Jedro

Organizacija ni odgovorna za škodo, ki jo je delavec utrpel, ker mu je pri prenosu kante za smeti le-ta zdrsnila in padla na palec desne noge ter mu ga poškodovala. Ni podana ne krivdna, ne objektivna odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 495.000 SIT odškodnine za nesrečo pri delu. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku pri opravljanju njegovega dela 28.3.1991 zdrsnila iz rok plastična kanta za smeti, mu padla na palec desne noge in ga poškodovala. Po mnenju sodišča prenos kante ne predstavlja nevarne dejavnosti, način poškodbe pa tudi ne kaže na krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnik je imel ustrezna zaščitna sredstva za tako delo, rokavice in čevlje.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja enako kot sodišče prve stopnje, da tožena stranka za škodo ni odgovorna, niti krivdno niti objektivno. Kanta je bila brez napak, in ker je do zdrsa kante prišlo po tožnikovi izpovedbi delno zaradi teže delno pa zaradi zamaščene ročke, toženi stranki ni mogoče očitati opuščene skrbi za varno delo tožnika. Delo, ki ga je tožnik opravljal, pa ni nevarna dejavnost. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče ni izvajalo dokazov v korist tožnika, ampak samo v korist tožene stranke. Če je do nezgode prišlo zaradi zamaščenosti ročke, potem je materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče opira sodbo na izpovedbo priče, ki sploh ni bila navzoča pri nesreči. Tožena stranka je odgovorna za nastalo škodo kot imetnik nevarne stvari - kante, in ker ni nadzirala dela delavcev. Na strani tožnika ni krivde za nastalo škodo, saj te ni ugotovilo nobeno sodišče. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru tožena stranka navaja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani ter predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da morajo biti revizijski razlogi v reviziji jasno in določno opredeljeni. Revizijsko sodišče vse to poudarja zato, ker obravnavana revizija ni tako sestavljena, in ker se pretežni del revizije nanaša na dejansko stanje, ki bi naj bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, da v obravnavanem primeru ni ugotovljena niti krivdna niti objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, ko mu je na palec desne noge padla kanta za smeti, katero je nesel. V danem primeru ni ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku povzročila škodo v smislu 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Zato na strani tožene stranke tudi ni nobene krivde za nastalo škodo. Tožena stranka je tožniku odredila delo, ki je zajemalo tudi prenos smeti s kanto za smeti. Šlo je za način dela - prenos smeti v kanti - pri katerem ni pričakovati, da bi pri normalnem opravljanju lahko prišlo do poškodbe. Sredstvo za delo - kanta - je bilo primerno za opravljanje odrejenega dela in brez napake. Od samega sredstva za delo tožniku tudi ni grozila večja škodna nevarnost. Kanta za smeti ni stvar, iz katere bi izvirala večja nevarnost v smislu 2. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prav tako pa tudi dejavnost, ki jo je tožnik opravljal po odredbi tožene stranke, ni taka, da bi iz nje izvirala večja nevarnost za tožnika oziroma za nastanek škode. Pri toženi stranki zato tudi ni podana objektivna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Iz obrazloženega izhaja, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena ZPP (386. člen ZPP), zato je na podlagi 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).