Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o stroških se zavrže. Reviziji proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišče prve stopnje. V ostalem delu se revizija proti sodbi zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 176,26 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 10.200 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je vsaka stranka dolžna nositi svoje stroške pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (1) tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 14.400 EUR (pri čemer polovico zneska predstavlja odškodnino, drugo polovico pa zamudne obresti), (2) da se višji tožbeni zahtevek zavrne in (3) da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V ostalem je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo v plačilo sorazmeren del stroškov tožene stranke v pritožbenem postopku.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za nadaljnjih 12.800 EUR odškodnine z obrestmi in proti odločitvi o stroških postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in zatrjuje, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi morala biti določena v višini, kot jo je zahteval v postopku na prvi stopnji. Pri odmeri višine odškodnine je premalo upoštevano dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo pred osmimi leti in da tožena stranka na račun odškodnine še ni ničesar plačala. Glede odločitve o stroških je revident navedel, da je sodišče napačno uporabilo določbe o povrnitvi stroškov. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da naloži toženi stranki še plačilo nadaljnje odškodnine v višini 12.800 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroškov postopka, pri čemer zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki. Toženka na revizijo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa je delno utemeljena.

Odločitev o pravdnih stroških, vsebovana v sodbi, se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; ZPP). Ker sklep o stroških postopka ni sklep sodišča druge stopnje, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper ta sklep ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Glede na to jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Očitek zmotne uporabe materialnega prava, povezan z višino prisojene odškodnine, je delno utemeljen. Izpodbijana sodba ustrezno upošteva merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena in iz 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 – odl. US in 40/07) uporablja v obravnavani zadevi, glede odškodnine za strah, ne pa tudi glede odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom radialnega kondila leve nadlahtnice. Sodišče je pri odmeri odškodnine za strah ustrezno upoštevalo, da se je tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star pet let, ustrašil že zaradi samega padca s previjalne mize na tla, poleg tega pa še, da mu bo ob padcu izpadlo umetno oko. Ustrezno je upoštevalo tudi intenzivnost in trajanje strahu pred tem, da bo moral podaljšati čas bivanja v bolnišnici, in "poglobitev" strahu pred zdravniki.

Sodišče druge stopnje pa je neutemeljeno znižalo na prvi stopnji prisojeno odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je imel poškodovano roko štiri tedne imobilizirano z doramenskim mavcem, nadaljnja dva tedna pa z longeto, prve dni po poškodbi je trpel boleče otekanje roke, tri tedne je opravljal fizioterapijo, petkrat je bil na kontrolnih pregledih, zdravljenje pa je trajalo štiri mesece. Hude bolečine je trpel tri dni, srednje hude deset dni, nato pa eno leto občasne bolečine manjše intenzivnosti ob sunkovitih obremenitvah leve roke. Ostala je manjša občutljivost poškodovane roke na vreme. Po poškodbi je poškodovana roka v primerjavi z desno roko ostala slabše gibljiva, pri čemer gre za omejeno gibljivost lažje stopnje. Tožnik je oviran pri igrah z žogo, zlasti pri sunkovitih gibih z levo roko in metih, in pri športih, pri katerih je potrebna popolna spretnost in moč obeh rok, npr. pri plezanju po drogu. Ugotovljeno je bilo, da bodo omejitve spremljale tožnika praktično celo življenje in da težave pri igrah z žogo za dečka pomenijo tudi težave pri vključevanju med vrstnike. Pravilno upoštevanje opisanega zdravljenja poškodbe in obsega prikrajšanja, ki ga tožnik trpi po končanem zdravljenju, narekuje prisojo odškodnine v višini, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, tj. 4.000 EUR za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in 5.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. S sodbo sodišča prve stopnje je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 12,9 povprečnih neto mesečnih plač, z izpodbijano sodbo pa je bila odškodnina znižana na skupno 9 povprečnih neto mesečnih plač. Sodišče druge stopnje ni posebej navedlo razlogov, ki bi utemeljevali znižanje odškodnine, prisojene na prvi stopnji, da je bilo znižanje odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti neutemeljeno, pa pokaže primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse (prim. II Ips 112/2003, II Ips 475/2000 in II Ips 620/2003). Nekaj višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v primerjavi z navedenimi zadevami utemeljuje dejstvo, da bo moral tožnik opisane omejitve trpeti še skorajda vse življenje. Višja odškodnina od prisojene na prvi stopnji, ki jo predlaga tožnik, pa bi bila iz enakih razlogov v neskladju z načeloma indvidualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

Po navedenem je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da je pritožbi tožeče ter tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo tožeče stranke (v delu, v katerem ni bila zavržena) kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede na to, da je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 376. člena OZ, veljavnega ob koncu glavne obravnave, poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih, revizijsko sodišče dodaja, da vsota zapadlih in neplačanih obresti prisojenega zneska odškodnine v višini 10.200 EUR ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni dosegla.

Sprememba sodbe sodišča druge stopnje glede odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje delni uspeh v reviziji pa je tožnik upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka od zneska, s katerim je uspel (3.000 EUR). V skladu z Odvetniško tarifo mu je tožena stranka dolžna povrniti 176,26 EUR. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 244). Izrek o zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ.