Jedro

Na podlagi tretjega odstavka 15. člena zadevne pogodbe in drugega odstavka 20. člena Uredbe v zvezi s 3. alinejo 9. člena Pravil oziroma 12. člena zadevne pogodbe v zvezi s 5. alinejo 9. člena Pravil ter petega odstavka 376. člena EZ-1 pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore, to pa je, glede na odločbo Agencije za energijo, v zadevnem primeru z dnem 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da od 16. 1. 2015 dalje temelj obveznosti tožeče stranke zagotavljati podporo toženi stranki ni bil več podan, zato je tožena stranka vtoževani znesek prejete podpore dolžna vrniti tožeči stranki.

Če nastopijo spremenjene okoliščine (prenehanje lastništva proizvodne naprave), potem po samem zakonu pravica preneha, saj je že dokončno oziroma pravnomočno priznana pravica priznana samo ob časovnem dejanskem in pravnem stanju izdane odločbe, če pa se dejansko stanje spremeni tako, da ni več pogojev za priznanje pravice, ta preneha. Agencija za energijo je po ugotovitvi, da tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin ni več upravičena do podpore, izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice do podpore za nazaj. Ker gre za ugotovitveno odločbo, ki samo ugotavlja prenehanje pravice, lahko učinkuje za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva, ki je pomembno za prenehanje pravnega razmerja. Prav tako pa lahko Agencija za energijo na podlagi izrecnega pooblastila iz tretjega odstavka 374. člena EZ-1 izda odločbo, s katero odpravi (torej z učinkom ex tunc, za nazaj) odločbo o dodelitvi podpore.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 82687/2015 z dne 13.7.2015 v 1. in 3. odstavku izreka tega sklepa (I. točka izreka sodbe). Nadalje je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 961,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (kot Center za podpore) in tožena stranka (kot prejemnik podpore) sta dne 4. 4. 2013 na podlagi določb Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 79/99 s spremembami (EZ) oziroma Ur. l. RS, št. 17/14 s spremembami (EZ-1)), Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Ur. l. RS, št. 37/09 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba) ter Odločb o dodelitvi podpore Agencije za energijo št. 136-05-0010/0011/2012/0209/2012 z dne 14. 5. 2012 in št. 136-05-0010/0011/2012/0209/2012 z dne 9. 10. 2012, sklenili Pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (OP-OVE) v proizvodni napravi Sončna elektrarna X., moč 685,50 Kw, št. CP/481/2013 (v nadaljevanju: pogodba) ter aneks št. 1 z dne 31. 12. 2013 in aneks št. 2 z dne 6. 1. 2015 k navedeni pogodbi. Z navedeno pogodbo in aneksoma sta stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v zvezi z zagotavljanjem podpore, ki je bila toženi stranki dodeljena z zgoraj navedenima odločbama Agencije za energijo (4. odstavek 376. člena EZ-1). Podpora se je obračunavala mesečno po računih, ki jih je prejemnik podpore izstavil Centru za podpore (6. člen pogodbe). Skladno s 16. členom navedene Uredbe (ki se na podlagi 554. člena EZ-1 uporablja do uveljavitve novih podzakonskih predpisov) so ob izpolnjevanju pogojev iz 372. člena EZ-1 do podpore upravičeni lastniki ali s soglasjem lastnika upravljavci proizvodnih naprav. Skladno s 1. odstavkom 375. člena EZ-1, 1. odstavkom 16. člena Pravil za delovanje Centra za podpore (Ur. l. RS, št. 86/09 s spremembami (v nadaljevanju: Pravila), ki se na podlagi 2. odstavka 518. člena EZ-1 uporabljajo do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, izdanih na podlagi EZ-1) ter 2. odstavkom 11. člena in 13. členom zadevne pogodbe je prejemnik podpore dolžan Agencijo za energijo oziroma Center za podpore obveščati o dejstvih, ki vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino ali obdobje prejemanja. Tožena stranka, ki ji je bila z zgoraj navedenima odločbama Agencije za energijo dodeljena podpora, je nato dne 16. 1. 2015 navedeno proizvodno napravo (sončno elektrarno) prodala, tako da s tem dnem ni več njena lastnica (prenehanje pogoja za priznanje podpore iz 2. odstavka 374 EZ-1 in 1. odstavka 16. člena Uredbe), o čemer je Agencijo za energijo obvestila šele 27. 3. 2015, tožeče stranke pa o tem dejstvu sploh ni obvestila, tako da je ta toženi stranki še naprej plačevala podporo, kot je bila dogovorjena z zadevno pogodbo. Agencija za energijo je nato dne 17. 4. 2015 izdala odločbo št. 136-05-0010/0011/2012/0209/2012, s katero je odločila, da je tožena stranka upravičena do podpore do vključno 15. 1. 2015 ter da se s tem dnem odločbi Agencije za energijo z dne 14. 5. 2012 in z dne 9. 10. 2012 razveljavita. Odločba z dne 17. 4. 2015 je postala dokončna 6. 5. 2015. Na podlagi navedene razveljavitve in posledičnega prenehanja pogodbenega razmerja tožeča stranka v predmetni zadevi zahteva vračilo že plačane podpore toženi stranki, in sicer za obdobje od 16. 1. 2015 do 31. 3. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zaradi opustitve obveščanja s strani tožene stranke ni vedela, da temelj njene obveznosti plačila podpore toženi stranki z dnem 16. 1. 2015 ni več podan in da toženi stranki s tem dnem ni bila več dolžna plačevati podpore, zato je na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Pritožbene navedbe, da je za predmetno izplačilo podpore toženi stranki obstajal pravni temelj ter očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljeni. Tožeča stranka je bila toženi stranki zavezana zagotavljati obratovalno podporo na podlagi zadevne pogodbe in aneksov k tej. Zadevna pogodba in aneksa so bili sklenjeni na podlagi določb EZ oziroma EZ-1, Uredbe ter odločb o dodelitvi podpore Agencije za energijo z dne 14. 5. 2012 in z dne 9. 10. 2012. Na podlagi 3. odstavka 15. člena zadevne pogodbe in 2. odstavka 20. člena Uredbe v zvezi s 3. alinejo 9. člena Pravil oziroma 12. člena zadevne pogodbe v zvezi s 5. alinejo 9. člena Pravil ter 5. odstavka 376. člena EZ-1 pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore, to pa je, glede na odločbo Agencije za energijo z dne 17. 4. 2015 (priloga A4 spisa), v zadevnem primeru z dnem 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da od 16. 1. 2015 dalje temelj obveznosti tožeče stranke zagotavljati podporo toženi stranki ni bil več podan, zato je tožena stranka vtoževani znesek prejete podpore dolžna vrniti tožeči stranki (1. odstavek 190. člena OZ in 5. odstavek 375. člena EZ-1).

7. V predmetni pravdni zadevi tožena stranka ne more izpodbijati dokončne odločbe Agencije za energijo z dne 17. 4. 2015. V zvezi s pritožbenimi navedbami o retroaktivnem učinkovanju navedene odločbe Agencije za energijo o razveljavitvi odločb z dne 14. 5. 2012 in z dne 9. 10. 2012 pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila z odločbama Agencije za energijo z dne 14. 5. 2012 in z dne 9. 10. 2012 toženi stranki priznana pravica do podpore kot finančna pomoč za tekoče poslovanje, ker je v času izdaje teh odločb, ob tedaj ugotovljenem dejanskem stanju, izpolnjevala zakonske (v EZ oziroma EZ-1) in v Uredbi določene pogoje za njeno priznanje. Vendar je pravica do podpore vezana na izpolnjevanje zakonsko oziroma z Uredbo določenih kriterijev, ki se lahko s časom spremenijo tako, da pogojev za priznanje pravice ni več. Ti spremenjeni pogoji (npr. sprememba lastništva proizvodne naprave (1. odstavek 372. člena in 2. odstavek 374. člena EZ-1 ter 1. odstavek 16. člena Uredbe)) nastopijo po izdaji dokončne odločbe o priznanju podpore, zato v njej niti ne morejo biti vsebovani ter varovani, niti ne more biti pravni položaj subjekta ne glede na spremenjene okoliščine za vedno enak, če se lahko pravica spremeni (oziroma preneha) zaradi dejstev, nastalih v prihodnosti. Če se spremenijo okoliščine, ki vplivajo na upravičenost do podpore, njeno višino ali obdobje prejemanja, mora upravičenec do podpore to sporočiti Agenciji za energijo (1. odstavek 375. člena EZ-1). Če nastopijo spremenjene okoliščine (prenehanje lastništva proizvodne naprave), potem po samem zakonu pravica preneha, saj je že dokončno oziroma pravnomočno priznana pravica priznana samo ob časovnem dejanskem in pravnem stanju izdane odločbe, če pa se dejansko stanje spremeni tako, da ni več pogojev za priznanje pravice, ta preneha. Agencija za energijo je po ugotovitvi, da tožena stranka zaradi spremenjenih okoliščin (prenehanje lastništva proizvodne naprave) ni več upravičena do podpore, izdala ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice do podpore za nazaj. Ker gre za ugotovitveno odločbo, ki samo ugotavlja prenehanje pravice, lahko učinkuje za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva (sprememba lastništva), ki je pomembno za nastanek oziroma prenehanje pravnega razmerja. Prav tako pa lahko Agencija za energijo na podlagi izrecnega pooblastila iz 3. odstavka 374. člena EZ-1 izda odločbo, s katero odpravi (torej z učinkom ex tunc, za nazaj) odločbo o dodelitvi podpore.

8. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.