Jedro

V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 140. člena ZUTD ima Zavod RS za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po zakonu preneha ali miruje. Tožeča stranka je po tem, ko je ugotovila, da je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi, izdala odločbo, da toženi stranki pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha z določenim dnem. Odločba je postala pravnomočna. Za vrnitev preveč izplačanega denarnega nadomestila je imela tožeča stranko podlago v 3. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki plača 713,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2014 dalje in ji povrne stroške postopka v višini 30,60 EUR.

Zoper zamudno sodbo se pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo - določilo 140. člena ZUTD, ko je razsodilo, da je tožena stranka pasivno zavezana na vrnitev prejetega nadomestila v neto znesku. Dejstvo je, da je bila pravnomočno odpravljena odločba na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZUTD in je posledično zavezan toženčev delodajalec na to vračilo. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbo vodenja postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v 6. točki obrazložitve sodbe ni navedlo organa ali sodišča, ki bi naj izdalo pravnomočno odločbo št. ... z dne 2. 8. 2011. Navedena odločba toženi stranki ni poznana, zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti glede odločilnega dejstva, ali gre za odpravo odločbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD ali na kakšni drugi podlagi, tako da se toženec ne more utemeljeno izjasniti glede navedenega razloga in posledično preveriti ali je dejansko podana njegova zaveza na vračilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe pritožbe in pojasnjuje, da predmet spora ni bilo vračilo denarnega nadomestila, ki bi bilo izplačano delavcu, ki bi mu delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, temveč vračilo denarnega nadomestila, ki je bilo toženi stranki izplačano po nastanku razlogov, zaradi katerih pravica do denarnega nadomestila preneha.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe glede na navedene razloge v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistven kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo naslednje dejansko stanje: -tožeča stranka je toženi stranki z odločbo št. ... z dne 30. 5. 2011 priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev in šest dni, za obdobje od 11. 4. 2011 do 16. 7. 2011; -zaradi sklenjene pogodbe o zaposlitvi toženca je tožeča stranka izdala odločbo št. ... z dne 2. 8. 2011, na podlagi katere je tožencu pravica do denarnega nadomestila dne 15. 5. 2011 prenehala. Toženec je odločbo prejel 3. 9. 2011, zoper njo ni vložil pravnega sredstva, 18. 9. 2011 je postala dokončna; -zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami tožeče stranke je bilo denarno nadomestilo toženi stranki zmotno izplačevano za čas od 16. 5. 2011 do 30. 6. 2011 v skupni višini 713,29 EUR; -tožeča stranka je toženo stranko obvestila, da je neupravičeno prejela znesek v višini 713,29 EUR in da ga je dolžna v roku 30 dni od dokončnosti odločbe vrniti, kakor to izhaja tudi iz njene odločbe z dne 12. 10. 2011; -toženec se na zahtevek ni odzval, obveznosti ni izpolnil, opomin pred tožbo z dne 28. 8. 2012 ni zadoščal, zato je bila potrebna tožba; -tožena stranka je prejela tožbo s pozivom 13. 5. 2014, nanjo v roku 30 dni odgovora na tožbo ni podala.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so bili na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja v celoti izpolnjeni pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Toženec v danem roku na tožbo ni odgovoril, tožba mu je bila pravilno vročena v odgovor, gre za zahtevek, s katerim stranke lahko razpolagajo, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 140. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami - v nadaljevanju: ZUTD) ima Zavod RS za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po zakonu preneha ali miruje. V ta namen je tožeča stranka, ko je ugotovila, da je toženec sklenil pogodbo o zaposlitvi, izdala odločbo z dne 2. 8. 2011, da toženi stranki pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha s 15. 5. 2011. Odločba je postala pravnomočna. Za vrnitev preveč izplačanega denarnega nadomestila je imela tožeča stranko podlago v 3. alineji drugega odstavka 140. člena.

Predmet spora ni bilo vračilo denarnega nadomestila, ki bi bilo izplačano delavcu, ki bi mu delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, temveč vračilo denarnega nadomestila, ki je bilo toženi stranki izplačano po nastanku razlogov, zaradi katerih pravica do denarnega nadomestila preneha, kakor je bilo ugotovljeno s pravnomočno in dokončno odločbo tožene stranke z dne 2. 8. 2011. Na podlagi do sedaj navedenega tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe o vodenju postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v 6. točki obrazložitve ni navedlo organa ali sodišča, ki naj bi izdal pravnomočno odločbo št. ... z dne 2. 8. 2011, ki toženi stranki tudi ni znana. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je navedeno odločbo izdala tožeča stranka (I. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in da je bila tožencu tudi vročena ter je postala pravnomočna (navedbe v tožbi; 1. točka). Da gre za izdane odločbe tožeče stranke, izhaja tudi iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožba prihaja tudi sama s seboj v nasprotje, ko najprej navaja, da je bila pravnomočna odločba odpravljena na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD in v nadaljevanju, ko trdi, da ta odločba toženi stranki ni znana in da se ne da preizkusiti ta del sodbe glede odločilnega dejstva, na kateri podlagi je bila odločba odpravljena.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno, v skladu s 353. členom ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP ob upoštevanju 154. člena ZPP sklenilo, da tožena stranka, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama.