Jedro

Materialnopravno pravilno je, ob sklicevanju na določbo 68. člena SPZ, presodilo, da vtoževani stroški distribucije električne energije in komunalnih storitev ne sodijo med stroške, ki se nanašajo na stvar kot celoto, ampak med individualne stroške posameznega solastnika, ki so posledica njegovega delovanja oziroma uporabe nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da mora plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) znesek 155,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2023 (točka I izreka). V presežku za znesek 1.686,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 632,83 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo, in sicer točki II in III izreka se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno razumelo okoliščine dejanskega stanja in povsem prezrlo sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 353/2016 z dne 23. 9. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 366/2021 z dne 27. 7. 2021. Tako se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo glede obveznosti toženke za plačevanje stroškov, kot je bilo določeno z navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, prav tako je brez utemeljenega razloga zavrnilo vpogled v navedeni spis tega sodišča. Nadalje pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji napačno argumentiralo uporabo določbe 68. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Stroški, ki jih vtožuje tožnik, t.j. stroški distribucije električne energije, stanovanjskega sklada, komunalnih storitev in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, so fiksni ne glede na samo uporabo stanovanja in so vezani na lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje si v razlogih izpodbijane sodbe povsem napačno razlaga vtoževanje stroškov električne energije in komunalnih storitev, ki jih je treba plačati v vsakem primeru, ne glede na to, če kdo živi v stanovanju in ga uporablja. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi strošek omrežnine, ki predstavlja strošek vzdrževanja električnega omrežja, bil vključen v strošek porabljene električne energije. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da toženka ni dolžna plačati polovice stroškov komunalnih storitev. Lastnik mora namreč plačevati stroške vode in odvoza smeti, četudi v samem stanovanju ne živi. Račun za vodo ne glede na uporabo stanovanja vsebuje fiksne stroške, ki jih je potrebno plačevati ne glede na dejansko porabo. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo plačilo stroška letne zavarovalnine, ki je vezana izključno na samo stanovanje, torej na lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje z ničemer ni obrazložilo, zakaj se zavarovanje naj ne bi nanašalo na stvar kot celoto. Glede stroškov stanovanjskega sklada pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo in upoštevalo navedbe toženke, na kaj naj bi se njena plačila v znesku 906,22 EUR nanašala. Sodišče je tako povsem pavšalno štelo, da naj bi toženka tožniku iz naslova stroškov stanovanjskega sklada plačala navedeni znesek (906,22 EUR). V tej zvezi pritožba pojasnjuje, da je bilo plačilo, ki ga je izvedla toženka, izvedeno na račun drugih stroškov, in da je slednja dolžna iz naslova stanovanjskega sklada tožniku plačati še 509,65 EUR. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbenim navedbam tožnika nasprotuje kot neutemeljenim in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani pravdni zadevi tožnik od toženke zahteva povračilo sorazmernega dela plačanih stroškov, ki odpadejo na stanovanje. Zahteva polovico plačanih stroškov za obdobje od novembra 2021 do vložitve tožbe, in sicer stroškov distribucije električne energije, stanovanjskega sklada, komunalnih storitev in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Prav tako zahteva še polovico stroškov za letno zavarovalnino, ki je vezana na samo stanovanje in ni zajeta v obratovalnih stroških. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala, pri čemer je izpostavila, da je souporaba majhnega stanovanja med pravdnima strankama nemogoča, in da je potrebno stroškovno breme solastnikov v tem primeru porazdeliti glede na dejansko uporabo storitev zvezi z uporabo stvari. V zvezi z zahtevkom iz naslova stanovanjskega sklada je izpostavila, da je tovrstne stroške tožniku že plačala. Glede stroškov iz naslova zavarovanja pa je navajala, da je tožnik zavarovanje sklenil brez njene vednosti in soglasja, ter da je s tem zavarovanjem v bistvu zavaroval svoje osebne premičnine. Hkrati je toženka uveljavljala še ugovor zastaranja.

6.Pregled zadeve pokaže, da se je zadeva na prvi stopnji vodila po pravilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki veljajo v sporu majhne vrednosti. Sodba, izdana v tovrstnih sporih, se v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje, ki v predmetni zadevi odloča po sodniku posamezniku v skladu z določbo petega odstavka 458. člena ZPP, je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri čemer ni storilo v pritožbi uveljavljanih oziroma uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

7.Primarno je neutemeljen smiselno zatrjevan očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba utemeljuje s trditvami o pomanjkanju razlogov glede vsebine obveznosti toženke po sodbi, Okrožnega sodišča v Murski Soboti, P 353/2016 z dne 23. 9. 2020, v zvezi, s sodbo VSM I Cp 366/2021 z dne 27. 7. 2021. V tej zvezi sodišče druge stopnje primarno pojasnjuje, da vsebina navedenih sodnih odločb ne predstavlja pravno odločilnih dejstev za odločitev v predmetni pravdni zadevi, v kateri je bilo sodišče prve stopnje dolžno odločiti, na podlagi konkretnih trditev in predloženih dokazov strank, o obravnavanem tožbenem zahtevku. Izostanek razlogov v tej zvezi tako ne utemeljuje pritožbenega očitka bistvene kršitve določb postopka.

8.Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje vsebuje jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka po posameznih zahtevanih postavkah, predvsem ob upoštevanju dejstva, da toženka skupne nepremičnine ni uporabljala, kot tudi glede zatrjevanih delnih plačil toženke tožniku, tako da je njeno pravilnost mogoče v celoti preizkusiti. Bistvo tovrstnih pritožbenih navedb se dejansko nanaša na zatrjevano nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (glede obveznosti toženke po plačevanju stroškov do leta 2021 po navedenih sodbah), kar je nedovoljen pritožbeni razlog, česar se, glede na vsebino pritožbe v tem delu, zaveda tudi sam pritožnik.

9.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo vpogled v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P 353/2016. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tovrstni dokazni predlog tožnika zavrnilo kot nezadostno substanciran, saj se tožnik ni opredelil, v katere listine navedenega spisa naj sodišče vpogleda, niti ni določno navedel, kaj s tem dokazuje. Tovrstnim razlogom in stališču izpodbijane sodbe, ki v tej zvezi sledi ustaljeni sodni praksi1 , pritožba niti konkretizirano ne nasprotuje, zaradi česar v tem oziru ne more biti uspešna.

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje v sporih majhne vrednosti vezano in vanje ne sme posegati, med drugim izhaja:

-da toženka v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, ni uporabljala stanovanja, ki sicer sodi v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer sta njuna deleža na tem premoženju enaka (vsak do 1/2),

-da stroški elektrike in komunale nastajajo zaradi porabljene električne energije in koriščenja storitev, zato so jih stranke dolžne plačati po dejanski porabi,

-da tožnik ni dokazal, da bi se vtoževano zavarovanje nanašalo na skupno stvar (stanovanje) kot celoto,

-da je toženka za vtoževano obdobje tožniku iz naslova stroškov stanovanjskega sklada nakazala znesek v višini 906,22 EUR, svoj del stroškov za meseca julij in avgust 2023 v skupnem znesku 67,74 EUR pa neposredno upravniku,

-da toženka tožniku iz naslova nadomestila za uporabno stavbnega zemljišča za leti 2022 in 2023 dolguje 56,57 EUR.

11.Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno izpodbija zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s tem ko zatrjuje, (1) da je toženka dolžna kriti 1/2 celotnih mesečnih stroškov, ki jih vtožuje, kot je to plačevala do leta 2021, (2) da od nje zahteva zgolj povračilo stroškov, ki nastajajo ne glede na uporabo nepremičnine, (3) da se vtoževana zavarovalnina nanaša na samo stanovanje, o čemer je izpovedal tožnik ob zaslišanju in (4) da toženka tožniku ni plačala zneska 906,22 EUR na račun stroškov stanovanjskega sklada in mu iz tega naslova še vedno dolguje znesek 509,65 EUR, predstavljajo nedopusten pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP) in so zato neupoštevne.

12.Upoštevaje predhodno izpostavljene dejanske zaključke je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Materialnopravno pravilno je, ob sklicevanju na določbo 68. člena SPZ2 , presodilo, da vtoževani stroški distribucije električne energije in komunalnih storitev ne sodijo med stroške, ki se nanašajo na stvar kot celoto, ampak med individualne stroške posameznega solastnika, ki so posledica njegovega delovanja oziroma uporabe nepremičnine. V tej zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj pavšalno zavzelo stališče, da gre za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati iz razloga, ker električno energijo in komunalne storitve koristijo oziroma uporabljajo. V tej zvezi je namreč argumentirano pojasnilo, da stroški elektrike in komunale nastajajo ravno zaradi porabljene električne energije in koriščenja storitev, in da so zato odvisni od dejanske uporabe oziroma porabe storitev. Prav tako je pojasnilo, da je stališče tožnika, da omrežnina in komunalni stroški predstavljajo skupno breme stvari, materialnopravno zmotno, kar je potrjeno tako v pravni teoriji, kot tudi v sodni praksi, ki jo je sodišče prve stopnje citiralo v sprotni opombi št. 1 na strani 8 izpodbijane sodbe. Tudi stališče, da je strošek omrežnine, ki predstavlja strošek vzdrževanja električnega omrežja, vključen v strošek porabljene električne energije, je sodišče prve stopnje podkrepilo s sklicevanjem na primerljivo sodno prakso. Nasprotno pa pritožba, ki se glede pravkar izpostavljenih konkretiziranih razlogov sodišča prve stopnje sploh vsebinsko ne opredeli, pravilnosti stališč sodišča prve stopnje nasprotuje zgolj z navajanjem svojega nasprotnega stališča, da vtoževani stroški sodijo v domeno 68. člena SPZ, česar pa z ničemer ne podkrepi.

13.Glede na obrazloženo je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

14.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Npr. sodba VSRS II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012, sodba VSRS II Ips 196/2008 z dne 1. 10. 2009.

2"Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev."

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 68 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 458, 458/1, 458/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.