Jedro

Odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se lahko prisodi le, če gre za zmanjšanje močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) spremeni, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 75.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2003 do 27.6.2003 po 13,5-% letni obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri, v 15-ih dneh.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 20.782,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Višji zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 31.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 467.635,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.2.2003 do 27.6.2003 po 13,5-% letni obrestni meri, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po zakonski obrestni meri, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (del obrestnega zahtevka na prisojeno glavnico in plačilo 932.365,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2002 dalje do plačila). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti s predlogom, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo previsoko denarno odškodnino za strah. Tožnik je v prometni nesreči utrpel le lažji nateg vratne hrbtenice in udarnino hrbta, preiskave so izključile hujše poškodbe. Nesporno je tožnik v trenutku prometne nesreče utrpel kratkotrajen intenziven strah, vendar pa tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova sekundarnega strahu, slednjega ne opravičujeta narava in obseg poškodb, saj se odškodnina iz tega naslova priznava le, če je strah take stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje do stopnje, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje (II Ips 152/98). Že ob prvem pregledu v K.c. v L. je bilo ugotovljeno, da hujših poškodb ni in rentgenski posnetki so izključili poškodbe skeleta. Iz izvedenskih mnenj pa izhaja, da je bil tožnik le zmerno zaskrbljen. Prav tako iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik iskal posebno zdravniško pomoč v tej smeri, zato je odločitev sodišča v tem delu nepravilna. Tožena stranka tudi meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedenskih mnenj izhaja, da trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ni, začasno zmanjšanje pa se upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in drugih nevšečnostih med zdravljenjem v višini 400.000,00 SIT, glede na ugotovljeno trajanje in intenziteto bolečin, povsem ustreza pravični denarni odškodnini iz tega naslova, ob upoštevanju, da zajema tudi odškodnino iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob prvem pregledu po nesreči je bilo ugotovljeno, da paravertebralna muskulatura in procesus spinosisi vratnih in ledvenih vretenc niso bili palpatorno občutljivi, da je bila gibljivost vratne hrbtenice popolna in neboleča. Že šesti dan po prometni nesreči je bilo stanje dosti boljše. Po opravljeni fizioterapiji je bila vratna hrbtenica maksimalno razgibana, le boleča pri ekstenziji. Ob pregledu januarja 2004 je bila hrbtenica neboleča na pritisk, paravertebralne mišice niso bile napete, vse aktivne gibe je tožnik izvedel zadovoljivo, senzibiliteta ni bila motena. Iz medicinske dokumentacije res izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 12.2.2003, vendar je bilo dejansko aktivno zdravljenje zaključeno 4.11.2002. Zadnji obisk pri zdravniku je bil 7.1.2003, to je več kot mesec dni pred zaključkom bolniškega staleža. Iz dokumentacije tudi izhaja, da je bil tožnik le ob pregledu 4.10.2002 rentgeniziran, in sicer največ dvakrat in ne štirikrat, kot to ugotavlja sodišče. Tožnik ni izkazal, da bi v zvezi z obravnavanimi telesnimi poškodbami iskal zdravniško pomoč po 7.1.2003, kar pomeni, da očitno težav, ki naj bi ga ovirale pri poklicnem delu in tudi sicer, ni imel. Tudi z jemanjem zdravil tožnik ni imel nikakršnih težav. Sodišče je v nasprotju z mnenji dveh izvedencev ugotovilo, da naj bi bile pri tožniku podane zmanjšane splošne življenjske aktivnosti in mu je iz tega naslova odmerilo odškodnino. Izvedenski mnenji sta bili izdelani na podlagi osebnega pregleda tožnika in celotne medicinske dokumentacije. Izvedenec dr. M. je v dopolnitvi mnenja ugotovil, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tudi upoštevaje naravo njegovega dela, ni. Poudaril je, da bi obremenitve, ki bi povzročale občasne lažje bolečine, bilo mogoče pričakovati le pri opravilih, kjer je potrebna dolgotrajna sklonjena drža pri natančnih ročnih opravilih, čemur pa vsebina dela ne ustreza. Izvedenec K. ravno tako ugotavlja, da so bile ob pregledu tožnika začasno še zmanjšane njegove življenjske aktivnosti, največ v višini 2 % (na račun dela), vendar pa trajnega zmanjšanja ni. Izvedenec je izrecno poudaril, da tožnik ob pregledu 14.6.2004 ni imel zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice in da njegove življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane. Sklepanje prvostopenjskega sodišča je tako nepravilno, saj predstavlja služba tožnika le eno od številnih aktivnosti, katere vse lahko tožnik še vedno brez omejitev opravlja. Bolečine se po izvedenskem mnenju zmanjšujejo, predvsem z aktivnim športno rekreativnim udejstvovanjem. Sodišče samo pa ni strokovno kvalificirano, da bi na podlagi samo določenih dejstev sklepalo na obstoj trajnih posledic in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izpovedi tožnika na obravnavi sicer izhaja, da naj bi še vedno imel nekaj težav, ki pa bodo izzvenele, ni pa mogoče iz njegove izpovedi ugotoviti, da bi zaradi tega duševno trpel. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, tožena stranka izpodbija kot previsoko dosojeno odškodnino za strah in meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, za določitev vsebine katerega obstajajo merila, določena v 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ...in za strah, upoštevati intenzivnost in trajanje bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, podane pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njemu doseže zadoščenje in s tem omilitev škode. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Na podlagi zaslišanja tožnika in izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil pri tožniku primarni strah sicer hud, a kratkotrajen, le nekaj sekund (5. točka 6. strani izvedenskega mnenja), sekundarni strah za izid zdravljenja pa je bil prisoten še tri mesece. Res so preiskave izključile hujše poškodbe, kot navaja pritožba, vendar tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik v skrbeh za izid zdravljenja, predvsem zaradi naraščajočih in vztrajnih bolečin in te so tožniku vzbujale strah za izid zdravljenja, saj kot je izpovedal, opravlja delo strojevodje in to delo lahko opravlja le, če ima prvo zdravstveno kategorijo. Zato je tudi kot samoplačnik obiskal zdravnika specialista. Zato je pri tožniku nedvomno bil presežen prag povprečne zaskrbljenosti (in ne kot nasprotno trdi pritožba), vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča opisane dejanske ugotovitve ob primerjavi s podobnimi primeri sodne prakse, iz naslova strahu, ne omogočajo dosoje višje odškodnine od 100.000,00 SIT. Ob upoštevanju že izplačane odškodnine ( v valoriziranem znesku 108.091,00 SIT ) torej tožniku za strah višja ( vtoževana) odškodnina ne pripada.

Nima prav pritožba, ko trdi, da ni mogoče prisoditi odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so pravno priznana škoda, vendar le ob pogoju posebne intenzivnosti in daljšega trajanja, oz. če to opravičujejo posebne okoliščine primera. Ni dvoma, da je prihajalo pri tožniku še v obdobju dveh let po poškodbi do težav, kot izhaja iz njegove izpovedi (list. 85 spisa) do bolečin v vratni hrbtenici po nekaj urah prisilne in napete drže med vožnjo, posebno med nočno vožnjo in na relacijah brez ustavljanja in v posledici začasno v manjšem obsegu do zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice. Vendar, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, je bilo to le občasno (ob bolečinah) in le v minimalnem obsegu (kot ocenjuje izvedenec zmanjšanje le 1 do 2 %). Denarna odškodnina pa se lahko prisodi le, če gre za zmanjšanje močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Ti pogoji pa po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso podani. V obravnavanem primeru gre namreč, kot jasno izhaja iz izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika, za občasne težave oz. občasno zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice v minimalnem obsegu ( in v posledici potrebno razgibavanje, počitek), odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je mogoče prisoditi le, če je prikrajšanje večjega obsega in intenzivnosti, da povzroči pri oškodovancu duševno trpljenje. Zato je pritrditi pritožbi, da pri tožniku opisano stanje ne utemeljuje prisoje odškodnine iz naslova začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti; to bi bilo upoštevno v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Ob vsem navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremenilo, tako da je znesek prisojene odškodnine znižalo na 75.726,00 SIT ( za fizične bolečine še 75.276,00 SIT ), ko tudi uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo ( 4. odst. 358. čl. ZPP).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je v pravdi uspel v višini 5 %, glede na nastale stroške v postopku v višini 559.320,00 SIT in uspeh je upravičen do povrnitve 27.966,00 SIT, tožena stranka pa do povrnitve 95 % stroškov (od vseh stroškov v višini 51.314,00 SIT) v višini 48.748,00 SIT. Pravdni stroški tožnika se nanašajo na odvetniške stroške zastopanja po odvetniški tarifi (OT), in sicer za odškodninski zahtevek pred pravdo in tožbo po 400 točk (ob takratni vrednosti točke 100,00 SIT), za prvo pripravljalno vlogo 400 točk, prvi narok ter odsotnost iz pisarne v času potovanja 180 točk, za drugi narok in odsotnost iz pisarne v času potovanja 180 točk, za drugo pripravljalno vlogo 300 točk, za narok 2.4.2004 in odsotnosti iz pisarne 180 točk, za tretjo pripravljalno vlogo in za četrto pripravljalno vlogo po 200 točk, za narok 23.9.2004 ter za odsotnost iz pisarne ter za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 380 točk, za potrditev pravnomočnosti in končno poročilo po 50 točk, to je skupno 2.920 točk, za materialne stroške po 13. čl. OT ter upoštevanje 20 % DDV ter stroške kilometrine 24.000,00 SIT, za takso za tožbo in sodbo 34.200,00 SIT in stroške izvedenca 77.000,00 in 40.764,00 SIT. Stroški tožene stranke pa se nanašajo na takso za odgovor na tožbo 8.550,00 SIT, za izvedenca 40.764,00 SIT ter za materialne stroške 2.000,00 SIT. Po pobotanju je dolžan tožnik povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 20.782,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, kot izhaja iz izreka.

Tožena stranka pa je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, saj je s pritožbo uspela, in sicer za sodno takso za pritožbo 31.400,00 SIT in za materialne stroške 500,00 SIT (154., 155. in 165. čl. ZPP).