Jedro

Za pridobitev osebnih podatkov o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov, ne zadošča, da odvetnik predloži splošno pooblastilo stranke, pač pa mora izkazati, da podatke potrebuje za opravo konkretnega opravila v konkretni zadevi (pravni interes).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za pridobitev osebnih podatkov o transakcijskih računih fizičnih oseb iz registra transakcijskih računov št. 405/610-1, ki jo je po pooblastilu samostojnega podjetnika A.A. s.p. vložila odvetniška družba B. o.p. d.o.o. V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ prve stopnje navaja, da je v postopku ugotovil, da prosilec ni izkazal pravnega interesa za pridobitev osebnih podatkov o transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa. Po določbi 3. odstavka 146. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09 in 34/10 – ZPlaSS) mora prosilec izkazati pravni interes za pridobitev osebnih podatkov transakcijskih računov v skladu z 10. odstavkom 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kar mora izkazati z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katere je mogoče v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju predlagati izvršbo. Tožeča stranka svojega pravnega interesa za pridobitev osebnih podatkov ni izkazala, ker ni priložila listine, ki bi predstavljala izvršilni naslov. Iz dokazil, ki jih je predložila tožeča stranka pa tudi ni razvidno, da bi do pridobitve osebnih podatkov o imetniku transakcijskega računa upravičena zaradi obstoja podlage za pridobitev navedenih podatkov v katerem drugem zakonu.

Upravni organ druge stopnje je dne 18. 10. 2010 izdal odločbo št. 493-21/2010 s katero je pod točko 1. pritožbi tožeče stranke zoper sklep Agencije Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitev, Izpostava Murska Sobota (v nadaljnjem besedilu AJPES) št. 405/610-1/4-SKL z dne 23. 8. 2010 ugodil in navedeni sklep odpravil. Pod točko 2. pa pritožbo tožeče stranke zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo AJPES št. 405/610-1-ODL z dne 20. 7. 2010 zavrnil. Pod točko 3. pa je tudi zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo stroškov postopka. V obrazložitvi drugostopne odločbe navaja, da je iz dokumentov zahteve razvidno, da je po vložitvi pisne zahteve tožeče stranke upravni organ prve stopnje tožečo stranko ustno pozval, naj svojo vlogo dopolni z dokazom, ki bi potrjeval njen pravni interes za pridobitev osebnih podatkov iz registra transakcijskih računov, tožeča stranka pa je zahtevo kot neutemeljeno ustno zavrnila, zato je njeno vlogo zavrnil. Po vložitvi pritožbe zoper izpodbijano odločbo, pa je upravni organ prve stopnje tožečo stranko tudi pisno pozval, da svojo vlogo v skladu s 67. členom ZUP dopolni. Ker tožeča stranka v danem roku vloge ni dopolnila je AJPES dne 23. 8. 2010 s sklepom št. 405/610-1/4-SKL vlogo tožeče stranke zavrgel, ne da bi odločil o že izdani zavrnilni odločbi. Upravni organ druge stopnje je zato z odločbo št. 439-21/2010 z dne 18. 10. 2010 pod točko 1. pritožbi tožeče stranke zoper navedeni sklep z dne 23. 8. 2010 ugodil in navedeni sklep odpravil, saj je upravni organ prve stopnje bistveno kršil pravila postopka, ker je izdal sklep o zavrženju, ne da bi hkrati odločil o že obstoječi zavrnilni odločbi, s čemer je kršil 3. odstavek 234. člena ZUP.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 20. 7. 2010 pa je navedel, da je glede na to, da je izpodbijani sklep o zavrženju zahteve tožeče stranke z dne 23. 8. 2010 odpravil, odločil tudi o pritožnikovi pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi vloge. Ugotavlja, da je bil postopek na prvi stopnji v skladu s 1. odstavkom 243. člena ZUP dopolnjen in kršitev ustrezno odpravljena, zato pritožbeni organ te napake v postopku ne more več šteti za bistveno napako postopka, ki bi opravičevala odpravo prvostopenjske odločbe. V nadaljevanju je zavrnil ugovor tožeče stranke, da bi morali biti podatki o transakcijskem računu posredovani na podlagi 10. člena Zakona o odvetništvu z obrazložitvijo, da mora tudi odvetnik, če zahteva določene podatke, izkazati potrebo po zahtevanih osebnih podatkih v posamični zadevi, tako da ne zadostuje le generalno pooblastilo stranke (pritožnika) na katero se v zahtevi za izdajo podatkov ter pritožbi sklicuje tožeča stranka.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo AJPES št. 405/610-1-ODL z dne 20. 7. 2010. V tožbi navaja, da je na podlagi določil 4. odstavka 146. člena ZPlaSS v povezavi z 10. členom Zakona o odvetništvu upravičena brezplačno pridobivati podatke iz registra transakcijskih računov fizičnih oseb. Navaja, da morda res ni upravičena do podatkov na podlagi 3. odstavka 146. člena ZPlaSS, četudi bi se z razlago upravičenje lahko razširilo tudi na odvetnike, je pa upravičena do podatkov na podlagi 4. odstavka 146. člena ZPlaSS. V nadaljevanju navaja, da se pravni predpisi, ki urejajo izvršbo in zavarovanje sicer spreminjajo in takšni deloma omogočajo, da upniku ni treba predložiti podatkov o transakcijskih računih dolžnika, vendar pa od te ureditve ostajajo številne izjeme, na primer v primerih začasnega zavarovanja (t.im. predhodnih in začasnih odredb), kjer mora upnik že v samem predlogu za zavarovanje s predhodno in začasno odredbo konkretizirati navedbe glede transakcijskega računa dolžnika. V takem primeru namreč upnik še ne razpolaga z določenim izvršilnim naslovom. Ugovarja obrazložitvi drugostopnega organa, da bi morala tožeča stranka izkazati konkretno pooblastilo v zadevi, v kateri želi podatke, saj določila člena 59/1 ZUP izrecno navajajo širino pooblastila danega odvetniku oziroma odvetniški družbi, obenem pa člen 56/2 ZUP predvideva postopanje z morebitno spornim pooblastilom, kar prvostopni organ ni izvedel. Tožeča stranka je v konkretni zadevi predložila splošno pooblastilo, ki ga ni dolžna omejevati na konkretno zadevo. Poleg napačne uporabe materialnega prava, pa očita tudi kršitev določil upravnega postopka, saj pred izdajo izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila pisno pozvana na dopolnitev vloge. Ugovarja pa tudi odločitvi o stroških postopka, saj naj bi bili izpiski iz registra transakcijskih računov za odvetnike brezplačni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranka kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetniška družba B. na AJPES, Izpostava Murska Sobota podala zahtevo za pridobitev podatkov o transakcijskih računih C.C. iz registra transakcijskih računov. Ni tudi sporno, da tožeča stranka v zahtevi ni navedla razloga, zakaj potrebuje izpiske iz navedenih tekočih računov, k svoji vlogi pa je pooblaščenec tožeče stranke priložil le splošno pooblastilo za zastopanje po predpisih o odvetništvu in pravni pomoči. V zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje po prejemu pritožbe zoper izpodbijano odločbo upravni postopek dopolnil tako, da je pooblaščenca tožeče stranke tudi pisno pozval na dopolnitev vloge, ki pa je pooblaščenec tožeče stranke v danem roku in do izdaje odločbe upravnega organa druge stopnje ni dopolnil. Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09 in 34/10 – ZPlaSS), ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe v 3. odstavku 146. člena v točki 1 določa, da lahko osebne podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb pridobijo osebe, ki so na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova upravičene predlagati postopke izvršbe ali zavarovanja zoper imetnika transakcijskega računa v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ali z drugim zakonom, ki določa postopek prisilne izvršitve terjatve. V 4. odstavku istega člena pa določa, da osebne podatke o transakcijskih računih fizičnih oseb, ki se obdelujejo v registru transakcijskih računov, lahko pridobi tudi druga oseba, za katere drug zakon določa pravno podlago in namen obdelave osebnih podatkov. Upoštevaje določbe 2. odstavka 10. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96-odl.US, 24/01, 111/05-odl.US, 54/08 in 35/09 – ZOdv), je odvetnik upravičen od upravljavca pridobiti osebne podatke le, če jih potrebuje za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja stranke. Navedeno pa kaže na to, da je odvetnik dolžan izkazati, da podatke potrebuje za opravo konkretnega opravila v konkretni zadevi (pravni interes). Odvetnik mora dokazati, da so podatki potrebni za opravljanje procesnih dejanj v okviru zastopanja stranke, zato kot dokaz ne zadostuje že splošno pooblastilo, kot zmotno meni tožeča stranka. Iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi tožeča stranka in njen pooblaščenec izkazala pravni interes za pridobitev, sicer z zakonom zaščitenih osebnih podatkov, zato je bila vloga pravilno zavrnjena.

Ugovor tožeče stranke, da bi ga moral organ prve stopnje pisno pozvati na dopolnitev zahteve je upravičen, vendar je bil postopek na prvi stopnji v skladu s 1. odstavkom 243. člena ZUP dopolnjen in so bile pred izdajo odločbe upravnega organa druge stopnje, ki je odločal o zakonitosti in pravilnosti postopka pomanjkljivosti ustrezno popravljene, zato upravni organ druge stopnje te napake v postopku upravičeno ni štel več za bistveno napako postopka, ki bi opravičevala odpravo izpodbijane odločbe.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo upravne takse za izdajo odločbe. Zakon o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/07-prečiščeno besedilo in 126/07) v 2. odstavku tarifne številke 3 določa, da se takse plačujejo za dejanja, ki jih določa taksna tarifa tega zakona, ta pa določa, da se za vse odločbe, za katere ni predpisana posebna taksa plača upravna taksa v znesku 14,18 EUR. Glede na navedeno je sklicevanje tožeče stranke na določbo 10. člena ZOdv, po katerem so upravni organi dolžni odvetniku dajati podatke brezplačno, neutemeljeno, saj se obračunana taksa ne nanaša na posredovanje podatkov ampak na odločanje o zahtevi tožeče stranke v upravnem postopku.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, kršitve pravil postopka pa na pravilnost odločitve v zadevi niso vplivale, zato je po tem, ko je ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.