi sama predložila ustrezne listinske dokaze, zato sodišče ni zaslišalo A.A.. Sodišče je upoštevalo vse listinske dokaze, ki sta jih stranki predložili v spis do zaključka glavne obravnave, saj to ni zavleklo postopka. Tožnik je izpodbijal odločbo št. ... z dne 4. 10. 2013, s katero je bil razporejen v 35. plačni razred in od 2. 10. 2013 upravičen do osnovne plače v znesku 1.650,48 EUR povečana za dodatke za delovno dobo, stalnost, magisterij ter do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja 12/16. Tožnik z osebnim činom stotnik je bil s 1. 10. 2013 razrešen s formacijske dolžnosti poveljnik v skupini starešin SV na dolžnostih v mirovnih misijah in operacijah skozi položajne dolžnosti ter 2. 10. 2013 razporejen na formacijsko dolžnost načelnik odseka, ki se je opravljal v nazivu stotnik po formaciji št. ... v logistični brigadi F.. Tožnik je zoper ukaz, ki ga je prejel 3. 10. 2013 vložil ugovor po službeni poti, pri čemer odgovora ni dobil. Izpodbijal je odločbo z dne 4. 10. 2013, ne pa ukaza z dne 16. 9. 2013. Sodišče je štelo, da je tožnik pravočasno izpolnil procesno predpostavko za vložitev tožbe iz razloga, ker tožena stranka navedenemu niti ni oporekala. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik odločbo z dne 3. 8. 2011 izpodbijal v sodnem postopku, ker je zahteval odpravo te odločbe in obračun premalo izplačane plače med 35. in 36. plačnim razredom ter izplačilo položajnega dodatka, kar je sodišče obravnavalo v zadevi opr. št. I Pd 1827/2011 v povezavi z zadevo opr. št. Pdp 1345/2014 z dne 4. 2. 2015, kjer je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek v celoti pravnomočno zavrnilo.

6. V tej zadevi, kot že navedeno, tožnik izpodbija odločbo št. ... z dne 4. 10. 2013, kjer zahteva tudi obračun in izplačilo vtoževanih razlik v plači. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bil tožnik pravilno uvrščen v naziv stotnik, pri čemer mu je tožena stranka določila plačo z vsemi dodatki glede na Uredbo o uvrstitvi, dolžnost častnik, ..., pa se opravlja v nazivu stotnik in je uvrščen v 32. plačni razred brez napredovanj, z napredovanji za tri plačne razrede pa v 35. plačni razred. Sodišče je ugotovilo, da je bila v spornem obdobju enota za zveze, kjer je tožnik predhodno opravljal dolžnosti ukinjanja in je tožnik poveljeval petim pripadnikom iz oddelka za podporo poveljstva. Glede na preoblikovanje bataljona v F. logistični bataljon je tožnik ostal na dolžnosti načelnika oddelka za zveze in informatiko, vzet pa mu je bil naziv specialist. Tožnik je tudi sam izpovedal, da so dejansko specialistične dolžnosti ostale tistim, ki so opravljali delo s sredstvi, ne pa tistim, ki so se ukvarjali s "papirologijo". Sodišče je v zvezi z navedenim zaslišalo D.D., vodjo odseka za informacije v sektorju za kadre ..., ki je tudi izpovedal, da je bil o preoblikovanju v letu 2011 načelnikom odvzet naziv specialist, pri čemer se je upoštevalo tudi, kdo opravlja ustrezne naloge, prav tako pa na ravni bataljona navzgor ni bilo specialističnih nazivov. Pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka nedvomno imela pravico, da ukine določene formacijske dolžnosti, kar se je zgodilo pri tožniku, ki je na novo opravljal nespecialistične formacijske dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so v letu 2013 nekatere načelnike v odseku uvrstili v naziv major, druge pa ne, vključno z njim. Tožnik je navajal, da je izpolnjeval vse pogoje za naziv specialist major, kar pa ne pomeni, da bi ga tožena stranka morala uvrstiti v ta naziv, tudi če so druge načelnike odsekov S-3, S-4 in S-5 uvrstili. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka uvrstila določene v naziv major glede na pomembnost za delovanje SV in glede na večje število podrejenih načelnikov.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni diskriminirala tožnika glede na to, da je nekatere njemu podrejene sodelavce razporedila višje kot njega. Iz izvedenih dokazov je sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravljal višje vrednotene dolžnosti, niti ne večjega obsega dela, pri čemer pa tožnik niti ni izkazal, ne trdil, da bi opravljal druga dela, ki niso bila zajeta v vsebino obstoječih formacijskih dolžnosti. Tako se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 19/2014, ker je sodišče dejansko ugotovilo, da je tožnik (pilot) v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, tako da mu je prisodilo plačo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka ni imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi to delo obsegala. Tožniku je tako prisodilo tudi višjo plačo, ki bi mu pripadala za dejansko opravljanje dela. Sicer pa je sprememba formacije (npr. ukinitev posameznih formacijskih dolžnosti, njihove organizacijske spremembe) v pristojnosti tožene stranke, prav tako pa je v pristojnosti tožene stranke (seveda v skladu z veljavnimi predpisi), da za posamezno formacijsko dolžnost določi začetni plačni razred. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bil začetni plačni razred formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen, v nasprotju z določbami veljavnih predpisov.

8. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1431/2010, kjer je bilo glede na izvedene dokaze ugotovljeno, da v tožnikovem primeru ni šlo za razporeditev na drugo delovno mesto (oziroma drugo formacijsko dolžnost), temveč je šlo (zaradi spremembe v sami formaciji) za razporeditev na isto formacijsko dolžnost, ki pa se je po spremembi formacije le drugače poimenovala in bila višje vrednotena, kar pa ne more iti v škodo tožnika. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo o priznanju vseh doseženih napredovanj in ni mogoče govoriti o primerljivosti s predmetno zadevo, saj je v citirani zadevi sodišče odločalo o ohranitvi napredovanj, doseženih na istem delovnem mestu.

9. Tožnik je uveljavljal tudi plačilo položajnega dodatka v višini 5 % osnovne plače za čas od 2. 10. 2013, razen za položajni dodatek v višini 12 %. Iz opisa delovnega mesta izhaja, da gre za položajno delovno mesto s položajnim dodatkom, vendar to pomeni, da le-ta pripada le ob izpolnjevanju pogojev. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo da tožnik ni upravičen do položajnega dodatka v višini 5 % za čas opravljanja dežurne službe. Položajni dodatek načelno pripada v primeru, če vrednotenje ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta oziroma naziva. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo, da tožniku ne pripada 12 % položajni dodatek po prvem odstavku 5. člena Uredbe o uvrstitvi, poudariti je, da je funkcija dežurstva omejena funkcija poveljevanja, kar pomeni, da tožnik z ukazi o dežurstvu ni pridobil dolžnosti poveljnika enote (Višje delovno in socialno sodišče, opr. št. Pdp 1345/2014 z dne 4. 2. 2015). ZObr v 96. členu namreč dežurstvo opredeljuje kot službo v posebnih delovnih pogojih, in sicer kot redno obliko dela. Tožnik je bil tudi z dnem 1. 8. 2015 razporejen na formacijsko dolžnost višji častnik za ..., ki se opravlja v nazivu major v general štab SV/štab/G. sektor za podporo/sektor za H.. Razporejen je bil v 40. plačni razred od 1. 12. 2005 dalje oziroma 42. plačni razred. Tako od 1. 8. 2015 izpodbijana odločba ne velja več in jo je nadomestila druga odločba. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik ni podal niti ustreznih trditev in dokazov glede položajnega dodatka. Zato je tudi sodišče njegov tožbeni zahtevek za čas od 1. 8. 2015 v celoti zavrnilo.

10. Položajni dodatek v Slovenski vojski sta urejala Uredba o kriterijih in Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba o uvrstitvi; Ur. l. RS, št. 71/2008 in nadalj.). Prvi odstavek 5. člena Uredbe o uvrstitvi je določal višino položajnega dodatka (ne glede na Uredbo o kriterijih), upoštevaje točno določene položajne dolžnosti pripadnikov Slovenske vojske, v drugem odstavku 5. člena te uredbe pa se je glede višine tega dodatka za nekatere druge pripadnike Slovenske vojske (ki izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem, ipd.) ta uredba sklicevala na kriterije, ki jih opredeljuje Uredba o kriterijih. Pri tem pa je drugi stavek člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi z zmanjšanjem najmanjšega števila pripadnikov Slovenske vojske (od 5 na 3) omilil pogoj za pridobitev položajnega dodatka, če opravlja pripadnik Slovenske vojske iz prvega stavka člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi delo v delovni, začasni, bojni ali operativni skupini in je ta določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Prav tako pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka citirana določba predvideva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je imel tožnik v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v tožnikovi enoti manj kot pet pripadnikov SV. To pa pomeni, da tožnik do tega položajnega dodatka ni bil upravičen. Tožnik je sicer zatrjeval tudi, da je bilo v njegovi liniji poveljevanja več kot pet pripadnikov Slovenske vojske, vendar pa sta obe uredbi število pripadnikov Slovenske vojske vezali na notranjo organizacijsko enoto oziroma skupino (in ne na linijo poveljevanja). Ta pogoj za priznanje položajnega dodatka za tožnika pa ni bil izpolnjen.

11. Kot navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je glede na pravila službe v Slovenski vojski (Pravila; Ur. l. RS, št. 84/2009), dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233 Pravil). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.

12. Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (154. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena ZPP.