Jedro

Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na plačilo 14,810.085,32 EUR, saj je bilo o istem zahtevku med istima pravdnima strankama že pravnomočno odločeno s sodbo P 2275/2012-III Okrožnega sodišča v Ljubljani (prim. drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku1 - v nadaljevanju: ZPP).

2.Tožnik v pravočasni laični pritožbi predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, podredno, da se odločitev spremeni in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju skupaj z odgovori nanje.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod P 2275/2012-III, je bil zavrnjen zahtevek tožnika zoper toženo stranko za plačilo 1,629.884,32 USD oz. takratne protivrednosti 1,256.847,87 EUR. Šlo je za terjatev, ki izvira iz arbitražne odločbe Stalne arbitraže pri GZS z dne 12. 7. 2002 in jo je imel tožnik do stečajne mase A., d. d. - v stečaju. Zahtevek je bil zavrnjen zaradi neobstoja pasivne legitimacije (zoper RS je uveljavljal terjatev, ki jo je imel zoper A.) in zaradi zastaranja (uveljavljal je odškodninsko terjatev, za škodo pa je izvedel najkasneje poleti 2006). Navedena sodba je bila potrjena s sodbo VSL II Cp 1124/2015.

6.V predmetni zadevi tožnik spet uveljavlja isto terjatev2 zoper isto toženo stranko. Vtoževani znesek je sicer višji, a le zato, ker vključuje tudi zamudne obresti, izračunane na dan vložitve tožbe.

7.Kot rečeno, tožnik v pritožbi navaja, da je uveljavljal plačilo po arbitražni odločbi, ne pa odškodnine. Iz povzetka pravnomočne odločitve v zadevi P 2275/2012-III je razvidno, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen glede obeh dejstvenih podlag: ugotovljeno je bilo zastaranje odškodninske terjatve, glede pogodbene terjatve pa, da ni pasivne legitimacije tožene stranke.

8.Tožnik se v pritožbi spušča v ugotovljeno zastaranje in pomanjkanje pasivne legitimacije, kar je bilo oboje pravnomočno ugotovljeno v postopku P 2275/2012-III. Gre za ugotovitvi iz drugega postopka, ki bi jima bilo mogoče nasprotovati v tistem postopku z ustreznimi pravnimi sredstvi. Ko je postala odločitev pravnomočna, v njo ni več mogoče posegati - še posebej pa ne z vložitvijo nove tožbe. Enako velja tudi za pritožbene trditve, da je bila tožniku v prejšnji pravdi odvzeta pravica do obravnavanja pritožbe. Glede novih dejstev, na katere se sklicuje, pa je tožniku ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo. Vse pojasnjeno kaže, da ni mogoče govoriti o tem, da bi bila tožniku kršena pravica do poštenega sojenja.

9.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2In še eno drugo terjatev, glede katere se bo pravda nadaljevala - 7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.