Jedro

V 247. členu OZ je glede pogodbene kazni določeno, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Taka klasična pogodbena kazen je kot izraz avtonomije strank stvar dvostranskega dogovora med strankama v medsebojni pogodbi, skladno s prakso Vrhovnega sodišča tudi v pogodbi o zaposlitvi. Stranki se torej lahko dogovorita za to, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti ali zamude z izpolnitvijo obvezo plačilo pogodbene kazni in za njeno višino. Pri pogodbeni kazni iz 125. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa pa ne gre za ta pravni institut, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je to pogodbena kazen sui generis. Odločilna je pravna narava določb normativnega dela kolektivne pogodbe, ki zavezuje njene naslovnike na enak način kot zakon ali drug splošni pravni akt. Stranki pogodbe o zaposlitvi (delavec in delodajalec) nista isti kot so stranke kolektivne pogodbe (delodajalci oziroma delodajalske organizacije na eni strani in reprezentativni sindikati na drugi strani), zato ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za uporabo institutov OZ, ki se nanašajo na pogodbeno kazen kot institut obligacijskega prava, v predmetni zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 653,31 EUR, od 16. dne dalje pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati pogodbeno kazen 27.815,12 EUR bruto, od tega plačati davke in prispevke ter mu plačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (plačilo višjega neto zneska, obračun ter plačilo davkov in prispevkov na znesek 27.815,12 EUR, plačilo 8.398,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obračun davkov in prispevkov na ta znesek, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska od 11. 9. 2018 do 15. 10. 2018), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača stroške 772,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj tožniku povrne še stroške sodne takse 448,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper I. in III. točko sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz ZPP in kršitve ustavnih pravic tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma njegovo razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Kot ključno pravno vprašanje izpostavlja, ali tožniku pripada pogodbena kazen, če je prejel reparacijo tj. nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sklicuje se na določilo 125. člena Kolektivne pogodbe, po katerem mora ob ugotovljenem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja delodajalec poleg zneska, ugotovljenega s sodbo sodišča, delavcu plačati tudi 8 povprečnih mesečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih dela kot pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Navaja, da pavšalna odškodnina oziroma pogodbena kazen, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, predstavlja sui generis institut delovnega prava, za katerega se lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe. Po prepričanju tožene stranke se odškodnina in pogodbena kazen izključujeta, kadar imata obe isti namen (254. člen OZ). Navaja, da med strankama v konkretnem primeru ni sporno, da se je nezakonita odločitev tožene stranke (nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) v celoti odpravila z vzpostavitvijo prejšnjega stanja tj. z reintegracijo in reparacijo. Meni, da gre v tem delu za odškodnino na podlagi 239. in 243. člena OZ, ki pomeni uveljavljanje t. i. pozitivnega pogodbenega interesa v obliki premoženja, ki bi ga tožnik imel, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Po njenem mnenju je tožnik že prejel povračilo celotne škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar meni, da kumulacija s pogodbeno kaznijo ni dovoljena. Opozarja tudi na določbo 251. člena OZ, po kateri je mogoče pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve (kršitve) obveznosti uveljavljati le alternativno z zahtevo za izpolnitev, ne pa kumulativno. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s stališčem, da se pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača poleg reparacije. Meni, da sklicevanje na odločitev pritožbenega sodišča iz leta 2008 ne daje pravno relevantnega odgovora o dovoljenosti tovrstne kumulacije. Sklicuje se na podredni zahtevek za zmanjšanje pogodbene kazni, ki je po njenem prepričanju glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka. Trdi, da je bilo z reintegracijo in reparacijo v celoti vzpostavljeno prejšnje stanje ter da pogodbena kazen v višini 8 povprečnih mesečnih bruto plač delavca ni združljiva z njenim namenom. Nasprotuje stališču, da gre za posebno vrsto pogodbene kazni, za katero se ne uporablja pravilo iz 252. člena OZ. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz ZPP in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in v celoti zavrne zahtevek tožnika oziroma njegovo razveljavitev vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Pritožbo zoper sklep stroškovne narave vlaga zato, ker temelji na odločitvi o glavni stvari, ki jo s posebno pritožbo tudi izpodbija. Ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo in priglaša stroške pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj v zadevi niso uporabljive določbe 254. člena in 252. člena OZ. Iz pritožbe tožene stranke izhaja, da se ne strinja s tem materialnopravnim stališčem, kar pa ne predstavlja te zatrjevane kršitve.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o plačilu pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila pravnomočno ugotovljena, na podlagi 125. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl. – kolektivna pogodba). Tožbenemu zahtevku tožnika je ugodilo in mu prisodilo pogodbeno kazen v višini 8 povprečnih mesečnih plač, ki jih je prejemal v zadnjih treh mesecih dela, glede na višino plače, pravnomočno ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje I Pd 1328/2018 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 290/2018. Zavzelo je pravilno stališče, da je pogodbena kazen po navedeni določbi kolektivne pogodbe institut sui generis, pri katerem se ne uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. ˜– OZ) o tem, da ni mogoče zahtevati obenem pogodbene kazni in z zakonom določene odškodnine (254. člen OZ) in določbe o znižanju pogodbene kazni zaradi njene nesorazmerno visoke višine (252. člen OZ).

10. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. V 247. členu OZ je glede pogodbene kazni določeno, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Taka klasična pogodbena kazen je kot izraz avtonomije strank stvar dvostranskega dogovora med strankama v medsebojni pogodbi, skladno s prakso Vrhovnega sodišča tudi v pogodbi o zaposlitvi. Stranki se torej lahko dogovorita za to, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti ali zamude z izpolnitvijo obvezo plačilo pogodbene kazni in za njeno višino. Pri pogodbeni kazni iz 125. člena Kolektivne pogodbe pa ne gre za ta pravni institut, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je to pogodbena kazen sui generis, s katerim soglaša tudi pritožba. Odločilna je pravna narava določb normativnega dela kolektivne pogodbe, ki zavezuje njene naslovnike na enak način kot zakon ali drug splošni pravni akt. Stranki pogodbe o zaposlitvi (delavec in delodajalec) nista isti kot so stranke kolektivne pogodbe (delodajalci oziroma delodajalske organizacije na eni strani in reprezentativni sindikati na drugi strani), zato ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke za uporabo institutov OZ, ki se nanašajo na pogodbeno kazen kot institut obligacijskega prava, v predmetni zadevi.

11. Tako ne drži, da glede na določbo 254. člena OZ ni mogoča kumulacija pogodbene kazni z reintegracijo in reparacijo po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stranke kolektivne pogodbe so se v postopku kolektivnih pogajanj dogovorile, da delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada poleg zneska, ugotovljenega s sodbo sodišča, še pogodbena kazen. Med strankama tega postopka ni sporno, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito. Pravnomočna odločba sodišča je pogoj za to, da delavcu pripada pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, predvidena v kolektivni pogodbi (prim. VIII Ips 123/2009). Ker 125. člen kolektivne pogodbe ne predpisuje nobenih dodatnih omejitev ali pogojev, za obstoj te pravice ni pomembno, da je bilo toženi stranki s pravnomočno sodbo naloženo, naj tožniku vzpostavi delovno razmerje po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozove nazaj na delo (reintegracija) in mu povrne nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (reparacija). Ni mogoče šteti, da bi imeli reintegracija in reparacija isti namen kot v kolektivni pogodbi urejena pogodbena kazen, prav tako je nepravilno stališče tožene stranke, da tožnik zaradi vzpostavitve delovnega razmerja in plačilom reparacije po pravnomočni sodbi zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni več v ničimer prikrajšan.

12. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno štelo, da institut znižanja pogodbene kazni iz 252. člena OZ v predmetni zadevi ni uporabljiv, saj je višina pogodbene kazni določena v kolektivni pogodbi. Kot je bilo že pojasnjeno, je pogodbena kazen iz 125. člena kolektivne pogodbe institut sui generis, za katerega ne veljajo navedene določbe OZ. Delovno sodišče pa v individualnem delovnem sporu med delavcem in delodajalcem, na katerega se nanaša kolektivna pogodba dejavnosti, ne more presojati ustreznosti s kolektivno pogodbo določene pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja glede na okoliščine konkretnega individualnega delovnega spora v smislu 252. člena OZ.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer 875 točk za njegovo sestavo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT), materialne stroške v višini 17,5 točke, skupaj 892,50 točk oziroma glede na vrednost točke 0,60 EUR v višini 535,50 EUR, čemur je treba prišteti tudi 22 % DDV v višini 117,81 EUR. Skupni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, tako znašajo 653,31 EUR, kar mu je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka tega roka do plačila.