Jedro

Tožena stranka je zaradi racionalizacije poslovanja ukinila delovno mesto prodajalca, ki ga je zasedala tožnica, zato je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjenimi v pogodbi o zaposlitvi. To pa predstavlja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 5. 2014 nezakonita in se razveljavi, ter da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak z vsemi pravicami iz delovnega razmerja še vedno traja. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja (priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji za čas nezakonitega prenehanja do vrnitve na delo obračunati vse mesečne plače v višini, kot jo je prejemala pred nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, z morebitnimi zakonskimi povečanji plače, tako da od bruto plač obračuna in odvede davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo) v roku 8 dni pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške tega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od prvega dne po preteku paricijskega roka, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo v celoti se pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožnici prizna povračilo pravdnih stroškov oziroma podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je odpovedni razlog utemeljen oziroma, da je ekonomski oziroma organizacijski razlog pri toženi stranki v resnici podan. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi pavšalnega povzetka izpovedi prič zaključilo, da je tožena stranka izkazala obstoj poslovnega razloga. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka v spornem obdobju ni na novo zaposlovala ne drži. Dne 22. 5. 2014 je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z A.A., zgolj štiri dni kasneje pa je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi navedenega je jasno, da je bil razlog, ki naj bi bil podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj fiktiven, saj je potreba po zaposlenih očitno rasla. Opozarja na časovnico dogodkov, in sicer: 17. 4. 2014 je tožena stranka odprla nov lokal B., 22. 5. 2014 je zaposlila novo delavko, svojo hčerko, 26. 5. 2014 je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov, 13. 6. 2014 je zaprla lokal B.. Na podlagi navedene časovnice je jasno, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil ekonomski oziroma ni bil resničen, saj je tožnica prejela odpoved, ko je imela tožena stranka finančna sredstva, da je lahko odprla nov lokal in še zaposlila dodatno delavko. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obstajala potreba po zmanjšanju stroškov za enega delavca se izkaže za neresnično, saj v tem primeru tožena stranka ne bi na novo zaposlovala. Tožena stranka je dne 5. 3. 2014 prejela kredit v vrednosti 25.000,00 EUR, pri čemer je prvi obrok kredita zapadel šele 1. 7. 2015. Tako je v času zaposlitve nove delavke A.A., tožena stranka razpolagala z ustreznimi sredstvi za zaposlitev svoje hčerke. Navedeno je pojasnila tudi priča A.A., ki je pojasnila, da je bila zaposlena šele v mesecu maju, ker pred tem ni bilo denarja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, ali je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ustrezno obrazložen odpovedni razlog in ali ta onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Iz same obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ni jasno, zakaj je bila ravno tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka štiri dni pred odpovedjo zaposlila novo delavko. Opozarja na izpovedi prič o tem, da dejansko A.A. opravlja delo, ki ga je opravljala tožnica. Delovno mesto tožnice dejansko ni bilo ukinjeno, potreba po delu tožnice ni prenehala, saj je na delovno mesto, kjer je delala tožnica, razporejena druga delavka. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da delo, ki ga je opravljala tožnica sedaj opravljajo poleg novo zaposlene A.A., še C.C. in D.D., občasno pa tudi tožena stranka E.E., kar pomeni, da poleg dveh zaposlenih še dve osebi, ki pri toženi stranki nista zaposleni. Upoštevaje navedeno potreba po delu tožnice očitno ni prenehala. Navedeno izhaja tudi iz zatrjevanj tožene stranke, da C.C. dela zgolj pet ur dnevno, A.A. pa dejansko dela samo slaščice in zgolj občasno pomaga pri prodaji. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju, predvsem pa, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela nobenih razlogov glede zaslišanja tožnice. Iz obrazložitve sodbe namreč nikjer ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje sploh ocenjevalo in upoštevalo dokaz z zaslišanjem tožnice. Iz istega razloga hkrati uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (načelo proste presoje dokazov). Absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi iz razloga, ker naj bi imela izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, in sicer iz razloga, ker sodišče glede vseh izvedenih dokaznih predlogov ni opravilo ocene njihove dokazne vrednosti. Hkrati je s tem kršena tudi pravica iz 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do enakega sodnega varstva ter 25. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijani sodbi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v listinah in zapisnikih ter razlogih sodbe. Meni, da je sodišče prve stopnje arbitrarno presojalo izpovedi prič. Navedlo je namreč, da ni verjelo izpovedima prič F.F. in G.G., ker sta to tožničin mož in njena prijateljica, ter da slednje predstavljajo subjektivne priče, ki so zainteresirane za uspeh tožnice v tem sporu. Take presoje pa ni storilo pri priči E.E. in C.C., ki sta zaposleni pri toženi stranki in imata prav tako interes za uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje tožnici očita, da ni uspela dokazati, da naj bi bil dejanski razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi spor med toženo stranko in tožničinim možem, saj to iz listinskih dokazov ne izhaja, hkrati pa je zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče F.F., ki naj bi bila prisotna ob sporu tožene stranke in tožničinega moža. S tem, ko je sodišče zaključilo, da bi morala tožnica navedbe o dejanskem prenehanju delovnega razmerja dokazati z listino je odločilo v nasprotju z določbami ZPP, saj ta kot dokazno sredstvo določa tudi zaslišanje prič. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi.

7. Tožnica navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov. Če se stranka ne strinja z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ni podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja o razlogih sodbe v listinah in zapisnikih ter med samimi listinami in zapisniki.

9. Prav tako ni podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi morala tožnica navedbe o dejanskem prenehanju delovnega razmerja dokazati z listino. Drži sicer očitek, da ZPP ne določa, da je potrebno navedbe o razlogu prenehanja pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru spor med tožničinim možem in toženo stranko) dokazovati z listino. ZPP res ne določa hierarhije dokaznih sredstev, vendar pa lahko sodišče vedno v skladu z načelom proste presoje dokazov odloči katera dejstva šteje za dokazana na podlagi izvedenih dokazov. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da tožnica ni predložila nikakršnih trdnih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil dejanski razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi spor med njenim možem in toženo stranko, ob upoštevanju, da iz listinskih dokazov navedeno ne izhaja. Sodišče tako zgolj na podlagi s strani tožnice predlaganih in zaslišanih prič (ki so tudi po stališču pritožbenega sodišča zainteresirane za uspeh tožnice v tej pravdi) ni moglo zaključiti, da je bil dejanski razlog prenehanja delovnega razmerja navedeni spor, sploh ob upoštevanju, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

11. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Po določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog).

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 12. 6. 2012 na delovnem mestu prodajalka. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2014 izhaja, da je tožena stranka zaradi racionalizacije poslovanja ukinila delovno mesto trgovke. Do sedaj sta bili pri toženi stranki dve delovni mesti prodajalca (trgovke), eno za polni delovni čas 40 ur tedensko in eno za skrajšan delovni čas 25 ur tedensko. Ker taka organizacija dela ni prinašala želenih rezultatov je tožena stranka delovno mesto prodajalke za polni delovni čas ukinila. V želji po ohranitvi obeh delovnih mest je delodajalec odprl novo poslovno enoto B., H., v kateri pa promet ni dosegal predvidene višine, zato je poslovno enoto v kratkem tudi zaprl. 13. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je pri toženi stranki dejansko prenehala potreba po delu tožnice na delovnem mestu prodajalke, pod pogoji sklenjenimi v pogodbi o zaposlitvi, kar predstavlja poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Prvostopenjsko sodišče sicer res ni izrecno zaključilo, da ugotovljeni poslovni razlog v skladu z 2. odstavkom 89. člena ZDR-1 predstavlja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, vendar navedeno smiselno izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja in odločitve prvostopenjskega sodišča. Zgolj dejstvo, da sodišče ni izrecno zapisalo zakonske dikcije iz 2. odstavka 89. člena ZDR-1 ne more vplivati na pravilnost njegove odločitve.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka zaradi finančnih težav prisiljena ukrepati z namenom ohranitve podjetja (ekonomski razlog). V spornem obdobju, tj. za čas prvih petih mesecev je bil namreč pri toženi stranki izkazan negativni izid za 1.397,39 EUR (priloga B4). Sodišče prve stopnje pa se je oprlo tudi na izpoved tožene stranke, E.E., iz katere izhaja, da je odprl poslovalnico B. in se zato zadolžil za 25.000,00 EUR, ter da je bila to poslovna napaka, ki jo občuti še danes. Ta napaka je bila vzrok za finančne težave, v katere je zašel. Posledično je zaprl poslovalnico, prav tako pa se je odločil, da mora zmanjšati stroške za enega delavca. Pri tem se je odločil, da mora upoštevati, da rabi slaščičarko in prodajalko v eni osebi (to je bila A.A.) in peka (I.I.). Ker sta delo prodajalke opravljali tožnica in C.C., slednja le za pet ur, se je odločil, da odpove pogodbo o zaposlitvi tožnici, saj je bil s tem prihranek pri stroških večji, ker je bila tožnica zaposlena za 8 ur in je imela posledično višjo plačo. 15. Nesprejemljivo je stališče tožnice v pritožbi, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj fiktiven, ker je tožena stranka na novo zaposlovala. Drži sicer, da je tožena stranka 22. 5. 2014 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z A.A., 26. 5. 2014, tj. štiri dni kasneje pa tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar je v obravnavani zadevi ključno, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalke, na novo zaposlena A.A. pa za drugo delovno mesto, tj. delovno mesto slaščičarke. E.E. je izpovedal, da je potreboval slaščičarko, kar je A.A., za razliko od tožnice, ki je prodajalka. Navedeno je bil tudi razlog, da je tožena stranka ravno tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. A.A. je namreč lahko opravljala tako dela prodajalke kot tudi slaščičarke, kar pa tožnica ne bi bila sposobna, saj za to ni imela potrebnega znanja.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da se število zaposlenih pri toženi stranki dejansko ni povečalo, saj je A.A. delo pri toženi stranki opravljala že prej, in sicer že od 10. 12. 2012 na podlagi pogodbe o štipendiranju, kot izhaja iz izpovedi A.A.. Namesto tožnice torej tožena stranka ni zaposlila nikogar, njeno delo se je po racionalizaciji razporedilo med A.A., C.C. in D.D.. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da se lahko tožena stranka kadarkoli odloči za ukrepe organizacijske narave. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011, sklep VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008) se lahko delodajalec odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med še zaposlene, sodišče pa se ne more spuščati v presojo poslovnih odločitev delodajalca (npr. sklep VIII Ips 37/2013 z dne 14. 10. 2013), oziroma lahko preveri le, ali je bil organizacijski razlog za ukinitev delovnega mesta resničen in utemeljen (tako npr. sodba VIII Ips 284/2010 z dne 20. 12. 2011). Kot je bilo obrazloženo, pa je tožena stranka svojo organizacijsko odločitev ustrezno dokazala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče arbitrarno presojalo izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnico, toženo stranko in priče C.C., G.G., J.K., I.I. in A.A.. Po mnenju pritožbenega sodišča je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišče prve stopnje po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej smeri pravilno izvajalo dokaze, se do njih tudi pravilno opredelilo ter nato vsebinsko tudi utemeljeno presodilo, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče ni izrecno sklicevalo na izpoved tožnice pa še ne pomeni, da navedenega dokaza sploh ni presojalo.

18. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).