Jedro

Pravdno sodišče je tisto, ki lahko ugotavlja pravo voljo oporočitelja. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je na pravdo napotilo zaradi pravne narave sporne listine, a vendarle je iz obrazložitve razvidno, da ne gre samo za pravno vprašanje, ampak preplet pravnega z dejanskim vprašanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Zakoniti dedič R. J. sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in napotilo S. J. in P. J. na pravdo, v kateri morata tožiti dediče R. J., A. J., M. Š., A. O. in B. J. s tožbo, da listina »Izročilna pogodba« z dne 9. 7. 2012 predstavlja veljavno oporoko zapustnika. V obrazložitvi je navedlo, da med dediči obstaja spor o dejstvih glede obstoja oporoke zapustnika in sicer je sporno ali listina z naslovom »Izročilna pogodba« z dne 9. 7. 2012 predstavlja oporoko zapustnika. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je bil S. J. že napoten na pravdo na ugotovitev, da omenjena listina predstavlja darilno pogodbo in da zato parcele v k. o. ... ne sodijo v zapuščino. Pravdo je S. J. pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu tudi sprožil, njegov tožbeni zahtevek pa je bil pravnomočno zavrnjen. V zapuščinskem postopku je potem S. J. zatrjeval, da listina predstavlja oporoko. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi še zapisalo, da iz vsebine listine ne izhaja, da bi šlo za razpolaganje za primer smrti, zato je S. J. in P. J., katerih pravico je glede na zapisano štelo za manj verjetno, napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP pritožujeta S. J. in P. J. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnika menita, da ni res, da bi bila njuna pravica manj verjetna: razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi – da sta bila pritožnika neuspešna v pravdnem postopku pri dokazovanju, da je sporna listina izročilna pogodba, ne opravičujejo njune napotitve na pravdo. Pritožnika sta namreč oporoko priznala. Menita, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti zakonitega dediča R. J., ki je edini ugovarjal oporoki in ki trdi, da listina ni oporoka, ker ne predstavlja zapustnikove volje. Navedel je tudi, da je S. J. zapustnika prisilil, da listino podpiše, ne ve ali je zapis na listini zapustnikova pisava, osebe, ki so zapisane na listini, niso priče, saj podpisi niso njihovi. Da pisava na listini ni zapustnikova, mora dokazati tisti, ki to trdi. Enako tudi, da osebe, ki so navedene na listini niso bile priče in da na listini niso njihovi podpisi. Po mnenju pritožnikov iz listine jasno izhaja volja zapustnika, da njegovo premoženje podedujeta pritožnika.

3. Na pritožbo je odgovoril zakoniti dedič R. J., ki meni, da je pritožba neutemeljena, vendar pa meni, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti po uradni dolžnosti v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. R. J. opozarja, da je oporoka enostranska izjava volje, iz katere mora biti razvidno, da je zapustnik hotel narediti oporoko (animus testandi). Meni, da je za oporoko mogoče šteti samo tisto izjavo volje zapustnika, ki je jasno usmerjena v razpolaganje premoženja za primer zapustnikove smrti (mortis causa). Glede na to R. J. meni, da je pravno zmotna logika pritožbe, da je potrebno v obravnavanem izročilno pogodbo razlagati kot oporočno razpolaganje zapustnika. Meni, da je sodišče prve stopnje napravilo napako, ko je prekinilo postopek in napotilo na pravdo. To je namreč potrebno takrat, ko je potrebno ugotavljati sporna dejstva, če pa se postavi pravno vprašanje, ko je torej potrebna »materialnopravna presoja«, pa je to v pristojnosti zapuščinskega sodišča (tretji odstavek 210. člena Zakona o dedovanju1). Najprej je zato po mnenju R. J. potrebno presoditi ali je lahko izjava volje v listini »Izročilna pogodba« lahko veljavna oporoka zapustnika. Šele potem, če bo odgovor pritrdilen, dediči pa bodo ugovarjali veljavnosti takšne oporoke, bo potrebno zapuščinski postopek prekiniti in dediča, katerega pravica bo manj verjetna, napotiti na pravdo. R. J. se sklicuje tudi na to, da zelo redko lahko pride do konverzije kakšnega drugega pravnega posla v oporoko – to bi prišlo v poštev samo v primeru sklenitve neveljavne dedne pogodbe, če je zapustnik v njej animo testandi razpolagal s svojim premoženjem za primer smrti. In končno R. J. opozori še na 5. in 6. točko obrazložitve pritožbenega sodišča v sodbi I Cp 461/2018, z dne 18. 7. 2018, s katero je odločalo o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 364/2015, s katero je to odločilo o tožbi pritožnikov. V teh dveh točkah je pritožbeno sodišče presojalo vsebino »Izročilne pogodbe« in ugotovilo, da ne gre za izročilno pogodbo, prav tako ne more biti oporoka (saj ne gre za razpolaganje mortis causa), pravna narava sporne listine je lahko samo darilna pogodba. R. J. še opozarja, da je že samo sodišče prve stopnje zapisalo v 4. točki obrazložitve, da je napotilo »na pravdni postopek glede vprašanja pravne narave sporne listine«. Sicer pa meni, da je pravica pritožnikov vsekakor manj verjetna in bi bilo potrebno na pravdo napotiti njiju, če ne bi bilo razlogov materialnopravne narave, ki preprečujejo nadaljevanje postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku2. 6. Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1) da oporočitelj izjavi voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem; 2) da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi); 3) da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike oporoke določa ZD. Prva dva izmed naštetih pogojev sta med seboj tesno povezana in se celo delno prepletena. Vprašanje o obstoju prvega pogoja je zgolj pravno vprašanje (potrebna je le materialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), vprašanje o obstoju drugega pogoja je delno pravno in delno dejansko vprašanje, vprašanje o obstoju tretjega izmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke pa je v pretežni meri dejansko vprašanje3. 7. Zakoniti dedič R. J. v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je, kadar nastane med dediči spor samo o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče obravnavati kot oporoko, to pravno vprašanje, na katerega je dolžno odgovoriti zapuščinsko sodišče, saj je potrebna le materialnopravna presoja izjave volje4. Vendar pa se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje ali je vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti, res samo pravno vprašanje. V zadevi VSL Sklep II Cp 587/2018, na katero se sklicuje R. J., je bilo namreč ugotovljeno tudi, da gre za pravno vprašanje v primeru, ko se pojavi spor o vsebini pravne norme, o pravni kvalifikaciji (subsumpciji) življenjskega dogodka pod ustrezno pravno normo in o pravni posledici pravne norme, da pa je vse, kar se tiče življenjskega dogodka, dejansko vprašanje. In ravno glede življenjskega dogodka, ki je pripeljal do zapustnikovega razpolaganja, je nastal spor med dediči. Pritožbeno sodišče soglaša, da iz samega besedila listine, ki po mnenju pritožnikov predstavlja oporoko, ni jasno razvidno da gre za zapustnikovo razpolaganje za primer smrti, vendar pa ta nejasnost ne pomeni, da ni potrebno uporabiti 84. člena ZD in določil oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, glede katerega pa je med dediči nastal spor. Kadar je med dediči spor o tem ali je zapustnik s svojim razpolaganjem hotel narediti oporoko, zapuščinsko sodišče prekine zapuščinski postopek in stranke napoti na pravdo, ker gre za spor o dejstvih, od katerih so odvisne tiste njihove pravice, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku5. 8. V obravnavanem primeru je tako glede na spor med dediči sodišče prve stopnje pravilno prekinilo zapuščinski postopek in odločilo, da se bo sporno vprašanje reševalo v pravdi – zgolj pravdno sodišče je namreč tisto, ki lahko ugotavlja pravo voljo oporočitelja6. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi sklepa zapisalo, da je na pravdo napotilo zaradi pravne narave sporne listine, a vendarle je iz gornje obrazložitve razvidno, da ne gre samo za pravno vprašanje, ampak preplet pravnega z dejanskim vprašanjem.

9. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno7. Pritožnika menita, da je njuna pravica bolj verjetna od pravice drugih dedičev, saj se sklicujeta na listino, ki po njunem mnenju predstavlja oporoko, zaradi česar bi moralo sodišče na pravdo napotiti zakonitega dediča R. J., ki je edini ugovarjal oporoki in ki trdi, da listina ni oporoka, ker ne predstavlja zapustnikove volje.

10. Kot je že bilo pojasnjeno, iz besedila listine, za katero pritožnika trdita, da predstavlja oporoko, ne izhaja da listina predstavlja zapustnikovo razpolaganje za primer smrti, na kar v odgovoru na pritožbo opozarja tudi dedič R. J. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je pravica pritožnikov manj verjetna od pravice zakonitih dedičev in da bosta pritožnika, če menita, da listina ne glede na te zapisane ugotovitve predstavlja zapustnikovo poslednjo voljo, morala to dokazati. Res je R. J. oporoki nasprotoval tudi zaradi nekaj drugih razlogov8, vendar pa je ključno vprašanje ali listina predstavlja zapustnikovo razpolaganje za primer smrti. Če namreč v pravdi ne bo ugotovljeno, da je imel oporočitelj s svojim razpolaganjem namen napraviti oporoko, potem listina ne bo štela za oporoko in bodo vsa druga vprašanja, ki se morebiti še postavljajo v zvezi z listino, nepomembna.

11. R. J. se sklicuje v odgovoru na pritožbo na obrazložitev sodbe I Cp 461/2018 Višjega sodišča v Ljubljani, z dne 18. 7. 2018, ki je za konkretno »Izročilno pogodbo« (za katero v tej zadevi pritožnika trdita, da gre za oporoko) ugotovilo, da ne gre za izročilno pogodbo in da tudi ne more biti oporoka, ampak je lahko samo darilna pogodba. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da navedena obrazložitev ne veže niti prvostopenjskega niti pritožbenega sodišča v drugem sodnem postopku.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugoto­vilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in iz­podbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD9, kajti za uporabo določb tretjega odstavka 174. člena ZD10 ni bilo podlage. Stroškov, ki jih je imel zakoniti dedič R. J. z odgovorom na pritožbo, namreč nista povzročila pritožnika z očitno nepoštenim ravna­njem.

1 Uradni list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZD 2 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP 3 VSRS sklep II Ips 327/93 4 VSL Sklep II Cp 587/2018 5 VSRS sklep II Ips 327/93, tudi VSL sklep I Cp 1650/2016 6 VSL sklep I Cp 1696/2013 7 prvi odstavek 213. člena ZD 8 da je S. J. zapustnika prisilil, da listino podpiše; ker ne ve ali je zapis na listini zapustnikova pisava; ker osebe, ki so zapisane na listini, niso priče, saj podpisi niso njihovi 9 Vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. 10 Na predlog ene stranke lahko sodišče odloči, da ji mora druga stranka povrniti stroške, katere ji je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem.