Jedro

Ker po določbah ZVO-1 po 7.11.2004 občine niso več pristojne sklepati koncesijskih pogodb za opravljanje dimnikarske dejavnosti, ni nezakonita določba Uredbe, ki pogodbe, ki so bile z občino sklenjene po omenjenem datumu, izključuje kot podlago za podelitev prve državne koncesije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo z dne 18.1.2007, s katero je tožena stranka zavrnila revidentovo vlogo za pridobitev prve koncesije za izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov na dimnikarskem območju občine ...

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje oceni tožene stranke, da pogodba za izvajanje predmetne javne službe, ki jo je v postopku javnega poziva predložila tožeča stranka, ni ustrezna podlaga za podelitev prve državne koncesije. Pogodbo je namreč tožeča stranka z občino kot dotedanjim koncedentom sklenila 2.12.2004, da bi bila upoštevna za podelitev prve državne koncesije pa bi morala biti sklenjena pred 7.11.2004, kot to določa prvi odstavek 41. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba).

3. Revident dopustnost revizije utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V zvezi z razlogom iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 navaja, da je (časovni) pogoj iz prvega odstavka Uredbe, na katerega sta tako prvostopenjsko sodišče kot tožena stranka oprla svojo odločitev, v neskladju z Zakonom o varstvu okolja – ZVO-1. Ta pogoj tožeča stranka izpolnjuje. Ker sodne prakse (Ustavnega, Vrhovnega ali Upravnega sodišča), ki bi se opredelila do kolizije Uredbe in ZVO-1, ni in ker gre za vprašanje, ki je pomembno tudi za vse ostale primere podelitve prve državne koncesije, gre po mnenju tožeče stranka za pomembno pravno vprašanje v smislu ZUS-1. V reviziji sicer uveljavlja kršitev materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Prvo kršitev naj bi prvostopenjsko sodišče storilo, ker je svojo odločitev oprlo na določilo Uredbe, ki je v nasprotju z zakonom, drugo pa, ker se o skladnosti spornega določila z ustavo in zakonom sploh ni izreklo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločitev ter ji naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in v zvezi z revizijo.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožeča stranka uspešno izkazala obstoj pogoja za dopustitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer zaradi pomembnega pravnega vprašanja skladnosti uredbe z zakonom.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana neskladnost ne obstoji. Pri presoji časovnega pogoja iz prvega odstavka 41. člena Uredbe, ki za podelitev prve državne koncesije zahteva, da so pogodbe med dotedanjimi izvajalci javne službe in občino sklenjene pred 7. 11. 2004, je treba izhajati iz vseh določb ZVO-1, ki urejajo prehod javne službe iz lokalne v državno pristojnost, in ne le iz določb drugega odstavka 187. člena oziroma drugega odstavka 188. člena ZVO-1. Tako je treba upoštevati, da ZVO-1 v prvem odstavku 185. člena določa, da se določbe 148. člena tega zakona, ki se nanašajo na obvezno državno gospodarsko javno službo izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, začnejo uporabljati šest mesecev po uveljavitvi tega zakona. Glede na to določbo so se določbe ZVO-1, ki predmetno javno službo opredeljujejo kot državno javno službo, začele uporabljati 7.11.2004 (ZVO-1 je namreč začel veljati 7. 5. 2005), se pravi na isti dan, ki je kot datum, od katerega je odvisna upoštevnost prejšnje koncesijske pogodbe, določen v 41. členu Uredbe. To pomeni, da je za sklepanje koncesijskih pogodb od 7.11.2004 dalje pristojna Vlada RS in ne več občine. Pogoj iz Uredbe zato po presoji revizijskega sodišča ne dopolnjuje zakonske ureditve, ampak zgolj pojasnjuje, kar določa že zakon. Ker po določbah ZVO-1 po 7.11.2004 občine niso več pristojne sklepati koncesijskih pogodb za obravnavano javno službo, tudi ne more biti nezakonita določba Uredbe, ki takšne pogodbe izrecno izključuje. Glede na pojasnjeno in glede na to, da je v obravnavanem primeru revident sklenil koncesijsko pogodbo z občino po 7.11.2004, njegov ugovor kršitve materialnega prava ni utemeljen.

8. V skladu s prvim odstavkom 93. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje le tedaj, če ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ni odpravilo v svojem postopku. Upoštevaje to določbo revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da je izpodbijana sodba glede vprašanja skladnosti Uredbe z zakonom neobrazložena, saj se je do tega vprašanja opredelilo revizijsko sodišče v obrazložitvi te sodbe in je s tem kršitev postopka (neobrazloženost) odpravilo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 10. Zaradi zavrnitve revizije revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu 165. v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. členom ZUS-1.