Jedro

Iz dejstev, ki so navedena v tožbi je razvidno, da tožnik želi izpodbiti veljavnost izjave o pripoznanju očetovstva, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, kot da izpodbija domnevno očetovstvo otroka, rojenega v zakonski zvezi. Tožba je zato nesklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da bi moral tožnik s tožbo zajeti tudi mater otroka. Vendar je sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej ocenjevalo pravočasnost tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi bila tožba za izpodbijanje očetovstva po drugem odstavku 96. čl. ZZZDR prepozna. Prepozna pa je tudi tožba za izpodbijanje veljavnosti izjave o pripoznanju očetovstva. Izjavo o pripoznanju očetovstva se lahko kot izjavo volje zaradi napak v volji izjavitelja izpodbija v rokih, določenih v 99. členu OZ - torej v enem letu od dneva, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile, pravica zahtevati razveljavitev izjave pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 16.1.2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da ni naravni oče mld. toženke, rojene 21.6.1990. V tožbi je navedel, da je v letu 1990 na prošnjo njene matere pripoznal očetovstvo, da pa je imel spolne odnose z materjo otroka le enkrat in da glede na datum rojstva otroka ne more biti oče. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, saj je ugotovilo, da ni bila pravočasno vložena. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da drugi odstavek 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR) določa, da mora oče (mož) tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 96. člena ZZZDR, saj ta predpis ureja izpodbijanje očetovstva v primeru zakonske domneve, da je otrokov oče mož otrokove matere. Poudarja, da v danem primeru ne gre za takšen primer in zato ne veljajo roki iz drugega odstavka 96. člena ZZZDR. Tožnik navaja, da želi izpodbiti pripoznano očetovstvo, zakon pa v tem primeru ne določa rokov. Tožnik poudarja, da je pripoznal očetovstvo, ker je mati otroka obljubila, da od njega ne bo terjala preživnine, ker pa je sedaj vložila tožbo za preživnino, se je odločil za izpodbijanje očetovstva.

Toženka je na tožbo odgovorila, navedla, da je tožnik naravni oče otroka in predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v

274. členu določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno.

Iz dejstev, ki so navedena v tožbi je razvidno, da tožnik želi izpodbiti veljavnost izjave o pripoznanju očetovstva, tožbeni zahtevek pa je oblikovan tako, kot da izpodbija domnevno očetovstvo otroka, rojenega v zakonski zvezi. Tožba je zato nesklepčna, saj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno opozorilo, da bi moral tožnik s tožbo zajeti tudi mater otroka. Vendar je sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej ocenjevalo pravočasnost tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi bila tožba za izpodbijanje očetovstva po drugem odstavku 96. člena ZZZDR prepozna. Prepozna pa je tudi tožba za izpodbijanje veljavnosti izjave o pripoznanju očetovstva. Izjavo o pripoznanju očetovstva se lahko kot izjavo volje zaradi napak v volji izjavitelja izpodbija v rokih, določenih v 99. členu Obligacijskega zakonika (Ur. L. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) torej v enem letu od dneva, ko je tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile, pravica zahtevati razveljavitev izjave pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Enako določbo je vseboval prej veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih v 117. členu (primerjaj, K. Zupančič, Družinsko pravo, Ljubljana 1999, str. 109).

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožba vložena prepozno, je tako pravilna. Višje sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovora na pritožbo toženke pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni zato jih mora na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP kriti sama toženka.