Jedro

Določbe ZPP izrecno ne izključujejo možnosti, da sodišče tudi v okviru postopka v sporu majhne vrednosti izvaja materialnoprocesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP. Glede na načelo pisnosti postopka bo to lahko izvajalo že v smislu 1. odst. 286.a člena ZPP. Namen materialnoprocesnega vodstva je v tem, da sodišče pravdni stranki opozori na pomanjkljivosti v njihovih navedbah in dokaznih predlogih za ugotovitev vseh relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku. Seveda pa ima takšno opozorilo svoj smisel le, v kolikor je strankama dana možnost, da se te pomanjkljivosti tudi odpravijo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 55684/2008, z dne 11.8.2008 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo računov za odvoz odpadkov od 1.12.2006 do 30.6.2008 v skupnem znesku 790,76 EUR in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje.

Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker v okviru svojih trditvenih navedb tožeča stranka ni podala zadostnih konkretiziranih navedb glede povzročanja komunalnih odpadkov na strani tožene stranke, iz katere bi izvirala obveznost do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zaradi pomanjkljivih trditvenih navedb tožeče stranke tudi ni izvajalo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A. M.. Pojasnilo je, da je tožeča stranka konkretizirane navedbe glede dejstev, ki naj bi jih dokazovala s predlaganim zaslišanjem priče, podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo, potem, ko je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva nakazalo svoja pravna naziranja glede nastanka obveznosti do tožeče stranke. Tako podane trditve tožeče stranke pa je sodišče štelo kot spreminjanje trditvene podlage tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom glede neutemeljenega sklepanja prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage glede nastajanja stroškov ravnanja z odpadki, ki naj bi jih povzročila tožena stranka, kakor tudi glede utemeljitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. M.. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na dolžnosti tožene stranke za povračilo stroškov ravnanja z odpadki v višini, kot naj bi izhajala iz Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v O. G. (Ur. l. RS,. št. 55/2002), ki ureja med drugim tudi način obračunavanja stroškov ravnanja z odpadki (6. poglavje citiranega Odloka). Tožeča stranka se je v tem delu pravilno sklicevala na podlago za izdajo tovrstnega Odloka v Zakonu o varstvu okolja in Zakonu lokalnih skupnostih. Odlok kot povzročitelja obremenitev opredeljuje pravne in fizične osebe, ki so lastniki ali najemniki oziroma upravljalci stanovanjskih poslovnih in drugih prostorov ter površin, pri katerih nastajajo komunalni odpadki (3. točka 1. odst. 3. člena Odloka). Med strankama ni sporno, da ima tožena stranka registriran svoj sedež na območju veljavnosti navedenega Odloka. Tožeča stranka se je v okviru trditvenih navedb sklicevala na položaj tožene stranke kot povzročitelja stroškov ravnanja z odpadki v smislu določb navedenega Odloka in pri tem izrecno izpostavljala nastajanje določenih komunalnih odpadkov v zvezi z vodenjem posla, samim poslovanjem, pridobivanjem in obveščanjem strank, pisanjem ponudb, dobavami pisarniškega in drugega materiala, izrabljenimi rezili in podobno (navedbe na 3. strani prve pripravljalne vloge z dne 29.9.2009). Tožena stranka je podlagi tožbenega zahtevka nasprotovala zgolj z utemeljitvijo, da naj s svojo dejavnostjo ne bi povzročala nobenih stroškov s komunalnimi odpadki, ker naj bi dejavnost izvajala pretežno izven O. G., prav tako pa na njenem sedežu ne bi nastajali nobeni odpadki (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 4.10.2009).

Ob tako podanih trditvenih navedbah pravdnih strank je materialnopravno zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka z bolj konkretiziranimi navedbami izkazati položaj tožene stranke kot povzročitelja stroškov v zvezi s komunalnimi odpadki. Glede na trditveno podlago tožene stranke je bilo na njeni strani trditveno in dokazno breme, da ob nespornem dejstvu, da tožena stranka izvaja registrirano dejavnost, ne povzroča stroškov ravnanja s komunalnimi odpadki tožeči stranki oziroma, da je te stroške poravnala na drugačen način. Ker je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev, tovrstne pomanjkljivosti sodbe ne more odpraviti pritožbeno sodišče. Pritožba utemeljeno opozarja tudi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ocenilo navedbe tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo kot spreminjanje trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z utemeljitvijo predloga z zaslišanjem priče A. M.. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem je uveljavljano načelo pisnosti postopka. Glede na to, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje na-to, da je tožeča stranka nove trditve podala na poziv sodišča v okviru materialnoprocesnega vodstva, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določbe Zakona o pravdnem postopku izrecno ne izključujejo možnosti, da sodišče tudi v okviru postopka v sporu majhne vrednosti izvaja materialnoprocesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP. Glede na načelo pisnosti postopka bo to lahko izvajalo že v smislu 1. odst. 286.a člena ZPP. Namen materialnoprocesnega vodstva je v tem, da sodišče pravdni stranki opozori na pomanjkljivosti v njihovih navedbah in dokaznih predlogih za ugotovitev vseh relevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku. Seveda pa ima takšno opozorilo svoj smisel le, v kolikor je strankama dana možnost, da se te pomanjkljivosti tudi odpravijo. Namen materialnoprocesnega vodstva ne more biti zgolj v predočenju ocene in videnja sodišča glede zadostnih navedb o relevantnih dejstvih pravdnima strankama.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločiti upoštevaje pravilno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz gornje obrazložitve in sicer v okviru trditvenih in dokaznih predlogov, ki sta jih pravočasno predlagali pravdni stranki.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.