Jedro

Sodišče druge stopnje ni vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je ugotovitev dejanskega stanja v izpodbijani sodbi pravilna in popolna, temveč preizkus dejanskega stanja opravi le, če pritožnik izpodbija pravilnost ali popolnost ugotovitev dejanskega stanja s konkretnimi navedbami in dokaznimi predlogi.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.12.2004 obtoženo M.M. spoznalo za krivo napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/1 izreka), za katero ji je določilo kazen trideset let zapora; napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/2 izreka), za katero ji je določilo kazen pet let zapora in napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/3 izreka), za katero ji je določilo kazen dve leti zapora; zatem pa ji je na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen trideset let zapora. V izrečeno enotno kazen je obtoženki vštelo čas, prestan v priporu od 19.12.2000 do 12.6.2003, od 17.9.2004 do 15.10.2004 in od 13.12.2004 dalje. V plačilo ji je naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovance J.Š., J.M., N.M., T.M., L.M., J.Š. in Republiko Slovenijo, Ministrstvo za notranje zadeve, Policijsko upravo M.S. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde. Z isto sodbo je sodišče pod točko II izreka obtoženko iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za napeljevanje h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 26. člena KZ.

2. Višje sodišče v Mariboru je v pritožbenem postopku po opravljeni obravnavi s sodbo z dne 3.7.2006 ugodilo pritožbama zagovornika obtožene M.M. in njenega sina S.M. ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je obtoženko iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za napeljevanje h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/1 izreka), napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/2 izreka) in napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/3 izreka); pritožbo državnega tožilca zoper oprostilni del je zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem oprostilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka); odločilo je, da stroški nastali na prvi in drugi stopnji bremenijo proračun, oškodovance pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec A.F. dne 22.12.2006 vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in v zvezi z 258. členom ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da obtoženko obsodi za vsa dejanja, za katera je sodišče druge stopnje na glavni obravnavi izreklo oprostilno sodbo; podrejeno pa zadevo vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V obrazložitvi pritožbe, ki jo Vrhovno sodišče v nadaljevanju v celoti povzema, v zvezi z uveljavljanima pritožbenima razlogoma navaja, da je: "Bistveno kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP videti v tem, da pritožbeno sodišče nasprotij med različnima stopnjama verjetnosti, da je avtorica spornih zapisov M.M. in ki izhajajo iz različnih mnenj sodnih izvedencev B.P. in A.K. ni reševalo na način kakor ga predvideva 258. člen ZKP. Sodišče prve stopnje je na podlagi same vsebine izvedenskega mnenja natančno navedlo, zakaj nima pomislekov v takšno mnenje, pomislekov pa pred tem ni imelo tudi Vrhovno sodišče RS. Tudi izvedenec B.P. je opazil, da je v spornih zapisih avtor želel nekoliko spreminjati pisavo in da tudi ni nobenih znakov, da bi hotel kdo obdolženo obremeniti. Sodišče prve stopnje je tudi argumentirano pojasnilo (str. 59 sodbe sodišča prve stopnje), zakaj šteje mnenje sodnega izvedenca B.P. kot prepričljivo in v skladu z modernimi izsledki stroke. Vsebina mnenja slovenskega izvedenca se razlikuje od mnenja nemškega izvedenca predvsem glede ocene dinamike in načina zapisa posameznih črk, ki naj bi kljub hotenim spremembam pisca in na tej podlagi nastalim razlikam imele enako dinamiko zapisa. Zato navedbe pritožbenega sodišča glede uporabe dodatnih tehničnih pripomočkov, ki naj bi jih uporabljal nemški izvedenec, same po sebi niso prepričljive v pomenu, da z mnenjem slovenskega izvedenca ni mogoče enakopravno nasprotovati nemškemu izvedencu. To pa po oceni pritožbe pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo podcenjevati mnenja slovenskega izvedenca in bi izvedencu tako glede na formalne razloge, kakor tudi glede na strokovno argumentacijo moralo omogočiti enakopravni položaj v tem kazenskem postopku. Zato bi v skladu z 258. členom ZKP moralo pomanjkljivosti in bistvena nasprotja glede stopnje gotovosti, ali je M.M. pisec spornih lističev, odpraviti najmanj z zaslišanjem izvedenca B.P. ob hkratnem soočenju z nemškim izvedencem, nato pa po potrebi angažirati še tretjega izvedenca, ki bi odpravil morebitna nasprotja, ki bi eventualno še nastala. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa ne bi bilo le v skladu z zakonom o kazenskem postopku, ki nastanek pravnega položaja in postopek za reševanje takega položaja, na katerega je naletelo sodišče z dvema izvedeniškima mnenjema, izrecno predvideva, pač pa tudi s splošnim načelom poštenega sojenja (fair trial). Pritožbeno sodišče je namreč izvedenca A.K. oskrbelo z mnenjem B.P., ni pa B.P. omogočilo, da bi s strokovnimi argumenti branil svojo strokovnost, pa čeprav je slovenski izvedenec kvalificiran za podajanje mnenja in ga je sodišče izbralo iz seznama izvedencev, kar je upravičeno izzvalo izraze njegovega negodovanja (časopis Delo v zvezi z obvestilom 23. junija 2006). Ker je pritožbeno sodišče mnenje sodnega izvedenca v zvezi z oceno avtorstva pisav štelo kot enega izmed najpomembnejših odločilnih dejstev, ne more biti dvoma, da je ob navedenih pomanjkljivostih izkazana najmanj raven možnosti vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, s tem pa je bistvena kršitev določbe druge stopnje nedvomno podana.

V tej zvezi in v zvezi s kategoričnim zaključkom sodišča druge stopnje, da je v dvomu treba šteti, da obtoženka ni pisec vsebine navodil na dveh spornih lističih, pa je zaključek sodišča prve stopnje zmoten, ker niti izvedensko mnenje izvedenca K. ne daje podlage za takšen zaključek. V konkretnem primeru je zaključek o uporabi načela in dubio pro reo mogoče uporabiti v odnosu na skupno presojo vseh dokazov in ne le ločeno od izvedenskega mnenja, pri tem pa je možno izvedensko mnenje tolmačiti le v pomenu, kakršnega je dal mnenju sam izvedenec, da namreč M.M. ni mogoče izključiti kot pisca spornih lističev. Izvedenec je tudi zaradi prizadevanja državnega tožilca na obravnavi, na kateri je bil izvedenec neposredno zaslišan, podrobno pojasnil, katere značilnosti zapisov kažejo, da M.M. ni mogoče izključiti kot avtorice zapisov. Tudi glede sprememb način zapisa kaže po izvedenčevem mnenju na grafično spretnost, "da je mogoče dojeti, da je obdolženka v stanju, da je glede na svoj grafični repertoar lahko avtor spornih zapisov". V tem delu se izvedensko mnenje nemškega izvedenca pri pojasnjevanju konkretnih ugotovitev (in ne le pri vključitvi vseh ugotovitev v posamezni dokazni standard) torej približuje mnenju slovenskega in ob nadaljnjih ugotovitvah, da na zapisih niso bila ugotovljena vnaprejšnja trasiranja, da bi bilo mogoče ugotoviti ponarejanje (npr. policije itd., kar zatrjuje obramba), bi moralo sodišče prve stopnje na drugačen način vzpostaviti razmerje ugotovitev izvedenca z oceno sodišča prve stopnje, da tudi sama obdolžena ni nasprotovala ugotovitvam, da se pisava v bistvenih podrobnostih ne razlikuje od njene pisave. Na zaslišanju 1.3.2001 je dopustila možnost, da je listka, na katerih je bilo napisano navodilo, napisala sama. Enako je dopustila možnost, da je avtorica zapisov, z uporabo besedice "mislim" na zaslišanju dne 21.12.2000. Pritrditi je tako mogoče stališču pritožbenega sodišča, da je dokaz z izvedencem treba presojati še z ostalimi relevantnimi dokazi, vendar pa sodišče prav tega ni storilo na ustrezen način. V nasprotju s takšnim deklariranim izhodiščem je s premikom sporne točke od bistva stvari, ki ga predstavljajo znani storilci in njihov umor J.M. k neznatnim podrobnostim v zvezi z uporabo mobilne telefonije doseglo, da je zaradi množice spekulativnih trditev videti, kakor da je potrebno dokazovati predvsem (ne)ujemanje dolžine telefonskih razgovorov (vsebina v kritičnem času že tako ni znana, izpisi po ukrepih pa veljajo za kasnejši čas) in ne odnos storilcev do kaznivega dejanja (in posledično tudi odgovornost M.M.), katerega storitev je nedvomno izkazana in tudi že pravnomočno obsojena. Na ta način so se izgubili tudi zagovori obdolžencev, ki jih je ocenilo tudi že Vrhovno sodišče RS, saj je njihova ocena temeljila predvsem na vsebini tistega, kar so obdolženci povedali na sodišču kakor so jo predstavili izvrševalci umora na sodišču in bili tudi na podlagi svojih zagovorov pravnomočno obsojeni. Na ta način je zmotno ugotovljeno dejansko stanje posledica dokazovanja, da se nekaj ne ujema, pa čeprav z množico trditev bistvo izgublja preglednost, ne da bi - nasprotno - bila dana ocena, kje so ujemanja s tistim, kar je treba dokazati, zaradi česar so zaključki pritožbenega sodišča zmotni, saj celo po argumentaciji pritožbenega sodišča privedejo le do "odmika od obdolženke kot storilke kaznivega dejanja" (str. 66), kar nikakor ne more biti ustrezna podlaga za oprostitev.

Na ta način zgolj na splošno prikazano izhodišče pa se zrcali v dveh konkretnih trditvah pritožbenega sodišča. Prva je v tem, da M.M. ni bila edina, ki je imela dostop do uporabe mobitela s klicno številko ... Druga pa glede na telefonske povezave namiguje, da je morda šlo za širše razvejano kriminalno dejavnost, v katero so bili vključeni vsi obdolženci in da obdolženci - zlasti D.Š. - niso bili v povezavi z M.M. Na posreden način je pritožbeno sodišče ugotovilo, da naj bi bili sporni lističi podtaknjeni - obramba je trdila, da je to storila policija.

Tudi pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti, da lastni člani družine niso mogli priti v poštev kot storilci napeljevanja in da se tudi soproga komandirja postaje milice kot žrtev napada, ki v primerjavi z M.M. niti ni imela finančnih sredstev, da bi lahko financirala storilca, ne more pojaviti kot potencialni obdolženec. Takšni zaključki pritožbenega sodišča, ki povsem neprepričljivo in nekritično sprejemajo izpovedbo (zagovor) B.Ž., da naj bi slišal glas N.M. v pomenu, da takšna njegova izpovedba prispeva k odločitvi o dvomu, da je storilka napeljevanja k umoru M.M., nima realne logične argumentacije niti v podatkih spisovnega gradiva, še manj pa v razumnih logičnih utemeljitvah.

Analiza zagovora Ž. pokaže, da nikakor ne gre za kakšne ilegalne prebežnike - tudi sicer morebitno sodelovanje v kriminalni združbi nima nič skupnega z umorom - zato ni videti nobene ovire, da bi se Ž. ne skliceval na dejanski položaj, ki bi utegnil popraviti tudi njegov pravni položaj, če bi umor J.M. bil dejansko v kakršnikoli zvezi s "širšo kriminalno dejavnostjo nezakonitega spravljanja prebežnikov čez mejo". Ni pa prezreti okoliščine, da so se M. in Š. poznali, saj so sodelovali tudi poslovno in Š. je na ta način dobro vedel, da lahko od M. dobi denar, ki ga sam ne more dobiti niti od policije, niti od drugih oseb npr. T.M. kot edinega preostalega člana družine. Vsekakor J.M. tudi v primeru širše kriminalne združbe ni predstavljal objektivne ovire za njeno delovanje in zato tudi ni mogel postati tarča za člane združbe tudi v primeru, če so bili v tako združbo vključeni pravnomočno obsojeni storilci. Zaključki pritožbenega sodišča o tem so zlasti na str. 32 napadene sodbe povsem neprepričljivi.

Že v izhodišču zato državno tožilstvo nasprotuje, da gre za nekakšen (policijski?) konstrukt, pač pa gre obratno za enega izmed najbolj okrutnih zločinov, v katerem so bila v mirnem času uporabljena protioklepna sredstva. Če torej osnovno dejanje ni konstrukt, ampak kruto realno dejstvo, se ne da prepričljivo razložiti, da naj bi nekdo (policija?) že pred dogodkom pisala nekakšna sporočila o uporabi mobitela itd. ali da bi kasneje, ko je bila žrtev že mrtva, torej post delictum komu dajala navodila, kako naj žrtev ubije zgolj zato, da bi potem imel dokaze za možnost lažnivega prikazovanja dejanskega stanja pred deliktom. Za državno tožilstvo niso sprejemljiva stališča, da bi bila na zatožni klopi policija, ki je skupaj s tožilstvom vložila velik trud za pregon in odkritje kaznivih dejanj. Povsem nelogični pa bi bili zaključki, da bi se naj s posnemanjem pisave M. ukvarjala policija ali oba obdolženca zato, da bi prikrila kaznivo dejanje umora, za katerega sta bila pravnomočno obsojena ali da bi za tako popolni ponaredek pisave M.M., kakor sta ga vendarle ugotovila oba izvedenca, imela policija ustrezno sposobnost, znanje in kader. Če torej za takšno posnemanje pisave ni mogoče najti kakega drugega motiva, kakor ga je glede na očitano dejanje mogoče očitati M.M., pri policiji pa tudi ne nobene realne možnosti, da bi jo kdo do te mere ponaredil pisavo, da ponaredka ni mogla prepoznati niti sama M.M., bi bil edini sprejemljiv zaključek pritožbenega sodišča, da je M.M. tudi avtorica spornih lističev in zato ob drugih dokazih tudi storilec kaznivega dejanja.

V položaju, ko sodišče ni verjelo zagovorom obdolžencev, ki so bili že pravnomočno obsojeni, pritožbeno sodišče ni na ustrezen način ovrednotilo dejstva, da vsi trije obdolženci niso imeli, niti niso mogli imeti kakšen svoj lastni motiv za umor. Sodišči prve in druge stopnje sta bili soočeni s položajem, ko za uspeh dejanja - tudi če bi dejansko šlo za koristoljuben motiv, ki naj bi se realiziral v notranjosti hiše M. - ni bilo prav nobene potrebe premagovanja tolikšnih psihičnih in fizičnih ovir, da bi bilo potrebno izvršiti umor. Speča žrtev v posebni sobi v zgornjih prostorih je predstavljala manjšo oviro kot sama M.M., ki naj bi slišala svojega sina, ne pa tudi neposrednih izvrševalcev. Ta okoliščina že sama po sebi kaže, da je šlo za umor po naročilu osebe, ki je objektivno lahko imela interes za smrt J.M. Pravnomočno obsojeni pa sami in samostojno niso izkazovali nikakršnega premoženjskega ali drugega motiva. Zato bi lahko bil edino sprejemljiv zaključek sodišča za umor in za streljanje s protitankovsko raketo, da je umor naročen in da ga je izvršila na podlagi skrbne ocene vseh dokazov le M.M. Vsa ostala namigovanja so zgolj špekulacija, ki jih minuciozne razlike o času in kontaktih ne potrjujejo. Pri tem je treba upoštevati, da so obdolženci vsekakor delovali po naročilu (M.), saj slabo prikrita teza obrambe o "širši kriminalni dejavnosti" nima opore v spisovnem gradivu, niti sama po sebi ne more vplivati na oceno o udeležbi M.M. V tej zvezi je treba posebej podčrtati, da tudi T.M. ni bilo doma, kovček z denarjem za konje pa je bil v (lastnem) ukradenem avtomobilu. Zato in še zaradi drugih razlogov je sodišče zmotno ocenilo podlage za izrezano fotografijo, s katero je nedvomno razpolagal eden izmed obdolžencev, to je Ž. in s katerim je očitno obdolžena pokojnega J.M. eliminirala že iz slike, o čemer je bila zaslišana tudi R.R. Zaradi tega razloga in ker kakšen koristoljuben način niti ni izkazan, niso utemeljeni namigi o podstavitvi dokazov, saj za takšno ravnanje tudi obdolženci sami glede na svoje osebne lastnosti niti niso sposobni, pač pa se kot narkomani odzivajo le na obljube denarja in pri tem ravnajo z nizko postavljenimi psihičnimi zavorami (po načelu more and more life), ki jih je M. izkoristila.

Pravilen bi bil le dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ženska, ki jo vendarle skladno v svojih zagovorih pred sodiščem (dokler se niso po oceni pritožbe nezakonito spremenili v priče, ki jih ni mogoče obvezati k izpovedovanju resnice in imajo kot priče interes pridobiti si razlog za obnovo postopka na podlagi lastnega pričanja, ki v bistvu pomeni njihovo nadaljnjo obrambo že po pravnomočnosti sodbe) omenjajo vsi trije pravnomočno obsojeni udeleženci, M.M. Sodišče druge stopnje po oceni pritožbe neutemeljeno polemizira z zaključki sodišča prve stopnje, da načrta hiše obdolženi ni pridobil pri obdolženi M.M., ampak morda na upravni enoti, saj sodišče samo opozarja, da je najbolj verjetno, da je načrt pri lastnikih ali stanovalcih zgradbe. Kljub zamotanosti načrta, na katerega opozarja samo sodišče, da je dejstvo, da je lahko le M.M. vedela, kje in kdaj spi J.M. in v skladu z zagovorom O. in Ž. nihče drugi, razen M.M. ni mogel nastaviti ključ, s katerim sta obdolženca dejansko prišla v hišo in izvršila kaznivo dejanje.

Končno - vendar ne nazadnje - pa je treba v pritožbi ponovno predstaviti pismo "Zdravo M.", katerega pomen je pritožbeno sodišče odpravilo povsem mimogrede, pa čeprav pomeni odločanje o tem pismu po oceni pritožbe odločilno dejstvo. Z njim se ukvarja predvsem v zvezi s T.M., povsem neprepričljivo pa je v zvezi z naročilom umora J.M. Razlikovanje med pojmoma "baba" in M. je nepotrebno, saj pismo jasno kaže na enačaj med obema pojmoma, ki je bil viden tudi v zvezi skozi kriminalno pot od načrtovanja in priprave kaznivega dejanja. To pa nikakor ni mogoče pripisati naključju. Pismo upošteva, da je M.M. (in ne druga oseba) dolžna plačati do 5. januarja tistega leta denar. Na verodostojnost pisma kaže okoliščina, da se je v zgodilo natanko to, kar je obdolženec (Ž.) napovedal v zvezi s svojim pobegom iz zapora, zato so verodostojne tudi ostale navedbe, ki kažejo na stik M.M., ki je tudi imela edina realno možnost financiranja zahtev obdolženca. Ta okoliščina pa je pomembna tudi zaradi drugih kaznivih dejanj, ker vseskozi obstojijo oprijemljivi finančni interesi na eni strani, na drugi strani pa kriminalni interes M.M. Prav v tej zvezi pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo samega izbora žrtev, saj ni mogoče pripisati slučaju, da je bil žrtev najprej J.M., nato pa še J.M., ki je imel interes za raziskavo zločina. Ker gre torej za logično celoto vseh dejanj, je tudi v tem delu argumentacija pritožbenega sodišča zmotna. V tej zvezi so bi moralo sodišče druge stopnje verjeti zagovoru B.Ž. in O., ki sta v prvih zagovorih spontano pojasnila, kako je prišlo do raketnega in bombnega napada."

4. Obtoženkina zagovornika v odgovoru na pritožbo državnega tožilca, vloženem dne 19.1.2007, predlagata, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Mariboru. V odgovoru na zahtevo sta zagovornika, skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP, zahtevala, da se obtoženko in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata sodišča tretje stopnje.

5. Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v predlogu, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP dne 2.3.2007, predlaga ugoditev pritožbi državnega tožilca tako, da pritožbeno sodišče namesto oprostilne izreče obsodilno sodbo oziroma, da zadevo skladno s predlogom iz pritožbe vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

6. Predlog vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obtoženki dne 8.3.2007, njenemu zagovorniku pa dne 13.3.2007. Zagovornik se je o predlogu pisno izjavil dne 19.3.2007. B-1.

7. Glede na vsebino pritožbe državnega tožilca, Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so bili: – obsojeni B.Ž. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.10.2002 spoznan za krivega kaznivih dejanj umora po 2. in 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (umor J.M. iz koristoljubnosti dne 26.9.1999, okoli 3. ure) in štirih poskusov kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (poskus umora J.M., N.M., T.M. in L.M. iz koristoljubnosti dne 7.11.2000, okrog 2. ure z izstrelitvijo rakete na hišo, v kateri so oškodovanci spali) ter mu je bila izrečena enotna kazen trideset let zapora; s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 51/2003 z dne 15.12.2005 je bila zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zavrnjena; – obsojeni L.O. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 spoznan za krivega kaznivih dejanj umora po 2. in 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (umor J.M. iz koristoljubnosti dne 26.9.1999, okoli 3. ure) in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ (vrženje dveh ročnih bomb na dvorišče Policijske postaje L. dne 7.11.2000, okrog 2. ure) ter mu je bila izrečena enotna kazen šestnajst let zapora; s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 173/2002 z dne 11.5.2006 je bila zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zavrnjena; – obsojeni D.Š. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ (pomoč pri umoru J.M.) in mu je bila izrečena kazen osem let zapora; s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 173/2002 z dne 11.5.2006 je bila zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zavrnjena; – obsojena K.K. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 spoznana za krivo kaznivega dejanja opustitve ovadbe storilca kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ ter ji je sodišče izreklo kazen zapora pet mesecev; – obsojena B.R. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 spoznana za krivo kaznivega dejanja opustitve ovadbe storilca kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ ter ji je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; – da je bila sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002, s katero je bila obtožena M.M. spoznana za krivo napeljevanj h kaznivim dejanjem umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ, umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 26. člena KZ, umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 26. člena KZ ter ji je bila izrečena enotna kazen trideset let zapora, s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.10.2002, opr. št. Kp 6/2002 v delu, ki se nanaša na to obtoženko razveljavljena in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B-2.

8. Glede na navedbe državnega tožilca v pritožbi, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje: – da je sojenje na tretji stopnji izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP, to je, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora dvajset let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe, in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega. V primeru iz 2. in 3. točke prvega odstavka 398. člena ZKP je predmet preizkusa pred sodiščem tretje stopnje samo sodba sodišča druge stopnje, ne pa tudi sodba sodišča prve stopnje; – da meje preizkusa sodbe v pritožbenem postopku pred sodiščem druge (tretje) stopnje določi pritožnik (v konkretni zadevi državni tožilec) s pritožbo s tem, ko izpodbija sodbo v celoti ali delno in z navedbo pritožbenih razlogov (prvi odstavek 383. člena ZKP). Tako glede obsega presoje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani sodbi sodišča v pritožbenem postopku ne zavezuje instrukcijska maksima, razen v primeru iz tretjega odstavka 392. člena ZKP, ampak velja v tej fazi odločanja načelo dispozitivnosti (tantum devolutum, quantum apelatum). V obrazložitvi pritožbe je pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi (3. točka prvega odstavka 369. člena ZKP). Posplošenih in nekonkretiziranih pritožbenih razlogov, da je izpodbijana sodba napačna, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi z dne 22.10.1998, opr. št. I Ips 216/98 presodilo, da načelo kontradiktornosti določa, da mora tožilec navesti dejstva, na katere opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerim ta dejstva dokazuje (drugi odstavek 16. člena ZKP) ter takšne tožilske funkcije ne more nadomestiti sodišče; na takšen način bi sicer sodišče prevzelo vlogo oziroma funkcijo tožilstva in tako ne bi bilo več mogoče govoriti o nepristranskem sodišču, kot elementu pravice do poštenega sojenja, ki ga vsakomur v 23. členu zagotavlja Ustava Republike Slovenije; – da načelo domneve nedolžnosti, ki je v 3. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dobesedno povzeto iz 27. člena Ustave določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Gre za eno od temeljnih človekovih pravic, ki jo vsakomur zagotavljajo tudi mednarodni akti s področja človekovih pravic (11. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, drugi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in drugi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah) ter je presumpcija obdolženčeve nedolžnosti temelj vsakega civiliziranega pravosodja. Posledica tega načela je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč, da dokazno breme leži na tožilcu, iz česar izhaja, da mu mora tožilec dokazati, da je kriv. To pa pomeni, da mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Vsa odločilna dejstva, ki so obtožencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo (prepričanje onstran razumnega dvoma), sicer se šteje, da niso podana; nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obtožencu v korist, podana, če niso z gotovostjo izključena; – da sodišče sodbo izreče po načelu proste presoje dokazov (18. člen ZKP) potem, ko v korektno izpeljanem dokaznem postopku izvede vse relevantne dokaze. Prosta presoja dokazov pomeni, da sodišče ocenjuje izvedene dokaze v skladu s svojo logično in psihološko analizo, pri čemer ni vezano z nobenimi zakonskimi pravili o tem, kako naj presoja njihovo dokazno vrednost. Takšna dokazna ocena sodišča mora biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, ko torej ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov - indicev. V takem primeru lahko sodišče obsodilno sodbo izreče le tedaj, če gre za takšen niz nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba; – da pravilo in dubio pro reo izhaja iz načela domneve nedolžnosti (3. člen ZKP); za izrek obsodilne sodbe se zahteva prepričanje (subjektivna gotovost), ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugačne odločitve; sodišče pa izreče oprostilno sodbo, da ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (torej iz razloga 3. točke 358. člena ZKP) takrat, ko je na glavni obravnavi izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je imelo na voljo, kljub temu pa ni prišlo do prepričanja, da je obtoženec storilec. Če je torej sodišče na podlagi presoje izvedenih dokazov v resnem (razumnem) dvomu (o dvomu pa govorimo, ko je izključena zanesljivost sklepa o resničnosti določenega dejstva) ali je obdolženec storil kaznivo dejanje, za katero je obtožen, mora z uporabo pravila in dubio pro reo odločiti v obtoženčevo korist ter izreči oprostilno sodbo iz razloga 3. točke 358. člena ZKP); – da je Vrhovno sodišče v več svojih odločbah in tudi v svoji odločbi vezani na del tega kazenskega postopka z dne 15.12.2005, opr. št. I Ips 51/2003, že presodilo, da je lahko oseba, ki je bila pravnomočno obsojena, v zoper soudeleženca kaznivega dejanja ponovljenem sojenju (sostorilca, napeljevalca, pomagača) zaslišana le kot priča. Zato so navedbe državnega tožilca v pritožbi, da so se vsi trije pravnomočno obsojeni udeleženci (v kolikor se te poimensko nedoločene pritožbene navedbe nanašajo na obsojene B.Ž., D.Š. in L.O., ki so bili tako v ponovljenem postopku pred sodiščem prve kot tudi druge stopnje na glavno obravnavo vabljeni kot priče) nezakonito spremenili v priče, ki jih ni mogoče obvezati k izpovedovanju resnice, neutemeljene; – da je Vrhovno sodišče z odločbo, opr. št. Kp 6/2002 razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, v delu, ki se je nanašal na obtoženo M.M. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (stran 17 navedene odločbe). Zato ni mogoče pritrditi navedbam državnega tožilca v pritožbi, da je "bila sodba v delnem obsegu razveljavljena le zaradi procesnih pomanjkljivosti, zlasti zaradi okuženosti s podatki poligrafskega testiranja, ki bi kot obvestila obdolženke, ki jih je dala organom za notranje zadeve v predkazenskem postopku, morali biti izločeni".

B-3.

9. Navedbam državnega tožilca v pritožbi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 258. členom ZKP, ker pritožbeno sodišče nasprotij med različnima stopnjama verjetnosti, da je avtorica spornih zapisov M.M. in ki izhajajo iz različnih mnenj izvedencev (B.P. in A.K.) ni reševalo na način, kakor ga predvideva 258. člen ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

10. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

11. Kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, na seji senata dne 6.9.2005, opravljeni v navzočnosti strank (378. člen ZKP), sprejelo sklep o obravnavi pred sodiščem druge stopnje in odločilo, da zaradi pomisleka v pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca B.P., izvede dokaz z novim izvedencem grafološke stroke ter z odredbo z dne 28.10.2005 to izvedenstvo zaupalo Zveznemu kriminalističnemu uradu Zvezne republike Nemčije. Svojo odločitev o odreditvi novega izvedenstva (zoper katero na seji pritožbenega senata nobena od strank ni izrazila pomislekov, niti ni takrat predlagala ponovnega zaslišanja izvedenca), je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe tudi dodatno obrazložilo. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je sodišče ocenilo, da je dokazna ocena izvedenskega mnenja izvedenca B.P. vsebinsko neprepričljiva in tudi izvedenčeva strokovna utemeljitev njegovega mnenja na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, sodišča druge stopnje ni prepričala o njegovi strokovnosti in verodostojnosti, kar je sodišču druge stopnje vzbudilo dvom v pravilnost izvedenskega mnenja; ker je izvedenec za izdelavo izvedenskega mnenja uporabil le znake - velike tiskane črke in številke - med primerjalnim in spornim gradivom, ki so bili identični ali podobni, ni pa opravil primerjave znakov, ki so se med primerjalnim in spornim gradivom razlikovali, ni preveril, ali morebiti ne gre za različne avtorje zapisov na spornih lističih (nosilcih A in B), niti ni pri preiskavi spornega gradiva uporabil mikroskopa. Glede nato, da se je sodišču druge stopnje vzbudil dvom v pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca B.P. (kot ga je le-ta pisno podal v postopku pred sodiščem prve stopnje dne 31.5.2003 ter bil v zvezi s tem zaslišan na glavni obravnavi dne 22.10.2004) in ki po presoji sodišča druge stopnje ni bil odpravljen, kljub zaslišanju izvedenca že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje skladno z določbo 258. člena ZKP (ki ureja postopek sodišča, če nastane sodišču utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja) odredilo novega izvedenca. Sodišče mora vsako izvedensko mnenje kritično presoditi in kot vse druge dokaze sodišče tudi izvedensko mnenje presoja po načelu proste presoje dokazov. S to svojo odločitvijo pa sodišče druge stopnje nikakor ni podcenjevalo mnenje slovenskega izvedenca, kot to v pritožbi nakazuje državni tožilec.

12. Zakon o kazenskem postopku ureja izvedenstvo kot posebno preiskovalno (procesno) dejanje, s katerim se v kazenskem postopku pridobi dokaz - izvid in mnenje izvedenca. Izvedenec ni stranka v kazenskem postopku, ampak pomočnik sodišča. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca v pritožbi, da bi sodišče izvedencu B.P. tako glede na formalne razloge, kakor tudi glede na strokovno argumentacijo, moralo v skladu s splošnim načelom o poštenem sojenju (fair trail) omogočiti enakopraven položaj v tem kazenskem postopku. Enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije je konkretizirano v prvem odstavku 16. člena ZKP v načelu kontradiktornosti kazenskega postopka. Z načelom kontradiktornosti pa se v kazenskem postopku zagotavlja položaj enakopravnih strank obema strankama, to je tožilcu in obdolžencu (ne pa izvedencu).

13. Izvedenec B.P. je izvedensko mnenje podal dne 31.5.2003 v ponovljenem sojenju zoper obtoženko pred sodiščem prve stopnje. Izvedensko mnenje je bilo izdelano več mesecev po odločbi Vrhovnega sodišča z dne 15.10.2002, opr. št. Kp 6/2002, s katero je bila v delu, ki se nanaša na obtoženko (obsodilna) sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.11.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10.4.2002 razveljavljena in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na navedeno Vrhovno sodišče v svoji odločbi, opr. št. Kp 6/2002 v zvezi s kazenskim postopkom zoper obtoženko izvedenskega mnenja izvedenca B.P. ni presojalo. Presojalo je izvedensko mnenje izvedenca S.P., ki je bilo v ponovljenem sojenju zoper obtoženko izločeno iz spisa s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 1.10.2003, ker je sodišče ugotovilo, da se sodna odločba nanj, iz razlogov drugega odstavka 18. člena ZKP, ne more opirati. Zato so neutemeljene navedbe v pritožbi, da v izvedensko mnenje izvedenca B.P. "pomislekov ni imelo tudi Vrhovno sodišče".

14. Iz izvedenskega mnenja Zveznega kriminalističnega urada ZRN, ki ga je za ta strokovni zavod izdelal A.K. v zvezi s spornimi zapisi (zapis A in B na dveh samolepilnih lističih, zapis C na poštnem paketu in zapis D na modri pisemski ovojnici) izhaja, da sporni zapisi A, B in D predstavljajo primarne zapise; pri spornem zapisu C pa ne gre za spontano nastali rokopisni izdelek; da so primerjalne analize med spornima zapisoma A in B, izpisanima z verzalkami, pokazale tako ujemanja glede oblike, kot tudi nekaj sistematičnih odstopanj (razlike glede izvedbe zapisa nekaterih črk), tako da med obema zapisoma ni mogoče sprejeti enoznačnega sklepa glede identitete avtorja; da ocena vseh podob izvida preiskave na podlagi primerjalne analize pisav vodi do ugotovitve, da obtoženke kot avtorice spornih zapisov A, B in D ni mogoče izključiti ter je niti ne z dovolj visoko verjetnostjo identificirati, zato je na vprašanja preiskave potrebno dati odgovor "ni se mogoče odločiti". Slednje je izvedenec A.K. zaslišan na obravnavi dne 22.6.2006 obširno obrazložil: prikazal tako razlike v spornih zapisih in pojasnil, da variabilnost v primerjalnih zapisih kaže neko gotovo grafično spretnost obtoženke, tako da je mogoče dojeti, da je obtoženka v stanju, da bi glede na svoj grafični repertoar imela možnost, da bi tudi zapisovala na ta način, zato je ta gibalna slika zapisa privedla do zaključka, da obtoženke ni mogoče izključiti.

15. Mnenje izvedenca vsebuje vedno njegovo strokovno presojo podatkov in dejstev, ugotovljenih pri izvidu predmeta izvedenstva. Izvedenci za forenzične preiskave pisave, kot to izhaja iz zaslišanj tako B.P. kot A.K., svoje mnenje podajo na podlagi izvida primerjave spornega in primerjalnega zapisa, vedno s stopnjo verjetnosti. Izvedensko mnenje mora sodišče presoditi tako kot vsak drug dokaz in tako je sodišče druge stopnje presojalo tudi izvedensko mnenje o forenzični preiskavi pisav. Sodišče druge stopnje je to tudi storilo in svojo odločitev v izpodbijani sodbi glede izvedenskega mnenja o forenzični preiskavi pisave tudi utemeljilo. Ugotovilo je, da se izvedensko mnenje Zveznega kriminalističnega urada ZRN, ki zaključuje, da se ni mogoče odločiti "non liquet", torej obtoženke ni mogoče niti potrditi niti izključiti kot pisca spornih lističev, od izvedenskega mnenja izvedenca B.P., ki je zaključil, da je velika verjetnost, da je obtoženka pisec dveh spornih lističev in katerega je sprejelo sodišče prve stopnje, razlikuje v zaključku glede stopnje verjetnosti. Sodišče druge stopnje je izvedensko mnenje Zveznega kriminalističnega urada ZRN, katerega državni tožilec v pritožbi po vsebini ne izpodbija, in se od mnenja izvedenca B.P. razlikuje v zaključku glede stopnje verjetnosti, ali je obtoženka pisec spornih lističev zaseženih obsojenemu D.Š., sprejelo kot verodostojno in za to navedlo obširne razloge. Ocenilo je, da to mnenje, ki temelji na znatno boljši tehnološki in obširnejši grafični preiskavi kot mnenje B.P. (ki je delo opravil le po grafični metodi in pri svojem delu uporabil običajna optična sredstva) in ker je izvedenec iz Zveznega kriminalističnega urada ZRN A.K., ki je mnenje izdelal, tudi glede na svojo izobrazbo in izkušnje strokovno močnejši strokovnjak, verodostojnejše. Sodišče druge stopnje je opirajoč se na to izvedensko mnenje zaključilo, da ni mogoče se odločiti - non liquet, kar je najnižja stopnja verjetnosti na lestvici forenzičnih preiskav pisave, kar pomeni, da obtoženke ni mogoče izključiti, niti potrditi kot pisca lističev zaseženih obsojenemu D.Š., katera naj bi mu po zatrjevanju obtožbe v poštnem paketu skupaj s telefonom poslala obtoženka. Glede na tak zaključek izvedenskega mnenja, ki ga je kot verodostojnega sprejelo sodišče druge stopnje in zato tudi navedlo obširne razloge in katerega državni tožilec v pritožbi konkretno po vsebini niti ne izpodbija, temveč v pritožbi poudarja le tisti del mnenja, ki se nanaša na grafično spretnost obtoženke, zanemari pa vse ostale ugotovitve izvedenskega mnenja, ki jih je v izpodbijani sodbi presodilo sodišče druge stopnje, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zmoten zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, da je treba v dvomu šteti, da obtoženka ni pisec vsebine navodil na dveh spornih lističih ter da je navedeno izvedensko mnenje možno tolmačiti le v pomenu, kakršnega je dal mnenju sam izvedenec - da namreč obtoženke ni mogoče izključiti kot pisca spornih lističev.

16. Sodišče druge stopnje je, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe (stran 11 prvi odstavek) sprejelo zaključek iz izvedenskega mnenja Zveznega kriminalističnega urada ZRN, in sicer, da se ni mogoče odločiti - non liquet. Izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da obtoženke ni moč izključiti niti potrditi, kot pisca spornih lističev, kar je najnižja stopnja na lestvici verjetnosti, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dopušča zaključka, da je pisec spornih lističev nedvomno bila obtoženka. Tako je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da zato tudi ni mogoče zaključiti, da je obtoženka bila tista oseba, ki je D.Š. poslala paket z navodili (spornimi lističi) in telefonom. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca v pritožbi, da je tak zaključek sodišča v izpodbijani sodbi zmoten, ker da niti to izvedensko mnenje ne daje podlage za tak zaključek. 17. Sodišče druge stopnje je izvedensko mnenje Zveznega kriminalističnega urada ZRN presodilo tudi v povezavi z drugimi dokazi: z zagovorom obtoženke, da ni pisec navedenih lističev, klicnimi povezavami s ključnimi telefonskimi številkami (v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje od družbe M. pridobilo in izvedlo tudi dokaz z izpisom klicnih povezav med telefonskimi številkami ... tudi za mesec avgust 1999) ter izpovedbami že obsojenih B.Ž., L.O. in D.Š. ter tudi načinom storitve dejanja. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam v pritožbi, da dokaza s tem izvedencem sodišče druge stopnje ni presojalo z ostalimi (relevantnimi) dokazi. Državni tožilec, ki v pritožbi navaja, da sodišče druge stopnje dokaza z izvedencem ni presojalo v povezavi z ostalimi relevantnimi dokazi na ustrezen način, teh po njegovi oceni relevantnih dokazov, v pritožbi ne konkretizira. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih pritožbenih navedb ni moglo presojati.

18. Pravilnost ugotovitve sodišča druge stopnje, da je obtoženka sporna lističa (ki sta bila predmet izvedenstva za forenzično preiskavo pisave) z navodili prvič videla šele v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi dne 24.3.2003, državni tožilec v pritožbi ne izpodbija. Da obtoženka spornega gradiva v originalu ni videla do 23.4.2003, je ugotovilo že sodišče prve stopnje (stran 56 sodbe sodišča prve stopnje) ter teh zaključkov državni tožilec s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi ni izpodbijal. Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da sta bila sporna lističa obtoženki prvič pokazana šele ob zaslišanju 23.4.2003 in se je lahko torej obtoženka šele takrat prvič opredelila do pisave na njih, utemeljeno sprejelo njen zagovor, da pisava na teh lističih ni njena. Zato navedbe v pritožbi državnega tožilca, da tudi sama obtoženka ni nasprotovala ugotovitvam, da se pisava v bistvenih podrobnostih ne razlikuje od njene pisave, ker je na zaslišanju dne 1.3.2001 dopustila možnost, da je listka, na katerih je napisano navodilo napisala sama, enako možnost pa z uporabo besedice "mislim" dopustila tudi na zaslišanju dne 21.12.2006, pravilnosti tega zaključka sodišča druge stopnje ne morejo omajati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja domneva, še manj pa ugotovitev sodišča druge stopnje, da naj bi bili sporni lističi podtaknjeni, da naj bi se s posnemanjem obtoženkine pisave ukvarjala policija, ali da naj bi šlo za nekakšen (policijski) konstrukt, zato so takšne pritožbene navedbe povsem neutemeljene. Ne iz izvedenskega mnenja B.P., niti iz izvedenskega mnenja Zveznega kriminalističnega urada ZRN ne izhaja, da bi na spornih lističih ugotovili ponaredek pisave obtoženke, zato tudi te pritožbene navedbe v izvedenskih mnenjih nimajo podlage.

19. Sodišče druge stopnje je zavrnilo dokazni predlog državnega tožilca, ki je po zaslišanju izvedenca A.K. na obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 22.6.2006 predlagal, da se v dokazni postopek pritegne še tretji izvedenec grafološke smeri, ker so nastale takšne velike razlike med izvedenskima mnenjema B.P. in A.K., da je potrebno pritegniti novega izvedenca, na nadaljevanju obravnave dne 29.6.2006 pa predlagal, da se skuša nasprotje med izvedenskima mnenjema odpraviti s tem, da se B.P. seznani z izvedenskim mnenjem A.K. in po seznanitvi s tem mnenjem, bo lahko izvedenec B.P. podal svoje mnenje o izvedenskem mnenju iz Zveznega kriminalističnega urada ZRN. Svojo odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov, česar državni tožilec v pritožbi niti ne izpodbija, je v razlogih izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na razloge izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje, ni dvoma, da je sodišče izhajalo iz dejstva, na katero v pritožbi nakazuje državni tožilec, to je, da je bil dne 26.9.1999 okoli 3. ure umorjen J.M. in da sta bila za to kaznivo dejanje kot sostorilca kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ pravnomočno obsojena B.Ž. in L.O., pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju pa D.Š. ter da je bila dne 7.11.2000 ob 02.05 uri izstreljena raketa na hišo J.M., v kateri so bili takrat pri nočnem počitku J.M. z družino in ob 02.04 uri odvrženi ročni bombi proti zgradbi Policijske postaje L. ter sta bila za ta kazniva dejanja pravnomočno obsojena B.Ž. (za štiri poskuse kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ in L.O. za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ).

21. Glede na obtoženki v obtožnici očitan čas storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora opisanem pod točko I/1 izreka (8.8.1999 do 26.9.1999), je sodišče druge stopnje utemeljeno, v pritožbenem postopku dopolnilo dokazni postopek tudi s pribavo izpisa klicnih povezav za mesec avgust 1999 (izvedbo tega dokaza je sodišče prve stopnje zavrnilo) za telefonske številke ... (telefonske številke, s katere naj bi bila B.Ž. in L.O. napeljana k storitvi umora J.M.) ter telefonskih številk v uporabi obtoženke, obsojenih D.Š., B.Ž., L.O., J.H., A.A. in S.Š. V razlogih sodbe je sodišče druge stopnje svoje ugotovitve in presojo glede klicnih povezav med kritičnimi telefonskimi številkami v avgustu in septembru 1999 obširno obrazložilo tudi v povezavi z zagovorom obtoženke, zagovori B.Ž., L.O. in D.Š. kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje oziroma njihovimi izpovedbami v postopku pred sodiščem druge stopnje, kot tudi z izpovedbami prič J.H., K.S., M.Ž. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi pritožbenim navedbam (kolikor se le-te sploh nanašajo na presojo klicnih povezav v času storitve obtoženki očitanega kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi), da je sodišče "s premikom sporne točke od bistva stvari, ki ga predstavljajo znani storilci in njihov umor J.M., k neznatnim podrobnostim v zvezi z uporabo mobilne telefonije doseglo, da je zaradi množice spekulativnih trditev videti, kakor da je potrebno dokazovati predvsem neujemanje dolžine telefonskih pogovorov in ne odnos storilcev do kaznivega dejanja, katerega storitev je nedvomno izkazana in tudi že pravnomočno obsojena". Katere so po mnenju pritožnika "neznatne podrobnosti v zvezi z uporabo mobilne telefonije" in katere so "spekulativne trditve" v sodbi sodišča druge stopnje, iz navedb državnega tožilca v pritožbi ni razvidno, ker državni tožilec teh pritožbenih navedb ni konkretiziral, zato jih Vrhovno sodišče niti ni moglo presojati.

22. Zakon o kazenskem postopku sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (355. člen ZKP). Sklepanje ali je neko dejstvo dokazano ali ne, mora temeljiti na kritični logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče argumentirano obrazložiti v sodbi. Takšno presojo izvedenih dokazov je sodišče druge stopnje naredilo in v razlogih izpodbijane sodbe presojo dokazov tudi obširno obrazložilo. Preizkus dejanskega stanja pritožbeno sodišče opravi, če pritožnik izpodbija pravilnost (ali popolnost) ugotovitev dejanskega stanja s konkretnimi navedbami in dokaznimi predlogi. Določba tretjega odstavka 392. člena ZKP ne pomeni, da je pritožbeno sodišče vselej dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je ugotovitev dejanskega stanja v napadeni odločbi pravilna in popolna, ker bi lahko takšna presoja sodišča, v primeru reševanja le pritožbe zoper oprostilno sodbo, bila lahko v škodo obtožencu. Pritožnik - državni tožilec mora v pritožbi, ki jo vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča v izpodbijani sodbi.

23. Državni tožilec v pritožbi navaja, da je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje (kar s pritožbo izpodbija) posledica dokazovanja, da se nekaj ne ujema, ne da bi - nasprotno - bila dana ocena, kje so ujemanja s tistim, kar je treba dokazati in meni, da so zaključki pritožbenega sodišča zmotni, saj celo po argumentaciji pritožbenega sodišča privedejo le do odmika od obtoženke kot storilke kaznivega dejanja. To pa po mnenju pritožnika nikakor ne more biti ustrezna podlaga za izrek oprostilne sodbe. Pritožbene navedbe državnega tožilca v zvezi s po njegovem mnenju v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, kot posledico dokazovanja, da se nekaj ne ujema, v pritožbi s konkretnimi dejstvi niso obrazložene. Državni tožilec v pritožbi namreč ne navaja in niti konkretizira tistih (odločilnih dejstev), za katere ocenjuje, da bi sodišče moralo na njihovi podlagi sprejeti drugačne dokazne zaključke od tistih, ki jih je sprejelo v izpodbijani sodbi. Zato utemeljenosti takšnih posplošenih pritožbenih navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju Vrhovno sodišče ni moglo presojati.

24. Državni tožilec v pritožbi navaja, da bi bil pravilen le dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženka ženska, ki so jo v svojih zagovorih pred sodiščem omenjali vsi trije že pravnomočno obsojeni udeleženci. V pritožbi državni tožilec ne navaja razlogov, s katerimi izpodbija konkretne, vendar po njegovi oceni zmotne zaključke sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, temveč v pritožbi kot zmoten izpodbija končni rezultat - to je izrek oprostilne sodbe iz 3. točke 358. člena ZKP.

25. Sodišče druge stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku, zaključilo, da ob izostanku neposrednega dokaza, ki bi obtoženko povezoval s storilci kaznivih dejanj, ocena izvedenih (posrednih) dokazov ne omogoča trdnega zaključka, ki pa se za izrek obsodilne sodbe zahteva, da je obtoženka storila očitana ji kazniva dejanja napeljevanja že obsojenih storilcev k storitvi kaznivih dejanj umora in povzročitve splošne nevarnosti. Za takšno svojo dokazno oceno je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navedlo obširne razloge. Obtoženke, ki je storitev očitanih ji kaznivih dejanj v zagovoru zanikala, nobeden od že obsojenih udeležencev (D.Š., B.Ž., L.O.) nikoli v zagovoru, niti v postopku, ko so bili zaslišani kot priče, poimensko ali direktno ni obremenil. Vsi so govorili le o ženskem glasu. Tudi iz opisov kaznivih dejanj že obsojenih storilcev ne izhaja očitek, da jih je k dejanjem napeljala obtoženka. SIM kartica s telefonsko številko ..., iz katere naj bi obtoženka po očitku obtožbe napeljevala obsojena B.Ž. in L.O. k storitvi kaznivega dejanja umora J.M., ni bila nikoli najdena. Izpis prometa za navedeno telefonsko številko, katero pa v zagovoru omenja le obsojeni D.Š. (ki pa je to telefonsko številko imel v svojem telefonskem imeniku shranjeno pod moškim imenom - I.) je pokazal, da je navedena telefonska številka sicer bila uporabljena na območju, ki jih pokrivajo bazne postaje, ki pokrivajo tudi območje C. (kjer je obtoženka živela in kjer je tudi sedež gospodarske družbe) oziroma na območju C. (kjer so se dne 18.9.1999, poleg obtoženke in pokojnega, nahajali tudi vsi delavci gospodarske družbe). Vendar pa izpovedbe zaslišanih prič (K.S., J.H., M.Ž.) potrjujejo tudi po zaključku sodišča druge stopnje, da je navedeno telefonsko številko poleg obtoženke in pokojnega J.M., lahko uporabljalo več oseb iz kroga M. Izpis klicnih povezav ključnih telefonskih številk v avgustu in septembru 1999 zagovora obsojenega D.Š., da ga je ženska poklicala štirinajst dni zatem, ko mu je poslala paket s telefonom in listki z navodili, ne potrjuje. Izpis klicnih povezav za mesec avgust, ki ga je v pritožbenem postopku pridobilo sodišče druge stopnje, je pokazal 129 telefonskih povezav iz oziroma na telefonsko številko D.Š. ... pred prvim klicem s telefonske številke ... na obsojenemu Š. poslani mobitel s številko ...; do konca meseca avgusta pa 742 povezav (od tega le 33 s telefonsko številko ...). Izpis klicnih povezav za mesec avgust tudi ne potrjuje zagovora obsojenega B.Ž., da je bil D.Š. v navezavi z obsojenim L.O., kateremu je ponudil dobro plačan posel in je sprejel sodelovanje pri poslu, ki mu ga je ponudil L.O. Iz izpisov klicnih povezav namreč izhaja, da je bila telefonska povezava med obsojenima D.Š. in L.O. vzpostavljena šele dne 28.8.1999, med obsojenima D.Š. in B.Ž. pa že pred tem. Izpis prometa za telefonsko številko ..., ki izkazuje telefonsko povezavo z Ž. telefonsko številko ... pozno zvečer 27.8.1999 tudi ne potrjuje zagovora obsojenega B.Ž., da ga je vodila ženska do kontejnerja v L., kjer je našel načrt hiše, v kateri bodo ubili človeka: Izpis klicnih povezav je še pokazal, da telefonska številka ... ni bila niti v eni telefonski povezavi s telefonsko številko ..., katero je takrat uporabljal obsojeni L.O. ter da je tako slednji o ženski vedel povedati le tisto, kar mu je o tem povedal soobsojeni B.Ž. ter da klicne povezave v noči umora kažejo, da je bilo v povezavi s številko ... več oseb, izpisi prometa za telefonske številke ... (B.Ž.) in ... (S.Š.) pa kažejo klicne povezave z uporabniki tudi iz tujine - Avstrije, Nemčije in Madžarske tako v času priprav na umor in tudi po njem. Izhajajoč tudi iz zaključka izvedenskega mnenja za forenzično preiskavo pisav Zveznega kriminalističnega urada ZRN, da obtoženke ni mogoče niti izključiti niti potrditi kot pisca spornih lističev ter upoštevaje način storitve dejanja (ki ne kaže na načrtovan hladnokrven umor) ter dejstvo, da je pokojni J.M. nekaj časa pred smrtjo po telefonu prejel grožnje z zahtevo po plačilu denarja ter bil le tri dni pred svojo smrtjo žrtev kaznivega dejanja tatvine avtomobila, ob izostanku obtoženkinega motiva za storitev očitanega kaznivega dejanja, je sodišče druge stopnje zaključilo, da izvedeni dokazni postopek ne daje dovolj podlage za zaključek, da je obtoženka storila očitano ji kaznivo dejanje napeljevanja k umoru moža. Enako je sodišče druge stopnje zaključilo tudi glede obtoženki očitanih kaznivih dejanj napeljevanja v letu 2000 na škodo J.M. in njegove družine ter Policijske postaje L. Pri tem je ocenilo, da klicne telefonske povezave sicer izkazujejo, da so bile telefonske povezave s storilcema teh kaznivih dejanj vzpostavljene preko baznih postaj, ki pokrivajo območje C. in L., kjer je živela oziroma živi obtoženka, vendar pa navedena okoliščina tudi v povezavi z ugotovitvijo, da so bile v telefonski aparat, ki se je v evidenci M. vodil z imei številko ... (s to številko se v evidenci M. vodi tudi obtoženki ob hišni preiskavi zasežen mobilni telefon), ki pa nikoli ni bil zasežen, ustavljene SIM kartice, ki jih je uporabljala obtoženka (s številko ...), SIM kartice, iz katere naj bi že obsojena storilca prejela klice ženske (s številko ...), SIM kartica, na katero je bila opravljena polnitev računa (s številko ...) in SIM kartica, s katere naj bi obsojeni Ž. po dejanju prejel klic ženske (s številko ...), ne daje zadostne podlage za zaključek, da je obtoženka storilka očitanih ji kaznivih dejanj napeljevanja. Zagovor obtoženke, da je dan po raketiranju (8.11.2000) ob odhodu na obisk k sinu v zapore v M.S., izgubila telefon znamke N. in si kupila novega (starega z imei številko ..., ki ji je bil ob hišni preiskavi zasežen, pa kasneje dobila nazaj, vendar ga ni več uporabljala) ni bil izpodbit. Glede nakupa novega telefona je bil potrjen z izpovedbo J.M. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bila na obravnavi dne 19.3.2001 dejansko prikazana možnost prenareditve imei številke v telefonskem aparatu, saj je bilo z zaslišanjem strokovnjaka M.K. iz družbe M. ugotovljeno, da sta imela telefonska aparata različnih znamk, v katera je bila ustavljena ista SIM kartica, na izpisih evidence M. isto imei številko. Zato po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče izključiti, da SIM kartice sploh niso bile vstavljene v telefonski aparat zasežen obtoženki pri hišni preiskavi. Zagovor obsojenega B.Ž., da mu je ista ženska po letu 2000 v R. nastavila mobilni telefon E. z večimi SIM karticami, katerega je uporabljal za pogovore s to žensko, po presoji sodišča druge stopnje izpisi telefonskih povezav tudi ne potrjujejo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo ter v razlogih sodbe tudi obširno obrazložilo, da v telefon, katerega naj bi Ž. dobil od ženske (zasežen pa je bil S.Š.) od aprila do novembra 2000 ni bila vstavljena nobena SIM kartica s telefonskimi številkami (...), katere je obtožba povezovala pri obeh dejanjih v letu 2000 z obsojenim B.Ž. in prevzemom naročila za storitev kaznivih dejanj in da iz izpisa klicnih povezav za telefonsko številko ... (ki jo je nedvomno uporabljal obsojeni B.Ž., saj so se na to številko po dejanju izvajali ukrepi po 150. členu ZKP) izhaja, da je bila vzpostavljena prva telefonska povezava s številko ... dne 15.4.2000, ko je bil na to številko prejet klic s telefonske številke obsojenega Ž. SIM kartica s telefonsko številko ... je bila v času od aprila do decembra 2000 vstavljena v pet različnih telefonskih aparatov (od tega v dva telefonska aparata zasežena obsojenemu B.Ž. in v telefonski aparat, ki ga je uporabljala B.O.); enako je bila v pet različnih telefonskih aparatov vstavljena tudi SIM kartica s številko ..., katero naj bi prav tako uporabljal obsojeni B.Ž. Menjavanje SIM kartic v telefonskih aparatih (od katerih jih večina nikoli ni bila najdena) pred in po dejanjih, po presoji sodišča druge stopnje ne daje podlage za zaključek, da je izključno B.Ž. uporabljal telefonske številke ... v klicnih povezavah s telefonsko številko napeljevalke ... Ker je izpis klicnih povezav za ti številki pokazal direktno klicno povezavo med številkama ..., sodišče druge stopnje ni moglo izključiti možnosti, da je navedeni telefonski številki uporabljalo več oseb in ne le obsojeni B.Ž., to pa vnaša dvom v zaključek, da je klicateljica iz napeljevalske telefonske številke ... bila ženska oziroma obtoženka, ki je noben od že obsojenih storilcev nikoli ni obremenil. Obsojena B.Ž. in L.O. tudi v številnih telefonskih pogovorih opravljenih v času po storjenih kaznivih dejanjih izvajanem ukrepu po 150. členu ZKP (od 23.11. do 23.12.2000), obtoženke nista omenila, še manj pa obremenila. V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje, ob preverjanju telefonskih pogovorov z nadzorovane telefonske številke B.Ž. ... in izpisa klicev za to telefonsko številko (izvedbo tega dokaza je sodišče prve stopnje zavrnilo) ugotovilo, da izpis dohodnih klicev z dne 3.12.2000 izkazuje telefonsko zvezo med nadzorovano telefonsko številko B.Ž. in telefonsko številko napeljevalke ..., vendar pa kaseta s posnetkom tega telefonskega pogovora, s katerim bi se lahko dokazal ali ovrgel "ženski glas", sodišču ni bila predložena.

26. Že iz razlogov sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti in tudi razlogov sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru izhaja ugotovitev sodišč, da obtoženka ni bila edina, ki je lahko uporabljala telefon s številko ... Teh ugotovitev sodišč prve stopnje, da so telefon s to telefonsko številko uporabljali M. oziroma tudi J.M., državni tožilec s pritožbo do sedaj ni nikoli izpodbijal. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo razloge, zakaj tudi samo zaključuje, da je to telefonsko številko v kritičnem času (avgust, september 1999) poleg obtoženke, očitno uporabljalo več oseb. Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca v pritožbi, ko graja enak zaključek sodišča druge stopnje, za katerega pa v pritožbi niti ne zatrjuje, da je zmoten.

27. Državni tožilec, ki v pritožbi navaja tudi, da analiza zagovora Ž. pokaže, da nikakor ne gre za ilegalne prebežnike in da tudi sicer morebitno sodelovanje v kriminalni združbi nima nič skupnega z umorom, v pritožbi takšne analize zagovora B.Ž. ne daje. Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh pritožbenih navedb, glede na večkrat spreminjani zagovor obsojenega B.Ž., do katerega se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi obrazloženo opredelilo, ne more presojati. Ugotavlja pa, da tako iz podatkov spisa, kot iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil B.Ž. v letu 1998 že obsojen zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po členu 311/2 KZ. Zato iz razlogov izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje izhajajoča domneva, da bi glede na številčnost telefonskih povezav lahko šlo za širše razvejano kriminalno dejavnost in da ni mogoče izključiti, da vpletenost več oseb ne kaže na kriminalno združbo, ni nerazumna. Glede nato, da je pokojni J.M. le kratek čas pred smrtjo prejel telefonske grožnje z zahtevo po plačilu večje vsote denarja in bil le tri dni pred svojo smrtjo žrtev kaznivega dejanja (tatvine avtomobila iz domačega dvorišča), ki ga je storila kriminalna združba (v kateri je poleg sina T.M. sodelovalo še osem obtožencev, kot to sodišče druge stopnje ugotavlja v izpodbijani sodbi na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti) Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca, da J.M., tudi v primeru širše kriminalne združbe, ni predstavljal objektivne ovire za njeno delovanje in zato tudi ni mogel postati tarča za člane združbe v primeru, če so bili v tako združbo vključeni pravnomočno obsojeni storilci. Trditev državnega tožilca v pritožbi, da se je v J.M. ukradenem osebnem avtomobilu nahajal tudi njegov poslovni kovček z večjo vsoto denarja za nakup konja, (verjetno) sloni na izpovedbi J.M., vendar pa državni tožilec v zvezi s to trditvijo povsem spregleda dejstvo, da tatvina poslovnega kovčka z večjo vsoto denarja policiji sploh ni bila prijavljena, zaradi česar domneva sodišča druge stopnje, da je bil lahko denar, namenjen za nakup konja, v kritičnem času v sobi J.M., ni brez podlage.

28. Za kaznivo dejanje umora J.M. sta bila s pravnomočno sodbo spoznana za kriva B.Ž. in L.O., pomoči k temu dejanju pa D.Š., ki so kot to izhaja iz opisa očitanih jim kaznivih dejanj ta dejanja storili iz koristoljubnosti (sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca v pritožbi, da ti trije obsojenci niso imeli, niti niso mogli imeti kakšen svoj lasten motiv za umor oziroma, da kakšen koristoljuben način niti ni izkazan. Iz podatkov celotnega kazenskega spisa ne izhaja, da bi bilo zahtevano oziroma izdelano izvedensko mnenje o osebnostih teh treh obsojencev, njihovih osebnih lastnostih oziroma njihovi zasvojenosti z mamili. Zato Vrhovno sodišče trditev državnega tožilca v pritožbi, da se navedeni trije obsojenci kot narkomani odzivajo le na obljube denarja in pri tem ravnajo z nizko postavljenimi psihičnimi zavorami, za katere v pritožbi niti ne navaja argumentov, ni moglo presojati. Državni tožilec tudi zaključka sodišča prve stopnje, ki motiva obtoženke za umor moža ni ugotovilo in je v celoti verjelo obtoženki, ki je v zagovoru trdila, da so bili odnosi v družini urejeni, da sta si sicer z možem uredila življenje vsak po svoje ter bila s tem oba zadovoljna, s pritožbo zoper navedeno sodbo ni izpodbijal. V sedaj vloženi pritožbi državni tožilec izpostavlja, da okoliščina, da je obtoženka bila v hiši in ni slišala neposrednih izvrševalcev kaznivega dejanja kaže, da je šlo za umor po naročilu osebe, ki je objektivno imela interes za smrt J.M. in da bi zato lahko bil edini sprejemljiv zaključek sodišča za umor in za streljanje s protitankovsko raketo, da je umor naročen in da ga je izvršila na podlagi skrbne ocene vseh dokazov le M.M. V razlogih izpodbijane sodbe obrazloženih ugotovitev sodišča druge stopnje o neizkazanosti motivov obtoženke za umor moža in za izstrelitev rakete na hišo svaka (J.M. in njegove družine) več kot eno leto kasneje, zgolj s takšnimi trditvami ne more omajati.

29. Po navedbah državnega tožilca v pritožbi je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo podlage za izrezano fotografijo, s katero je nedvomno razpolagal obsojeni B.Ž. in s katere je očitno obtoženka pokojnega J.M. eliminirala že iz slike, o čemer je bila zaslišana tudi R.R. V čem je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo dokaz z izrezano fotografijo, državni tožilec v pritožbi ne konkretizira. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila ob hišni preiskavi v hiši obtoženke dne 20.12.2000 zasežena fotografija z izrezom neznane osebe. Obtoženka je že ob prvem zaslišanju dne 21.12.2000 povedala, da je iz fotografije izrezan njen mož J.M., zanikala pa je, da bi ta izrez fotografije naredila ona. Izrezan del fotografije ni bil nikoli najden. O fotografiji moškega s temnimi lasmi in brki, katero je poleti leta 1999 gledal B.Ž., je v mladoletniškem postopku, vodenem zoper njo, povedala R.R., takratno dekle B.Ž.; zaslišana kot priča pa kasneje o tem ni vedela povedati nič. Da naj bi obsojeni B.Ž. imel fotografijo pokojnega J.M., je v zagovoru povedal tudi obsojeni L.O., ki pa fotografije ni videl, temveč mu je o tem povedal obsojeni B.Ž. Vendar tudi če bi bilo iz prve izpovedbe R.R. še mogoče zaključiti, da je bila fotografija, katero je videla pri obsojenem B.Ž., fotografija J.M., pa njena izpoved tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dopušča sklepa, kot ga v pritožbi navaja državni tožilec - da je bila obtoženka tista, ki je iz fotografije (posnete na hipodromu) izrezala del in ga izročila obsojenemu B.Ž.; še manj pa, da je to v svoji izpovedbi zatrjevala R.R. 30. Državni tožilec, ko v pritožbi ocenjuje, da sodišče druge stopnje neutemeljeno polemizira z zaključki sodišča prve stopnje glede načrta hiše, ki ga je pri obtoženki pridobil obdolženi in ki je tudi edina mogla nastaviti ključ, s katerim sta obdolženca dejansko prišla v hišo in izvršila kaznivo dejanje, s konkretnimi navedbami v pritožbi tega očitka ne konkretizira. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede okoliščin pridobitve načrta in ključa, na katere v pritožbi nakazuje državni tožilec, skopi. Sodišče v razlogih sodbe na podlagi "Ž. in O. zagovora" ugotavlja, da je "ženska po telefonu Ž. dala navodila, kam bo treba iti, da bodo človeka ubili ter da ji je Ž. povedal, da bo dejanje izvršil skupaj z O.. Ž. je ženska po telefonu vodila tudi do kontejnerja v L., kjer je našel dva papirja; na teh dveh papirjih je bil narisan načrt hiše, z rdečo barvo pa je bila označena tudi pot, kako se pride v hišo in kje je ključ". Sodišče druge stopnje je ob presoji izpovedbe obsojenega L.O. ugotovilo, da ni bil nikoli v kontaktu z žensko in zaključilo, da je glede ženske in posla v zagovoru povedal le tisto, kar mu je o tem povedal soobsojeni B.Ž. Sodišče druge stopnje je presojalo tudi izpovedbo obsojenega B.Ž., da ga je ženska po telefonu vodila do kontejnerja, kjer je našel papir z načrtom hiše in v nadaljevanju zahtevala in grozila, da je naročeno potrebno opraviti. Po presoji njegovega zagovora v povezavi z izpisi klicnih povezav za mesec avgust 1999, pa je zaključilo, da ni verjeti njegovim navedbam, da ga je ženska po telefonu vodila do kontejnerja, kjer je našel načrt hiše, ni verjeti, ker izkustveno ni sprejemljivo, da bi glede na krajevno oddaljenost L. od L. lahko B.Ž. prišel v dveh minutah, kolikor je trajala telefonska povezava s številko ... Načrt hiše M., s katerim naj bi razpolagal obsojeni B.Ž., tudi ni bil nikoli zasežen; sodišče druge stopnje pa v razlogih sodbe pojasnjuje, da je bila razporeditev prostorov v hiši poleg obtoženke, znana tudi drugim osebam in zaposlenim v družbi M. Sodišče druge stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je zagovor obtoženke, da so puščali ključ v ključavnici vrat na teraso z zunanje strani, bil potrjen z izpovedbo T.M., posredno pa tudi z ugotovitvami kriminalistov ob ogledu kraja kaznivega dejanja dne 26.9.1999. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje za svojo presojo zagovorov obsojenih B.Ž. in L.O. glede nedokazanosti očitka, da je obtoženka izročila storilcema načrt hiše in nastavila ključ, v izpodbijani sodbi navedlo razloge in podalo svojo oceno izvedenih dokazov, katere državni tožilec z ničemer podprtimi trditvami, da je to lahko storila le obtoženka, ne more omajati.

31. Državni tožilec v pritožbi navaja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo samega izbora žrtev ter da ni slučaj, da je bil žrtev najprej J.M., nato pa še J.M., temveč gre za logično celoto vseh dejanj in je zato po oceni pritožnika tudi v tem delu (konkretno v katerem delu, vložnik v pritožbi ne navaja) argumentacija pritožbenega sodišča zmotna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo tudi do obtožbenih očitkov o povezanosti dejanj ter načina storitve obtoženki očitanega delovanja ter za svojo presojo navedlo razumne razloge, katerih državni tožilec s pritožbo konkretno ne izpodbija. Motiva obtoženke za naročilo umora moža ni ugotovilo ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje; sodišče druge stopnje pa je v izpodbijani sodbi ocenilo tudi, da ni logično in razumno, da bi obtoženka (v situaciji, ko preiskava umora njenega moža več kot leto dni ni dala rezultatov in storilci niso bili odkriti) z napeljevanjem k novim kaznivim dejanjem v letu 2000 hotela in skušala odvrniti pozornost od preiskave umora svojega moža. Ocenilo je, da sta ista storilca (obsojeni B.Ž. in L.O.) edina in nedvomna vez med kaznivimi dejanji iz leta 1999 (umor J.M.) in iz leta 2000 (poskus umora J.M. z družino ter vrženje dveh bomb na policijsko postajo L.), ker obtoženki očitan način storitve dejanj (napeljevanje storilcev po telefonu) glede na analizo klicnih povezav z gotovostjo ni izkazan in ker tudi že obsojena storilca L.O. in B.Ž. v svojih zagovorih in izpovedbah obtoženke nista nikoli obremenila. Kljub temu, da sta v svojih prvih zagovorih, na katere nakazuje državni tožilec v pritožbi, povedala, da ju je k drugemu dejanju napeljevala ista ženska kot k prvemu dejanju, sta med postopkom zagovore, katerih tudi analiza klicnih povezav ne potrjuje, večkrat spremenila; zaslišana kot priči pa sta obtoženko v celoti razbremenila obtožbenih očitkov.

32. Navedbam državnega tožilca v pritožbi, da je sodišče druge stopnje pomen pisma "Zdravo M." odpravilo povsem mimogrede, ga ocenilo predvsem v zvezi s T.M., neprepričljivo pa ga je ocenilo v zvezi z naročilom umora J.M., saj da pismo jasno kaže na enačaj med pojmoma "baba" in "M." Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Kopijo pisma "Zdravo M.", ki ga je policiji dne 1.3.2002 izročil M.P., je v dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 17.11.2004 prebralo že sodišče prve stopnje, ki pa svojih dokaznih zaključkov nanj ni oprlo. Na pismo oziroma delno vsebino pisma, se je skliceval državni tožilec v pritožbi zoper oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje (napeljevanje k umoru T.M.), ki je bila z izpodbijano sodbo zavrnjena. Sodišče druge stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe vsebino pisma, katerega original je državni tožilec sodišču predložil na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, presojalo v povezavi z vsemi obtoženki očitanimi kaznivimi dejanji v smeri, ali njegova vsebina potrjuje povezavo med obtoženko in obsojenim B.Ž. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje je ugotovilo, da je pismo, katerega avtorstvo je obsojeni B.Ž. zanikal, brez datuma in napisano na dveh lističih; njegova vsebina po presoji sodišča druge stopnje toliko nedorečena in dvoumna, da ne dopušča nedvoumnega zaključka, da je "baba" in "M." ena in ista oseba, niti (ob predpostavki, da gre za eno in isto osebo) ni mogoče izključiti poskusa izsiljevanja obtoženke po osebi, ki je vedela, da je obtoženka v priporu in da je zoper njo vložena obtožba. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam državnega tožilca v pritožbi, da na enačaj med tema pojmoma kaže navedba v pismu, da je M.M. dolžna plačati do 5. januarja tistega leta denar in na verodostojnost pisma okoliščina, da se je zgodilo natanko to, kar je obdolženi Ž. napovedal v zvezi s svojim pobegom iz zapora. Pismo je namreč naslovljeno na osebo z imenom ali vzdevkom "M.", katere identiteta ni ugotovljena. Pisec pisma, oseba, ki je naslovniku pismo prenesla (R.), naslovnik pisma "M." in oseba s priimkom B., so se glede na vsebino pisma očitno takrat, ko je bilo pismo napisano, nahajali v istem zaporu. Pisec pisma obljublja bogato plačilo osebam, ki bi mu omogočile pobeg in ga skrile na prostosti ter zatrjuje, da denar ni več problem, ker je "baba" plačala; istočasno pa jim naroča, da če je kakšna možnost, da se M. sporoči, da mu je dolžna še 50.000 dolarjev in da če ne bo do 5. januarja plačala, bo za njo zelo hudo, ker bo se vse dokončalo kar je naročila. V pismu, ki je sicer brez datuma, glede na vsebino pa je bilo verjetno napisano pred nekim novim letom (2002?), priimek obtoženke ni nikjer naveden in zato ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je oseba M. v pismu obtožena M.M. Niti ni moč pritrditi navedbam državnega tožilca, da je vsebina pisma in s tem njegova verodostojnost potrjena z okoliščinami pobega B.Ž. iz zapora. Pisec v pismu napoveduje svoj pobeg iz zapora za novo leto ali v začetku januarja. Iz podatkov spisa je razvidno, da je B.Ž. iz zaporov v M.S. pobegnil, vendar pa ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da se je vse uresničilo, kot je to pisec v pismu napovedal. B.Ž. je iz zaporov v M.S. pobegnil, vendar ne v pismu napovedanem času, ker iz podatkov spisov izhaja, da je pobegnil dne 15.3.2002 (in bil že naslednji dan priveden nazaj v zapore). Ta pobeg pa se je zgodil dva tedna za tem, ko je policija že posedovala pismo, za katerega državni tožilec zatrjuje, da ga je napisal Ž. Glede na navedeno in tudi na podlagi celotne vsebine pisma, v katerem pisec obljublja plačilo osebam, ki bi mu pri pobegu pomagale in zagotavlja, da denar ni več problem, obenem pa iste osebe prosi za prenos sporočila M., da mu dolguje še 50.000 dolarjev, katere mu mora plačati do 5. januarja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča z gotovostjo ne izkazujejo na stik z obtoženko; tudi glede na njeno premoženjsko stanje ne in ne izključujejo poskusa izsiljevanja obtoženke s strani pisca, kot je to v izpodbijani sodbi ocenilo sodišče druge stopnje. Ne gre prezreti namreč, da je bila obtoženka od decembra 2000 dalje, torej tudi v času pisanja pisma (domnevno december 2001) v priporu, da je bilo sojenje pred sodiščem prve stopnje, ki je potekalo od julija do novembra 2001 in bilo končano z izrekom sodbe dne 19.11.2001, medijsko zelo odmevno ter je bila z obtožbenimi očitki obtoženki seznanjena tudi širša javnost. C.

33. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi je državni tožilec v pritožbi izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje; ker sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, ki se po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).

34. Ker je bilo s to sodbo odločeno v korist obtoženke, sodišče povprečnine ni določilo (drugi in prvi odstavek 98. člena ZKP).