Jedro

Ker se med otrokom in posvojiteljem vzpostavi enako razmerje kot med otrokom in staršem, je tudi pri odločanju o posvojitvi treba izhajati iz otrokove koristi. Razumljivo je zato, da se pri preverjanju, ali je kandidat primeren za posvojitelja, ne preveri le, ali izpolnjuje formalne pogoje oziroma da pri njem ne obstajajo ovire za posvojitev, pač pa tudi motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri Centru za socialno delo Južna Primorska, Enota Koper (v nadaljevanju CSD ali prvostopenjski organ) dne 11. 10. 2019 vložila vlogo za uvedbo postopka za ugotavljanje primernosti za posvojitev otroka. Po prejemu te vloge je CSD uvedel postopek, v katerem je preverjal, ali tožnica izpolnjuje pogoje za posvojitev, kot jih določajo 213., 214. in 215. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ter motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine, ki jih določa prvi odstavek 224. člena tega zakonika. Prvostopenjski organ je po izvedenem postopku z odločbo, št. 1203-137/2019-31933 z dne 2. 6. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ugotovil, da tožnica ni primerna za posvojitelja in da se ji zato ne dodeli statusa kandidatke za posvojitelja.

2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da mu je tožnica posredovala izpolnjen vprašalnik za kandidate, ki želijo posvojiti otroka. V vprašalniku je navedla, da živi v najemniškem stanovanju s svojo mamo, ki je upokojenka in je najemnica stanovanja. Prejema redno denarno pomoč, varstveni dodatek, dve izredni denarni pomoči, za kurjavo in prehrano pa prejme sredstva iz občinskega vira. Za vožnjo uporablja avtobus. Navedla je, da je zdrava, dodatnih dejavnosti (hobiji, izobraževanja, praznovanja, ipd.) ni navedla, pojasnila pa še, da v družini ni nobene patologije, da je komunikacija odlična in da zagovarja krščanske vrednote. Kot prednosti in pasti posvojitve je zapisala, da vidi past v tem, da bi biološki starši zahtevali otroka nazaj, sodišče pa bi jim ugodilo. Navedla je še, da ne zahteva, da bi bil otrok absolutno telesno zdrav, da je lahko psihično zlorabljen, podhranjen. Pripravljena je tudi sodelovati z biološko družino otroka, izključno za in v korist otroka, ki bi ji bil oddan v posvojitev. V letih 1989 in 1993 se je preživljala z varstvom otrok, to delo tudi pogreša. Fizičnega kaznovanja otrok ne odobrava.

3. Tožena stranka navaja, da sta strokovni delavki CSD dne 20. 12. 2019 opravili obisk na tožničinem domu in povzema njune ugotovitve, kot tudi to, da sta tožnico seznanili, da ni preložila vseh formalnih dokazil, ki so potrebna v postopku (potrdilo o zaposlenosti oziroma nezaposlenosti, zdravniško potrdilo).

4. Iz psihološkega mnenja št. 1203-137/2019-31933 z dne 8. 1. 2020, ki ga je za tožnico pridobila tožena stranka, izhaja, da ima tožnica veliko potrebo po socialnih interakcijah, da jo njen način zadovoljevanja te potrebe ne zadovoljuje in se hitro počuti krivo. Kaže močno potrebo po socialnem priznanju, njeno socializiranje pa je impulzivno in lahko navezuje le površinske socialne odnose. Ocena dimenzije inkorporacije (zaupanja) 96% je zato visoka, iz česar tožena stranka sklepa, da je tožnica lahkoverna, poslušna in sugestibilna oseba, ki stvari in dogodke sprejema samo po njihovi zunanjosti. Je neodločna, nesamostojna, podredljiva, ustrežljiva, s tem v skladu pa je tudi ocena, ki jo je dobila na opozicionalnosti (nezaupljivosti, odbijanju). Kaže težnjo k impulzivnosti brez predhodnega razumskega uvidevanja in kontroliranja situacije, navdušujejo jo novosti in presenečenja, je radovedna, smisel življenja pa vidi v stalnem gibanju, raznovrstnosti in spremembah in ji smotrna aktivnost ni cilj. Dolgotrajno delo težje prenaša. Na dimenziji samozaščite (bojazljivosti) je nekoliko nad povprečjem. Rezultati kažejo visoko stopnjo animoznosti. Stalno jo skrbi, da ne bo prišla v težave, katerim ne bo kos in jih ne bo obvladala, pa tudi to, kaj drugi ljudje govorijo in mislijo o njej. S svojim življenjskim stilom je zadovoljna, ne čuti se odrinjene, osamljene ali obupane. Njena težnja k organiziranosti tako v svoji miselnosti kot v delovanju je povprečna, prav tako tudi samokontrola in potreba po urejenosti. Dimenzija agresivnosti je daleč pod normalno, kar kaže, da svoje jeze proti drugim ne zna izraziti, je pasivna in brez življenjske ekspanzivnosti. Pri njej je zaznati močno tendenco, da izbira socialno zaželene odgovore, kar lahko kaže tudi na možno negiranje dejanskih življenjskih težav.

5. Rezultati druge testne preizkušnje so pokazali, da je tožnica tesno čustveno navezana na mater. Očeta ocenjuje kot materialista, deloholika, ki ni plačeval preživnine. Izraža strahospoštovanje do avtoritete. Glede njenih spolnih zmožnosti kaže previdnost in pomisleke. Na svoje notranje impulze reagira s previdnostjo in oblikovanjem nasprotnih reakcij. Strah jo je vojne in ekološke katastrofe. Na otroštvo ima lepe spomine, njeno stališče do prihodnosti pa je pretirano optimistično, z velikimi pričakovanji in karitativnim naravnanjem, njeno mišljenje je fantazijsko nerealistično, nagiba pa se tudi k precenjevanju svojih sposobnosti. Njeni konflikti se kažejo na eni strani v potrebi po pomoči in sprejetju, na drugi strani pa v bojazni pred avtoriteto. Na podlagi vsega opisanega je v psihološkem mnenju zaključeno, da tožnica ni osebnostno zrela in nima ustrezne motivacije za posvojitev otroka, prav tako nima ustreznih potencialov, ki bi jih lahko nudila otroku za njegov psihofizični razvoj in zato ni primerna za posvojitev otroka.

6. Iz zdravniškega potrdila, ki ga je pripravil A. A., dr. med., izhaja, da je bilo za tožnico že pred leti ugotovljeno, da ni sposobna za pridobitno delo oziroma, da je zaradi svojih psihofizičnih sposobnosti nezaposljiva. Tako mnenje temelji tako na oceni specialistov in na oceni Zavoda RS za zaposlovanje. Tožničino psihofizično stanje je še zadovoljivo glede urejanja dnevnih aktivnosti ter skrbi zase in za mamo. Po mnenju zdravnika bi bila dodatna skrb za otroka neproduktivna, pričakovati pa je, da bi se tožničino funkcioniranje v domačem oziroma zunanjem okolju hitro poslabšalo, zlasti glede na stopnjujoče zahtevnosti, ki jih mora obvladati starš.

7. Ob upoštevanju vseh zbranih ugotovitev in mnenj je prvostopenjski organ dne 3. 2. 2020 izdal strokovno oceno št. 1203-137/2019-31933, da tožnica ni primerna kandidatka za posvojitev. Dne 7. 2. 2020 jo je želel seznaniti z zbranimi dokazili in ji dati možnost, da se o njih izreče, vendar pa se je tožnica že ob seznanitvi z vsebino zdravniškega potrdila zelo razburila, zato konstruktivna komunikacija z njo ni bila več mogoča, zaradi razburjenosti pa tožnica tudi ni predala potrdil, potrebnih za nadaljevanje postopka, ki jih je sicer imela s sabo.

8. Prvostopenjski organ zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za posvojitev otroka. V skladu z drugim odstavkom 225. člena DZ, ki določa, da center za socialno delo izda odločbo, s katero prijavitelju ne dodeli statusa kandidata za posvojitelja, če iz strokovnega mnenja centra za socialno delo izhaja, da ni primeren za posvojitelja, je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

9. Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 12005-1/2020/6 z dne 1. 10. 2020, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ uvodoma citira določbe DZ, ki urejajo pogoje za posvojitev in razmerja, ki nastanejo s posvojitvijo, postopek za ugotavljanje pogojev za posvojitev ter postopek odločanja o posvojitvi in kratko povzema potek postopka prvostopenjskega organa. Pojasnjuje, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je prvostopenjski organ ugotavljal izpolnjevanje tako formalnih pogojev tožnice za pridobitev statusa kandidatke za posvojitelja, kot tudi ugotavljal njene motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine. Iz psihološkega mnenja, št. 1203-137/2019-31933 z dne 8. 1.2020, izhaja, da prijaviteljica ni osebnostno zrela in nima ustrezne motivacije za posvojitev otroka, prav tako nima ustreznih potencialov, ki bi jih lahko nudila otroku za njegov psihofizični razvoj in zato ni primerna za posvojitev otroka. Enako to izhaja iz pridobljenega zdravniškega potrdila za tožnico z dne 28. 1. 2020. V postopku je bila izdelana strokovna ocena z dne 3. 2. 2020, da prijaviteljica ni primerna kandidatka za posvojitev, center za socialno delo pa je v skladu z 224. členom DZ podal tudi strokovno mnenje, št. 1203-137/2019-31933 z dne 19. 5. 2020, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, da bi bila primerna za posvojitelja. Na podlagi vsega navedenega je po presoji drugostopenjskega organa CSD utemeljeno zaključil, da tožnici ne dodeli statusa kandidatke za posvojiteljico.

10. Tožnica s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, njenemu zahtevku po prijavi za kandidaturo za posvojitelja pa ugodi in ji dodeli status kandidata za posvojitelja. Navaja, da bi moralo biti njeni prijavi ugodeno, saj ni nobene ovire, da bi se ji dodelil status posvojitelja otrok. Tožnici je bila v upravnem postopku kršena ustavna pravica do osebnega dostojanstva, saj so bila na ustnem razgovoru kršena njena verska čustva. Uradna oseba, ki je vodila postopek, se je pri odločanju o tožničini prijavi za kandidatko za posvojitelja nedovoljeno oprla na tožničine osebne okoliščine, ki pri presojanju o prijavi ne bi smele priti v poštev. Tožnica meni, da je uradna oseba, ki je vodila postopek, njeno prijavo zavrnila prav zaradi ideoloških prepričanj in zadržkov. To izhaja iz poteka ustnega razgovora, v katerem je bila tožnica deležna številnih opazk na račun njene verske usmeritve. Uradna oseba, ki je vodila postopek, jo je tudi prepričevala, naj odstopi od prijave za posvojitelja tudi zaradi slabega premoženjskega stanja. Njeno finančno stanje sicer ni slabo, saj znaša njen povprečni mesečni dohodek 1.400,00 EUR.

11. Uradna oseba je tožnico tudi prepričevala, naj ji dostavi zdravniško potrdilo, da je fizično in mentalno zdrava, kar pa za odločanje o primernosti kandidata za posvojitelja ni potrebno in za kaj takega uradna oseba tudi ni imela pravne podlage. Zahteva po predložitvi zdravniškega potrdila je verjetno slonela na želji po hospitalizaciji tožnice, kar pa nima s prijavo za kandidaturo za posvojitelja nobene povezave. CSD ima v svojih evidencah podatke o zdravstvenem stanju tožnice, ki so stari in zato predlaga, naj jo pregleda psihiater. Ocenjuje, da bi le na tak način lahko spremenila oceno njenega zdravstvenega stanja, ki jo vodi CSD. Ta se sklicuje tudi na smernice društva psihologov, kar pa DZ pri presoji primernosti osebe za kandidata za posvojitelja ne predvideva.

12. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Posvojitev je posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroci (9. člen DZ). Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj (prvi odstavek 6. člena DZ). 7. člen DZ določa, da starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva, skrb in odgovornost za otroka pa ima prednost pred vsem drugim. V korist otroka delajo takrat, ko, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju.

15. Ob upoštevanju opisanih temeljnih izhodišč DZ sodišče ugotavlja, da je zato, ker se med otrokom in posvojiteljem vzpostavi enako razmerje kot med otrokom in staršem, treba pri odločanju o posvojitvi izhajati iz tega, kar je otrokova korist in pri odločanju o tem, ali posameznik izpolnjuje pogoje za posvojitelja, preveriti, ali lahko otroku zagotavlja vse to, kar je opisano v prejšnjem odstavku, s ciljem, da se otroku zagotovi celovit razvoj. Razumljivo je zato, da se pri preverjanju, ali je kandidat primeren za posvojitelja, preveri ne le ali izpolnjuje formalne pogoje, določene v 213.1, 214.2 in 215.3 členu DZ, oziroma, da pri njem ne obstajajo ovire za posvojitev4, pač pa tudi preveri motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine (prvi odstavek 224. člena DZ). Z drugimi besedami - poleg izpolnjevanja formalnih pogojev je treba v postopku preverjanja, ali kandidat izpolnjuje pogoje za posvojitelja, preveriti tudi njegove socialne in psihofizične pogoje, vse s ciljem, da se med kandidate za posvojitelje uvrsti le tiste, ki imajo objektivne možnosti za zagotavljanje otrokovega skladnega razvoja.

16. Postopek posvojitve se izvede v dveh delih. V prvem delu postopka se ugotavlja, ali prijavitelj izpolnjuje pogoje za kandidata za posvojitev. Šele po tem, ko se ugotovi, da te pogoje izpolnjuje, se lahko prične drugi del postopka, to je, ko center za socialno delo izmed vseh kandidatov za posvojitev izbere najprimernejšega za določenega otroka.

17. Postopek ugotavljanja, ali prijavitelj izpolnjuje pogoje za kandidata za posvojitev, vodi center za socialno delo, o pritožbah zoper njegove odločitve pa odloča ministrstvo, pristojno za družino, kar vse določa 15. člen DZ. Glede na to, da gre v tem postopku za odločanje, ki sodi na področje socialne problematike posameznikov in družine, morajo tako centri za socialno delo kot tudi pristojno ministrstvo v pritožbenem postopku postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če niso posamezna vprašanja postopka v DZ ali drugem zakonu drugače urejena. Po določbi 8. člena ZUP morajo ti organi v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V konkretnem primeru to pomeni, da so dolžni zbrati dokaze ter celovito in objektivno raziskati dejansko stanje, vse s ciljem, da se med kandidate za posvojitelje uvrstijo le tiste osebe, ki za to izpolnjujejo vse pogoje in lahko otroku zagotavljajo njegov celovit razvoj.

18. Postopek za ugotavljanje pogojev za posvojitev se začne s pisno prijavo pri centru za socialno delo, s katero zakonca ali zunajzakonska partnerja ali posameznik izrazijo željo za posvojitev (223. člen DZ). Po prejemu pisne prijave center za socialno delo ugotavlja primernost prijavitelja, in sicer izpolnjevanje pogojev za posvojitev, ki jih določa DZ v 213., 214. in 215. členu, motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine (prvi odstavek 224. člena DZ). Na podlagi teh ugotovitev pripravi center za socialno delo strokovno mnenje o prijavitelju, ki ga pred posvojitvijo preveri (drugi odstavek 224. člena DZ). Če iz strokovnega mnenja centra za socialno delo izhaja, da je prijavitelj primeren za posvojitelja, mu center za socialno delo dodeli status kandidata za posvojitelja in ga vpiše v centralno zbirko podatkov o kandidatih za posvojitelje; če pa ugotovi, da prijavitelj ni primeren za posvojitelja, izda odločbo, s katero se mu ne dodeli statusa kandidata za posvojitelja (prvi in drugi odstavek 225. člena DZ).

19. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da se je tožnica dne 11. 10. 2019 zglasila pri prvostopenjskemu organu in povedala, da želi oddati vlogo za pridobitev statusa kandidatke za posvojitev otroka. Strokovna delavka jo je seznanila s tem, kaj mora priložiti vlogi, izročen ji je bil tudi vprašalnik za kandidate, ki želijo posvojiti otroka. Tožnica je podpisala še izjavo, da lahko CSD v postopku pridobi potrdila, ki so potrebna za odločitev. Vlogo, v kateri je zapisala, da prosi, da CSD prične s postopkom za ugotavljanje njene primernosti za posvojitev otroka, je takrat oddala, dogovorjeno pa je bilo, da jo bo naknadno dopolnila še z izpolnjenim vprašalnikom. Dne 8. 11. 2019 se je tožnica zglasila pri CSD na razgovor, pri katerem je bila prisotna tudi psihologinja B. B. S seboj je prinesla življenjepis in izpolnjen vprašalnik. Drugih potrdil ni imela, se je pa zavezala, da jih bo predložila naknadno. Vsebino razgovora in odgovorov na vprašanja v vprašalniku je prvostopenjski organ natančno povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe (zadnji odstavek na 1. strani, z nadaljevanjem na 2. strani), prav tako tudi ugotovitve dveh strokovnih delavk, ki sta dne 20. 12. 2019 obiskali tožnico na njenem domu (zadnji odstavek na 2. strani z nadaljevanjem na 3. strani) in vsebino psihološkega poročila z mnenjem z dne 8. 1. 2020 (prvi odstavek na 3. strani), zato tega sodišče ne ponavlja. Iz slednjega mnenja (izdelala ga je psihologinja B. B.) izhaja, da tožnica ni osebnostno zrela in nima ustrezne motivacije za posvojitev otroka ter da nima ustreznih potencialov, ki bi jih lahko nudila otroku za njegov psihofizični razvoj. Po tem mnenju za posvojitev otroka ni primerna. Prvostopenjski organ je nato pridobil še zdravniško potrdilo tožničinega zdravnika A. A., ki ga je sestavil na podlagi podatkov njenega zdravstvenega kartona. Na podlagi teh dokumentov je navedel, da je bila tožničina psihofizična sposobnost že pred desetletji prenizka za pridobitno delo in tožnica zato ni zaposljiva, tako po oceni specialistov, kot tudi po strokovni oceni Zavoda za zaposlovanje. Navedel je še, da v zadnjem letu tožnica psihofizično še zadovoljivo ureja dnevne aktivnosti in skrb za sebe in mamo, da pa dodatna skrb za še eno osebo ne bi bila produktivna ter da pričakuje hitro slabšanje funkcioniranja tožnice tako v domačem kot tudi v zunanjem okolju glede na stopnjujoče zahtevnosti, ki jih mora obvladovati starš.

20. Na podlagi vseh opisanih ugotovitev je bila pod št. 1203-137/2019-31933 dne 3. 2. 2020 izdelana strokovna ocena za tožnico, ki sta jo zapisali psihologinja B. B. in strokovna delavka C. C. V strokovni oceni so povzeti ključni poudarki pridobljenih ugotovitev ter ocena, da glede na zbrana dokazila in aktivnosti, ki so bile izvedene, tožnica ni primerna kandidatka za posvojitev. Dne 7. 2. 2020 se je ob dogovorjenem terminu pri CSD zglasila tožnica. Psihologinja in strokovna delavka sta jo želeli seznaniti z zdravniškim potrdilom, psihološkim potrdilom in strokovno oceno, vendar pa se je ob prebranem zdravniškem potrdilu tožnica močno razburila in ni oddala dokazil, ki jih je sicer imela s sabo. V nadaljevanju postopka je prvostopenjski organ zato sam pridobil izpisek iz matične knjige za tožnico, potrdilo, da ni v kazenskem postopku ter potrdilo, da ji ni bila odvzeta starševska skrb in poslovna sposobnost. 21. Celotno zbrano dokumentacijo je dne 19. 5. 2020 pregledal strokovni tim CSD (v sestavi: psihologinja D. D. ter socialni delavki E. E. in F. F.) ter podal strokovno mnenje, iz katerega izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za posvojitev otroka. V strokovnem mnenju so kratko povzeti opis stanja tožničinega bivališča, podatki iz zdravniškega potrdila ter podatki psihološkega poročila. Na podlagi tega strokovnega mnenja je CSD izdal sedaj izpodbijano odločbo.

22. Ob upoštevanju opisanih listin upravnega spisa sodišče meni, da je prvostopenjski organ postopek ugotavljanja, ali tožnica izpolnjuje pogoje za posvojitelja, izpeljal v skladu z določbo 224. člena DZ. Kot je že bilo pojasnjeno, je prvostopenjski organ preverjal ne le to, ali tožnica izpolnjuje formalne pogoje, da bi bila kandidatka za posvojiteljico, pač pa tudi motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine. Zakon sicer ne navaja, kaj so "druge za posvojitev pomembne okoliščine", vendar pa sodišče meni, da gre to razumeti tako, da mora odločujoči organ v postopku preveriti, ali lahko posameznik, ki bi želel posvojiti otroka, takemu otroku zagotavlja vse potrebno za njegov skladen razvoj, torej ali lahko ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljuje njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe ter mu nudi primerno vzgojno vodstvo ter spodbudo v razvoju. Iz tega razloga je zato razumljivo, da mora CSD, poleg izpolnjevanja formalnih pogojev, preveriti tudi socialne in psihofizične pogoje takega posameznika.

23. Sodišče ugotavlja, da je CSD svojo odločitev sprejel na podlagi strokovnega mnenja, ki ga je izdelal strokovni tim. Pri izdelavi tega strokovnega mnenja (ki so ga na podlagi celotne zbrane dokumentacije sprejele psihologinja in dve socialni delavki CSD) se ni upoštevalo le zdravniškega potrdila tožničinega zdravnika, kot je to mogoče razumeti iz njene tožbe, pač pa tudi psihološko poročilo in podatke o ugotovitvah glede tožničinega bivališča. Sodišče ob tem ugotavlja, da strokovno mnenje vsem tem ugotovitvam sledi in obenem izpostavlja, da so vse te ugotovitve med seboj tudi skladne. Tožnica sicer trdi, da je osebni zdravnik zdravniško potrdilo oblikoval na podlagi starih podatkov o njenem zdravstvenem stanju, kar pa ne drži. Zdravnik je namreč pojasnil dosedanje zdravstvene težave tožnice (njena psihofizična sposobnost je bila že pred leti prenizka za pridobitno delo, kar smiselno potrjuje tudi dejstvo, da se preživlja s stalno denarno pomočjo, varstvenim dodatkom, za kurjavo in prehrano pa ima na voljo občinski vir), prav tako pa je opisal tudi njeno funkcioniranje v zadnjem letu pred izdajo potrdila ter podal mnenje o tem, kaj bi skrb za otroka pomenila za tožničino lastno funkcioniranje. Sodišče ugotavlja, da so ti podatki iz zdravniškega potrdila in njegovi zaključki v celoti skladni z zaključki psihološkega poročila, ki je bilo izdelano pred izdajo zdravniškega potrdila in zato na to poročilo zdravniško potrdilo ni moglo vplivati. Podatki iz psihološkega poročila ter podatki iz zdravniškega potrdila so smiselno skladni tudi z ugotovitvami, zbranimi ob ogledu tožničinega doma (ni ustrezno urejen, ni čist). Sodišče zato ne more slediti tožnici, ki trdi, da ti podatki niso točni, saj za to trditev ni predložila nobenega dokaza. Ravno nasprotno - pridobljeni in med seboj skladni (prej opisani) dokazi kažejo, da je zaključek tožene stranke, da tožnica ni primerna za posvojitelja, utemeljen in mu pritrjuje tudi sodišče. 24. Tožnica v tožbi tudi navaja, da ji je bila v postopku kršena ustavna pravica do osebnega dostojanstva, saj naj bi bila pri ustnem razgovoru kršena njena verska čustva. Te tožbene navedbe tožnica ni pojasnila in tudi ne konkretizirala, pač pa zgolj zapisala, da se je uradna oseba pri odločanju oprla na tožničine osebne okoliščine, ki ne bi smele priti v poštev in da je njeno prijavo zavrnila iz ideoloških prepričanj. Sodišče po pregledu listinske dokumentacije v upravnem spisu ni našlo podlage za tako tožničino trditev. Tožnica je v vprašalniku navedla, da so njene vrednote krščanske (v 5. točki vprašalnika), to pa je nato prvostopenjski organ le povzel v izpodbijani odločbi (tako kot vse ostalo, kar je tožnica zapisala v vprašalniku), ne da bi se do tega vrednostno opredeljeval. V nobeni drugi listini, ki je v upravnem spisu, tudi ne v uradnem zaznamku o ustnem razgovoru, tožničino versko prepričanje ni niti omenjeno, prav tako tudi ne, da bi kdorkoli tožnico nagovarjal k temu, naj odstopi od prijave za kandidata za posvojitelja zaradi finančnega stanja. Koliko znašajo tožničini mesečni prejemki in iz katerih virov, je tožnica sama navedla v vprašalniku, prvostopenjski organ pa je to, tako kot ostale navedbe iz vprašalnika, povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Trditev tožnice, da naj bi bila izpodbijana odločitev rezultat ideoloških predsodkov, po presoji sodišča ni z ničemer izkazana, prav tako tudi ne, da naj bi jo želeli hospitalizirati. Tožnica teh trditev tudi sicer ni niti konkretizirala niti za te trditve ni ponudila nobenega dokaza in se sodišče zato do teh očitkov tudi ne more vsebinsko opredeljevati.

25. Ob upoštevanju vsega povedanega sodišče zaključuje, da tožničina tožba ni utemeljena. Odločitev tožene stranke utemeljujejo vsi v postopku zbrani dokazi, ki so med seboj skladni in potrjujejo izpodbijano ugotovitev, da tožnica ni primerna za posvojitelja in da se ji zato ne dodeli statusa kandidatke za posvojitelja. Sodišče je zato tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj je odločalo le na podlagi listin, obe stranki pa sta se tudi strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 213. člen DZ določa: "(1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. (2) Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti, če je to v otrokovo korist." 2 214. člen DZ določa: "(1) Ni mogoče posvojiti sorodnika v ravni vrsti. Posvojiti tudi ni mogoče brata ali sestre. (2) Skrbnik ne more posvojiti svojega varovanca, dokler traja med njima skrbniško razmerje." 3 215. člen DZ določa: "(1) Posvojitelj je lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj 18 let starejša od otroka. V izjemnih primerih se lahko dovoli posvojitev tudi osebi, ki ni 18 let starejša od otroka, ko so raziskane vse okoliščine primera in je ugotovljeno, da bi bila taka posvojitev v otrokovo korist. (2) Sodišče v postopku posvojitve upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. (3) Za posvojitev je potrebno otrokovo soglasje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice." 4 Posvojitelj ne more biti oseba: (-) ki ji je odvzeta starševska skrb; (-) ki živi skupaj z osebo, ki ji je odvzeta starševska skrb; (-) ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog; (-) ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ali kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog; (-) za katero se utemeljeno domneva, da bi posvojitev izrabila v škodo otroka; (-) ki ne daje jamstva, da bo izvajala starševsko skrb v korist otroka; (-) ki ni poslovno sposobna ali oseba s tako motnjo v duševnem razvoju ali s tako boleznijo, zaradi katere posvojitev ne bi bila v korist otroka (216. člen DZ).