Jedro

Tožnik je tudi po uveljavitvi ZSPJS po 1. 8. 2008 še vedno upravičen do razlike v plači, in sicer med prevedeno plačo in plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ker tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 še vedno velja, saj ni prenehala, ta sprememba zakonodaje je vplivala na določbo o plači kot elementu pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je pred podano odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec I, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, ki je sicer ni imel, po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, ki jo je podpisal, pa je delal na delovnem mestu vzdrževalec II, kjer se je zahtevala IV. stopnje izobrazbe. Sodni izvedenec je izračunal razliko v plači med dejansko prejeto plačo in prevedbeno plačo po pogodbi o zaposlitvi, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tako je tožnik od 1. 8. 2008 upravičen do odškodnine v višini razlike v mesečni plači glede na plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo za V. tarifni razred.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razlike v plači za čas od avgusta 2008 do decembra 2014 v posameznih mesečnih zneskih, od navedenih razlik odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 4.872,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj je s 1. 8. 2008 Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) uveljavil t. i. "Virantovo plačno reformo", ki je delovna razmerja med javnimi uslužbenci uredilo na novo. Z uveljavitvijo ZSPJS sta bili plača in naziv tožnikovega delovnega mesta urejena na novo. Tožnikova pogodba za delovno mesto vzdrževalec II z dne 21. 6. 2007 je prenehala veljati, tožnik pa ima od 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec IV in za plačo v skladu z ZSPJS. S tem je prišlo do novacije delovnega razmerja po samem zakonu, ki glede na 3. člen ZSPJS velja ne glede na voljo strank. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo kontradiktornosti) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe glede na navedeno ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstvo je, da je tožena stranka na podlagi 48. člena ZSPJS tožnika razporedila na ustrezno delovno mesto. Prevedba plače na delovno mesto 1. 8. 2008 je bila zakonita in pravilna. Spremenil se je tudi naziv delovnega mesta. V skladu z drugim odstavkom 49. člena ZSPJS in 3. alinejo 31. člena ZDR se v primeru, ko se spremeni naziv delovnega mesta sklene nova pogodba o zaposlitvi. Izpodbijana sodba pa ni nepravilna samo po temelju, temveč tudi po višini. Sodišče je pri odločanju o višini tožbenega zahtevka sicer sledilo izvedencu, ki pa je spregledal, da tožnik nima V. stopnje izobrazbe. Tožena stranka še dodaja, da na navedeno pomanjkljivost ni opozorila v pripombah zoper izvedensko mnenje, kar pa ne spremeni dejstva, da je izpodbijana odločba v tem oziru materialnopravno napačna. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev pravil postopka, ko je za vložitev pritožbe določilo rok 15 dni. Novela ZPP-E se je pričela uporabljati 14. 9. 2017 in je spremenila dolžino pritožbenega roka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Prevedba po ZSPJS ni vsebovala nobenih kogentnih določb, po katerih bi pretekle pogodbe o zaposlitvi z dnem 1. 8. 2008 prenehale veljati ter bi začele veljati "nove" pogodbe. Že samo poimenovanje akta, s katerim je bila prevedba izvedena, torej aneks k pogodbi o zaposlitvi jasno kaže na to, da ne gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, temveč za dodatek k obstoječi, torej veljavni pogodbi o zaposlitvi, ki s prevedbo tudi po sami naravi stvari ni mogla prenehati veljati. Tožnik je tudi po prevedbi opravljal povsem enaka dela na istem delovnem mestu, pri čemer skuša tožena stranka v pritožbi širiti svojo trditveno podlago. Pogodba o zaposlitvi torej ni prenehala na podlagi določb ZSPJS, prav tako ni bila spremenjena sporazumno, kakor tudi pogodba iz leta 2007 ni bila odpovedana, tako da le-ta še obstoji, in je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v višini razlike v plači. ZSPJS ne posega v ZDR-1 na način, da bi lahko na njegovi podlagi javnemu uslužbencu delodajalec enostransko spremenil pogodbo o zaposlitvi, to je, da bi morebitna nova pogodba o zaposlitvi veljala tudi brez soglasja/podpisa delavca kot stranke pogodbe, pri čemer je Vrhovno sodišče RS že podalo stališče (primerjaj odločbo opr. št. VIII Ips 8/2016 z dne 21. 6. 2016). Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da naj bi izvedenec napačno izračunal plačo, ker ni upošteval določbe 14. člena ZSPJS, pri čemer so takšne navedbe neutemeljene. Tožena stranka se zavzema za uporabo določb prvega odstavka 14. člena ZSPJS, ki se v skladu z določbo četrtega odstavka 14. člena ZSPJS ne uporablja za delovna mesta v VI in nižjih tarifnih razredih, kamor sodi tudi tožnik. Tako je izvedenec pravilno uporabil materialno pravo. Prav tako je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka, pri čemer jih je potrebno priznati tudi za ponovljeni narok, saj se je le-ta tudi izvedel (primerjaj na primer sodbo VSL opr. št. II Cp 3068/2016 z dne 25. 1. 2017). Tudi morebitno napačno določen pritožbeni rok ne pomeni, da tožena stranka ne bi imela možnosti podati pritožbo v zakonsko določenem roku. Tako bistvena kršitev pravil postopka ni podana, saj bi tožena stranka lahko pritožbo podala v roku 30 dni, pri čemer pa tožena stranka niti ne pojasni, zakaj naj bi šlo za bistveno kršitev pravil postopka v tem delu. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. ZPP v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ureja načelo kontradiktornosti, pri čemer pritožba ne konkretizira v čem naj bi bila podana kršitev. Prav tako ni podana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. V kolikor se tožena stranka ne strinja s pravno in dejansko argumentacijo obrazložitve sodbe, pa to ne predstavlja navedene kršitve. Nestrinjanje z višino razlike v plači pa pomeni pritožbeno novoto, kar je tožena stranka tudi sama navedla, da ni posebej ugovarjala višini zahtevka ob sicer podanem izvedeniškem mnenju izvedenca mag. A.A. 7. Sodišče je izvedlo dokaze, tako da je prebralo vse listine v spisu, ki sta jih predložili tožnik in tožena stranka ter prebralo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca mag. A.A., pri čemer je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu "vzdrževalec I" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, pri čemer se je za njegovo delovno mesto po aktu o sistemizaciji delovnih mest zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe, ki pa je tožnik ni imel. Tožena stranka mu je 29. 5. 2007 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 iz poslovnega razloga in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto "vzdrževalec II", pri čemer se je za navedeno delovno mesto zahtevala IV. stopnja izobrazbe. Ob navedenem je bilo s sodbo opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2011 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 181/2012 z dne 11. 7. 2012 pravnomočno razsojeno, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz leta 1991 ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, zaradi česar mora tožena stranka tožniku plačevati mesečno odškodnino v višini razlike v plači, ki jo je tožnik prejemal in plačo v novi pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku od 1. 8. 2008 izdala aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki ga le-ta ni podpisal, pri čemer mu je pričela izplačevati plačo skladno z aneksom. V predmetni zadevi tako tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek glede na pravnomočne odločitve v zadevi opr. št. IV Pd 975/2010 z dne 7. 10. 2001 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 181/2012 z dne 11. 7. 2012 je tožnik tudi po uveljavitvi ZSPJS po 1. 8. 2008 še vedno upravičen do razlike v plači in sicer med prevedeno plačo in plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ker tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 še vedno velja, saj ni prenehala, ta sprememba zakonodaje je vplivala na določbo o plači kot elementu pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je pred podano odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec I, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, ki je sicer ni imel, po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, ki jo je podpisal, pa je delal na delovnem mestu vzdrževalec II, kjer se je zahtevala IV. stopnje izobrazbe. Sodni izvedenec mag. A.A. je izračunal razliko v plači med dejansko prejeto plačo in prevedbeno plačo po pogodbi o zaposlitvi, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tako je tožnik od 1. 8. 2008 upravičen do odškodnine v višini razlike v mesečni plači glede na plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo za V. tarifni razred.

8. Ob tem pritožba tudi neutemeljeno navaja, kar sicer v postopku ni oporekala, da je izračunana razlika v plači previsoka in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi znižanje plače po ZSPJS. ZSPJS v prvem odstavku 14. člena določa, da v primeru ko javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. Četrti odstavek 14. člena ZSPJS pa določa, da se določba ne uporablja za delovna mesta v VI. in nižjih tarifnih razredih (tožnik ima IV. stopnjo izobrazbe).

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o stroških postopka ima pravno podlago v določilih 165. člena ZPP.