Jedro

Sodna praksa v motenjskih sporih še zmeraj dopušča tudi tožbene zahtevke, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so opisana v ugotovitvenem delu tožbe. V novejši sodni praksi je zaslediti tudi teoretično pravilnejše ravnanje, ko sodišča ugotovitvene dele tožb zavračajo, saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji 181. člena ZPP (predvsem zato, ker se s tem zahteva ugotovitev dejstev - nastalega motenja). To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je, kot utemeljeno izpostavljata pritožnika, spregledalo, da je s tem prva točka izreka sklepa, v kateri je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencema prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožnika, ostala v pretežni meri nedorečena. Ob izbranem pristopu bi moralo sodišče prve stopnje dejanja, ki so tožencema prepovedana, natančno opredeliti s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe.

Posestno varstvo je začasno varstvo in je smiselno le do dokončanja spora o pravici, zato je utemeljen zaključek, da tožnik, ki v predhodnem petitornem sporu ni uspel dokazati svoje pravice, ne uživa več posestnega varstva.

Izrek

I. Pritožbi tožencev se v celoti, pritožbi tožnikov pa delno ugodi in se sklep v 1., v delu 2. točke izreka (razen glede zavrnitve zahtevka za posestno varstvo v zvezi s tožnikovim opravljanjem gospodarske dejavnosti na parcelah št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X), v 4. in 5. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem, to je v 2. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za posestno varstvo v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na parcelah št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X in v 3. točki izreka, se pritožba tožnikov zavrne in sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. tožencema prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji, še posebej z nastavljanjem kakršnihkoli ovir, posegata v neposredno posest prvega tožnika na asfaltirani cesti, ki v dolžini cca 25 m in širini tri metre vodi po severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 317 k. o. X in tožniku omogočita normalno uporabo, koriščenje in posest ceste z osebnimi vozili in traktorji; 2. v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo; 3. zavrglo "zahtevek"1, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje stanje; 4. ugodilo ugovoru zoper začasno odredbo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe ter 5. tožencema naložilo, da morata tožniku povrniti 569,43 EUR pravdnih stroškov, tožnici pa, da mora tožencema povrniti 621,23 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sklepa, sklep o "zavrženju" in odločitev o pravdnih stroških. Predlagata spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Obsežno grajata zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik sporne poti ne sme uporabljati v zvezi s svojo gospodarsko dejavnostjo, o čemer naj bi bilo pravnomočno odločeno v zadevi P 76/2014. Sodba sploh ni pravnomočna, saj je bilo vse skupaj razveljavljeno, sicer pa se tudi ne nanaša na parc. št. 288 in 289 k. o. X, ampak na parc. 313 in ostale k. o. X. Kot napačno, nerazumljivo in nesprejemljivo ocenjujeta odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnice. Četudi je v zadnjem času zaradi zdravstvenih težav opustila vožnje s traktorjem, ni opustila posredne posesti poti. Zanjo po sporni poti vozi A. K. Napačna pa je tudi dokazna ocena o tožničinem izvrševanju posesti.

Pritožnika se ne strinjata z zavrženjem ugotovitvenega dela (1. točke) tožbe. Če pa ga je sodišče prve stopnje že zavrglo, bi moralo navesti, kakšna dejanja so tožencema prepovedana. pri tem se sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 44/2011. Napačna je, menita, tudi odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, ki je bila še kako potrebna. To, da je bila izvršena, ni razlog za ugoditev ugovoru.

4. Tožnika se pritožujeta zoper odločitev v 1. točki izreka. Predlagata spremembo sklepa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj njegovo razveljavitev.

Izpostavljata, da na parceli št. 389 k. o. X ni kmetijskega, ampak gospodarsko poslopje, kjer tožnik parkira vozila podjetja T., d. o. o. Predvsem pa se toženca ne strinjata z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, s kakšnim namenom je tožnik uporabljal sporno traso. Vztrajata, da jo uporablja le za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. To potrjujejo fotografije in posnetki nadzornih kamer, ki sta jih v dokazne namene predložila toženca, sodišče pa se v izpodbijanem sklepu do teh dokazov ni opredelilo.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnikov je delno, pritožba tožencev pa v celoti utemeljena.

7. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti ugodi le, če ugotovi: - da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, - da je bila posest res motena, - da je bil toženec tisti, ki je posest motil in - da je bilo motenje samovoljno ter protipravno.

O pritožbi tožnikov

8. Ob reševanju posestnih sporov je treba vedno upoštevati, da sta tako postopek kot odločba v posestnem sporu le začasna ukrepa, dokler se v rednem postopku - petitorni pravdi ne odloči o sporni pravici. Ko je o njej odločeno, sodišče takšno odločitev upošteva, čeprav se sicer ob odločanju o motenju posesti z vprašanjem pravice do posesti ne ukvarja.

O pravnomočni odločitvi v zadevi P 76/2014

9. Pritožbena trditev, da je bilo v pravdni zadevi zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice P 76/2014, "vse skupaj razveljavljeno", ne ustreza resnici. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je (kljub delni razveljavitvi sodbe) postala pravnomočna odločitev, da je tožnik (tam v tem delu toženec) dolžan opustiti vsakršno vožnjo po poti na severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 317 k. o. X v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na parcelah št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X. Gre za prvi del I. točke izreka sodbe P 84/2011 s 4. 2. 2013 v zvezi z drugim delom II. točke izreka sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1527/2013 (razlogi o zavrnitvi pritožbe so v 15. točki obrazložitve sodbe in sklepa). Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 185/2014 v ta del pravnomočne sodbe ni poseglo (II. točko izreka odločbe višjega sodišča je dopolnilo z dodatno razveljavitvijo II. točke in zavrnilnega dela III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

10. Prav pa ima tožnik, ko trdi, (kot je razvidno že iz gornjega prepisa izreka), da se prepoved nanaša le na tožnikovo opravljanje dejavnosti na parcelah št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X, ne pa na njegove parcele št. 289/0, 288/0 in 284/2, vse k. o. X (v zvezi s katerimi tudi zahteva posestno varstvo v tej zadevi).

11. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tistem delu, v katerem tožnik zahteva posestno varstvo v zvezi z uporabo svojih nepremičnin 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X. Posestno varstvo je začasno varstvo in je smiselno le do dokončanja spora o pravici, zato je utemeljen zaključek, da tožnik, ki v predhodnem petitornem sporu ni uspel dokazati svoje pravice, ne uživa več posestnega varstva. Pritožnik okoliščin, ki bi uporabi pravila petitorium absorbet possessorium nasprotovale, ne navede.

12. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja posestno varstvo v zvezi s parcelami št. 289/0, 288/0 in 284/2, vse k. o. X. O tožnikovi pravici do posesti dela nepremičnine tožencev (poti na njuni nepremičnini) zaradi dostopa do teh, namreč ni bilo pravnomočno odločeno.

O zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka

13. Tožnika pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje spregledalo trditve, da po sporni poti zaradi pomoči tožnikoma vozijo tudi druge osebe, npr. A. K. Takšne trditve bi moralo preizkusiti v smislu obstoja posredne posesti (2. odstavek 24. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ), saj posestno varstvo uživata tako neposredni kot posredni posestnik2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer ugotovilo, da za tožnico kmetijska zemljišča obdeluje A. K., ni pa se ukvarjalo s ključnim - ali ima slednji tudi posest sporne poti in ali so izpolnjene predpostavke za tožničino posredno posest3. O ugotovitvenem delu zahtevka

14. Najprej mora pritožbeno sodišče opozoriti, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ugotovitveni del zahtevka (pravilno bi bilo: tožbo v ugotovitvenem delu) zavrglo (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Izrek sicer vsebuje tudi odločitev o zavrženju (3. točka izreka), vendar se ta nanaša na restitucijski del zahtevka, ne na ugotovitvenega. To pomeni, da je o ugotovitvenem delu odločeno v 2. točki izreka4, v kateri je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek "v presežku" zavrnilo. Izrek in obrazložitev sklepa si torej v tem delu nasprotujeta, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15. V vsebinskem smislu pa višje sodišče dodaja, da sodna praksa v motenjskih sporih še zmeraj dopušča tudi tožbene zahtevke, kakršnega sta postavila tožnika5, torej, da se najprej ugotovi nastalo motenje in zatem prepove dejanja, ki so opisana v ugotovitvenem delu tožbe. V novejši sodni praksi je zaslediti tudi teoretično pravilnejše ravnanje, ko sodišča ugotovitvene dele tožb zavračajo, saj je ugotovitveno tožbo mogoče vložiti le pod pogoji 181. člena ZPP (predvsem zato, ker se s tem zahteva ugotovitev dejstev - nastalega motenja). To je storilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa je, kot utemeljeno izpostavljata pritožnika, spregledalo, da je s tem prva točka izreka sklepa, v kateri je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencema prepovedalo v bodoče s takšnimi in podobnimi dejanji posegati v posest tožnika, ostala v pretežni meri nedorečena. Ob izbranem pristopu bi moralo sodišče prve stopnje dejanja, ki so tožencema prepovedana, natančno opredeliti s pomočjo opisa v ugotovitvenem delu tožbe.6 Pritožba utemeljeno opozarja, da tako ni dovolj jasno, kaj je sodišče tožencema prepovedalo; pritožbeno sodišče pa dodaja, da tudi ne, kakšen zahtevek je zavrnjen.

O zavrženju

16. Tožnika navajata, da se pritožujeta tudi zoper sklep o "zavrženju", a vsebinsko odločitve o zavrženju zahtevka (pravilno: tožbe v delu) za vzpostavitev prejšnjega stanja, ne napadata7. V tem delu je zato pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus sklepa in ugotavlja, da materialno pravo s takšno odločitvijo ni bilo uporabljeno v škodo pritožnikov; tudi kakšna kršitev določb postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, tožnikoma v zvezi s to odločitvijo ni bila storjena.

O začasni odredbi

17. Pritožbeno sodišče v zvezi z začasno odredbo najprej opozarja, da izpodbijana odločitev (zavrnitev predloga za začasno odredbo) nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v sklepu z 20. 11. 2015 (s katerim je predlogu ugodilo).

18. Tožnika pa imata prav, ko opozarjata, da ugovor zoper sklep o začasni odredbi zgolj zaradi njene naknadne izpolnitve še ni utemeljen, oziroma, da to samo po sebi ni razlog za razveljavitev sklepa o začasni odredbi8 in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe. Ugovor iz tega razloga ne more biti utemeljen že zato, ker toženca ugovornega razloga iz 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 239. členom ZIZ sploh nista uveljavljala; sodišče pa nanj po uradni dolžnosti ne pazi (2. odstavek 55. člena ZIZ). Uveljavljanih ugovornih razlogov sodišče prve stopnje zaradi napačnega izhodišča sploh ni obravnavalo.

O pritožbi tožencev

19. V tej zadevi je med pravdnima strankama sporen obseg tožnikovega izvrševanja posesti pred spornim motilnim dejanjem. Pritožbeno sodišče sicer sprejema stališče sodišča prve stopnja, da za odločitev o tožbenem zahtevku načeloma ni bistveno, kje tožnik biva. Glede na obravnavani tožbeni zahtevek in ob tem, ko je tožniku za potrebe nekaterih parcel vožnja za gospodarske potrebe prepovedana, pa je odločilno, ali in s kakšnimi vozili je izvrševal posest na sporni poti. Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve sklepa zaključilo, da je tožnik vozil z osebnimi vozili in traktorji in se pri tem sklicevalo na izpovedi tožnice, tožencev, R. R., L. L. in A. K. (ki jih ni dokazno ocenilo po metodoloških napotkih 8. člena ZPP). Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se ni opredelilo do njunih trditev, da je tožnik pred spornim motenjem opravljal le vožnje za potrebe podjetja T., d. o. o. in v zvezi s tem predlaganih dokazov. Te naj bi sicer sodišče, kot izhaja iz 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, vpogledalo, dokazno pa jih ni ocenilo.

20. To je relevantno zato, ker je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka pravilno zavrnilo z ugotovitvijo, da je tožnik (v petitorni tožbi toženec) dolžan opustiti vsakršno vožnjo po poti na severovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 317 k. o. X v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti na parcelah št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X. Če se izkaže, da drugih voženj kot takšnih (pravnomočno prepovedanih), tožnik ni izvrševal, posesti, ki bi jo bilo še dopustno varovati za potrebe teh parcel, ni.

Odločitev o pritožbah in podlaga zanjo

21. Pritožba tožencev je torej utemeljena, ker je odločitev v 1. točki izreka obremenjena s kršitvijo iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnika uveljavljata, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, sklep v 1. točki izreka razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s 354. členom ZPP).

22. Pritožba tožnikov zoper odločitev o ugotovitvenem delu zahtevka je utemeljena, ker je odločitev v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP; zoper odločitev o zahtevku tožnice, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno; zoper odločitev o zahtevku, kolikor se nanaša na posest poti v korist parcel št. 289/0, 288/0 in 284/2, vse k. o. X, ker je napačna ugotovitev, da je bilo o tožnikovi pravici do posesti dela nepremičnine tožencev zaradi dostopa do teh pravnomočno odločeno; vsa ostala pravno relevantna dejstva pa so ostala neugotovljena in zoper odločitev o začasni odredbi, ker je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter ker je sodišče napačno uporabilo določbe 55., 65. in 67. člena v zvezi z 239. členom ZIZ o ugovoru oziroma ugovoru po izteku roka. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 354. in 355. členom ZPP v tem obsegu pritožbi tožnikov ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje.

23. Ugotovljene kršitve in pomanjkljivosti so takšne narave in obsega, da onemogočajo spremembo sklepa v postopku na drugi stopnji.

24. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi opisane kršitve. V novem sklepu se mora določno opredeliti do trditev tožencev, da tožnik po sporni poti vozi le za potrebe svoje gospodarske dejavnosti, torej ugotovi, kakšna je bila posest tožnika pred nastalim motenjem. V zvezi s tem se mora v novem sklepu opredeliti do vseh relevantnih dokazov. Razmisliti bo moralo tudi, ali je prav, da si predložene posnetke ogleda skupaj s pravdnima strankama in jima da možnost, da se do njih izjavita oziroma jih komentirata. Presodi naj trditve (in predlagane dokaze) tožnice v smeri posredne posesti. Pri odločanju o ugovoru mora sodišče ostati v okviru uveljavljanih ugovornih razlogov in pravilno uporabiti določbe ZIZ9. Sodišče prve stopnje bo moralo biti pozorno še, da bo izrek jasen, kar velja tudi za morebitni zavrnilni del sklepa, kjer mora biti jasno zapisano, kateri del tožbenega zahtevka je zavrnjen (2. točka izreka izpodbijanega sklepa tej zahtevi namreč ne zadosti).

25. Pritožba tožnikov zoper sklep v 3. točki izreka in zoper odločitev o zavrnitvi tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na posest sporne nepremičnine v zvezi z gospodarsko dejavnostjo na parcelah št. 311, 312, 313, 314, 315 in 316, vse k. o. X, pa (kot je bilo obrazloženo) ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

26. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sklepa. Ker je razveljavljen tako velik del odločitve, ob pomanjkljivih razlogih razpravljanje o pravilnosti stroškovne odločitve ni na mestu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zavrže se sicer tožba, ne tožbeni zahtevek. 2 Več o tem v: Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, 198 in naslednje. 3 Obstoj pravnega razmerja med posrednim in neposrednim posestnikom, zavest in volja neposrednega posestnika, da ima stvar v neposredni dejanski oblasti za drugega, možnost posrednega posestnika zahtevati od neposrednega izročitev stvari. Več o tem v: Tone Frantar, Stvarno pravo, GV Ljubljana, 1993, stran 302 do 304 in Renato Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 148 do 150. 4 Ki je sicer pavšalna. 5 In posledično seveda takšne izreke sklepov. 6 Prim. sklep VSL I Cp 44/2011 in druge. 7 Iz obrazložitve pritožbe je jasno razvidno, da se pritožujeta zoper "zavrženje" ugotovitvenega dela zahtevka. 8 Ta odločitev je sicer v sklepu izostala (kar je povzročilo v 17. točki izreka opisano nasprotje), je pa predpogoj za sprejeto odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. 9 Ugovoru se ugodi, sklep o zavarovanju z začasno odredbo razveljavi in predlog zavrne, takrat, ko je utemeljen ugovor, da je bila terjatev izpolnjena pred vložitvijo predloga. Kadar pride do izpolnitve terjatve v času po vložitvi predloga za začasno odredbo in do vložitve ugovora sodišče ugovoru ugodi in sklep o zavarovanju z začasno odredbo razveljavi (razveljavi tudi morebitna dejanja zavarovanja). Kadar je terjatev izpolnjena po izdaji sklepa, sodišče obravnava morebitni ugovor po izteku roka in postopek zavarovanja ustavi.