Jedro

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca. Od njega je nato zahtevalo dve dopolnitvi mnenja. Tožena stranka je na zadnjo dopolnitev imela številne pripombe, sodišče prve stopnje pa je, namesto da bi v skladu z določbo 254. člena ZPP ta vprašanja razčistilo z izvedencem in ga zaslišalo, imenovalo novega. Razlogi za imenovanje novega izvedenca iz sodbe niso razvidni.

Kršitev je podana tudi v zvezi z mnenjem drugega izvedenca, na katerega je imela tožeča stranka pripombe, ki jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo le za pavšalne in zato od izvedenca niti ni zahtevalo pojasnil in razčistilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča nejasnega mnenja. V taki situaciji bi moralo sodišče prve stopnje najmanj zaslišati oba izvedenca in šele nato njuni mnenji ocenjevati v skladu z določbami ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 63.417,20 EUR in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta. Tožena stranka je tožeči dobavila betonske cevi za izvedbo meteorne kanalizacije na objektu „A. vpadnica“. Po vgradnji sistem ni tesnil, na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vzrok v napačnem ravnanju tožeče stranke. Zahtevek na povračilo stroškov poprave napake in na plačilo odškodnine za stojnino delavcev in strojev je zato neutemeljen.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev in dodelitev zadeve drugemu sodniku. Najprej opozarja, da tožena stranka ni dobavila cevi v dogovorjeni kvaliteti (standard SIST EN 1916), torej je šlo za stvarno napako. Sodišče je v zvezi z odločilnim vprašanjem, kaj je bil vzrok puščanja cevovoda imenovalo izvedenca, ki je strokovno izdelal mnenje in ga tudi dvakrat dopolnil in s tem odgovoril na vsa vprašanja, zato ni bilo nobene potrebe za imenovanje drugega izvedenca. Sodišče je glede puščanja verjelo priči A.K., ki ni izvedenec, kot neprepričljivo pa je ocenilo mnenje izvedenca S.. Ni res, da izvedenec S. ni bil prepričljiv glede izvida ZAG, saj je v mnenju z dne 24.2.2013 na str. 8 prepričljivo izpovedal, da je potrebno pridobiti še dodatne ugotovitve ZAG. Sodišče je imenovalo drugega izvedenca in mu kljub ugovorom tožeče stranke v celoti sledilo. Izvedenec očitno ni prebral spisa, sicer ne bi zapisal, da naročilo ni bilo jasno (tožena stranka je dala izjavo, da cevi ustrezajo standardu SIST EN 1916). Njegovo mnenje je nestrokovno, neobrazloženo in navijaško v korist tožene stranke. Izvedenec je presegel svoje naloge in se spuščal v vsebino, ki jo ugotavlja sodišče. Tako ne drži, da je prišlo do naročila na podlagi pomanjkljivih podatkov, da je bilo napačno izvedeno mazanje (mazilo je bilo priloženo cevem), ni jasno, od kod izvedencu podatek, da se tesnilo ni zavrtelo. Ni res, da bi morala tožeča stranka takoj prekiniti z izvajanjem del, saj je zaupala izjavi tožene stranke o kvaliteti cevi, prav tako tudi nadzornik DDC. Cevi so bile ustrezno spojene, poškodb pri sestavi s pregledom s kamero ni bilo ugotovljenih. Vprašanje, ali se je tožeči stranki mudilo, ni v domeni izvedenca. Tudi z montažo ni bilo nič narobe. Na enak način so bile cevi montirane pri preizkusu, tožena stranka na tako vezavo cevi ni imela pripomb, tudi pri preizkusu pa se je izkazalo, da sistem prepušča vodo. Tožeča stranka ima s polaganjem cevi za kanalizacijo večletne izkušnje, cevi se polagajo vedno na enak način in doslej do takega problema ni prišlo. Če so za cevi tožene stranke veljala kakšna posebna navodila za montažo, bi jih morala tožena stranka sporočiti. Dejstvo, je da so cevi puščale že v laboratoriju ZAG, kjer so pogoji idealni, toliko bolj po vgradnji, kjer se ni mogoče izogniti temu, da vgradnja ni 100 % idealna. Prav zato imajo standardi določeno rezervo. Vsakršna minimalna napaka v laboratoriju se v naravi izkaže za bistveno hujšo. Nadaljnja vgradnja je morebiti povečala vodopropustnost, vendar to ne pomeni, da ni bilo dobavljeno blago z napako ter da ni nastala škoda (najmanj pa bi bila podana soodgovornost). Sodišče nepravilno ni zaslišalo prič S. in R., ki bi povedala, na kakšen način je bil cevovod postavljen zunaj, kako so se spajale cevi. V tem primeru zmotnega spajanja cevi ne bi mogli naprtiti tožeči stranki, saj so bili navzoči strokovnjaki, tudi s strani tožene stranke. Sodišče sploh ni ugotavljalo morebitnega prispevka tožene stranke k nastanku škode.

Odgovor na pritožbo sta vložila tako toženec kot stranski intervenient. Oba sta pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdi prvenstveno trdila, da dobavljene cevi niso ustrezale dogovorjenemu standardu, oziroma standardu, za katerega se je tožena stranka zavezala z izjavo o skladnosti v prilogi A7. Če bi se te trditve izkazale za resnične, bi to pomenilo, da ima dobavljena stvar stvarno napako, kar pa nadalje pomeni, da velja domneva, da „netesnenje“ cevi izvira iz te napake. Dokazno breme, da temu ni tako, je zato na toženi stranki. Sodišče prve stopnje se do vprašanja skladnosti s standardi in vpliva tega dejstva na nastanek zatrjevane škode, ni opredelilo, kot pravilno opozarja pritožba (tudi v zvezi s trditvami o možni deljeni odgovornosti) in glede tega sodbe niti ni mogoče preizkusiti.

Zlasti pa se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbenim očitkom glede izvedenskih mnenj. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca Marijana Stresa z nalogo, da odgovori na konkretna vprašanja, ki se v večjem delu nanašajo na pravilnost ravnanja tožeče stranke s cevmi. Od njega je nato zahtevalo dve dopolnitvi mnenja, v zadnji dopolnitvi je izvedenec odgovarjal tudi v zvezi z ustreznostjo cevi glede na standarde. Tožena stranka je na zadnjo dopolnitev imela številne pripombe, sodišče prve stopnje pa je, namesto da bi v skladu z določbo 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ta vprašanja razčistilo z izvedencem in ga zaslišalo, imenovalo novega. Razlogi za imenovanje novega izvedenca iz sodbe niso razvidni, posebej še, ker je sodišče kljub temu uporabilo tiste dele mnenja prvega izvedenca, ki so bili v prid trditvam tožene stranke. Sodišče prve stopnje je (brez ustreznega strokovnega znanja in brez ustrezne utemeljitve) dalo prednost izpovedi priče pred mnenjem izvedenca, neprepričljivost mnenja izvedenca pa je utemeljevalo z dejstvom, da se je šele na poziv sodišča opredelil do rezultatov meritev v Zavodu za gradbeništvo (ZAG). To ne drži, kot pravilno opozarja pritožba, saj je izvedenec že v prvem mnenju odgovoril na vprašanje glede meritev na Zavodu za gradbeništvo. Med ostalim je pojasnil, da dobljenih rezultatov vodotesnosti ene cevi ali enega spoja ni mogoče neposredno uporabiti za ocenjevanje vodotesnosti sistema ter da poročilo ZAG ne vsebuje tistega dela, v katerem bi bila podana pisna ocena, ali rezultati opravljenih meritev tesnosti ustrezajo zahtevam točke 4.3.7. v okviru točke E4 Aneksa E standarda SIST EN 1916, na spoju dveh preskušancev pa zahtevam točke E.5.1. Ker teh rezultatov ni uspel pridobiti v telefonskih pogovorih s predstavniki ZAG, je sodišču predlagal, da zahteva od ZAG ustrezne dopolnitve (predlagal je tudi konkretna vprašanja). Sodišče prve stopnje ga je namesto tega pozvalo, da pri dopolnitvi upošteva izpoved priče K., nato pa zaradi tega, ker je to storil, njegovo mnenje ocenilo kot neprepričljivo.

Kršitev je podana tudi v zvezi z mnenjem drugega izvedenca, na katerega je imela tožeča stranka pripombe, ki jih je sodišče prve stopnje napačno ocenilo le za pavšalne in zato od izvedenca niti ni zahtevalo pojasnil in razčistilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča nejasnega mnenja. Drugi izvedenec je namreč izhajal iz dejstva, da kvaliteta cevi ni bila dogovorjena, glede na ceno pa je bila nujno slaba, zato ni mogoče toženi stranki ničesar očitati. V nadaljevanju je podal še druge očitke na delo tožeče stranke (napačno mazanje, morali bi opraviti preizkus, cevi so neprimerne in bi jih morali zamenjati z ustreznejšimi cevmi podjetja N.). Na tako mnenje je tožeča stranka podala pripombe, ki glede na vsebino mnenja bolj konkretne niti niso mogle biti (da ne drži, da kvaliteta cevi ne bi bila dogovorjena in da se je tožena stranka z izjavo o skladnosti zavezala dostaviti cevi točno določene kvalitete, da je mazivo priložila že tožena stranka, da je pri preizkusni sestavi cevi, ki je bila izvedena na enak način, sodelovala tožena stranka, ki ni imela pripomb). V taki situaciji bi moralo sodišče prve stopnje najmanj zaslišati oba izvedenca in šele nato njuni mnenji ocenjevati v skladu z določbami ZPP. Nepravilnosti v zvezi z izvedenskim mnenjem pomenijo kršitev določbe 254. člena ZPP, ki je gotovo vplivala na zakonitost sodbe. Pritožba sicer nima prav, ko predlaga, da sodišče uporabi za odločitev kar mnenje izvedenca Stresa, ne da bi izvajalo kakšen dodaten dokazni postopek. Med obema mnenjema so razlike, ki jih mora sodišče prve stopnje razčistiti.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče ustrezno dopolniti dokazni postopek in pri tem najprej ugotoviti, kakšne cevi so bile dogovorjene, oziroma kakšne cevi se je tožena stranka zavezala dobaviti, in kakšne cevi je dobavila. Če obstaja razlika, bo moralo ugotoviti, kaj ta razlika pomeni za nastanek zatrjevane škode, pri tem pa se po potrebi opredeliti tudi do ugovorov tožene stranke glede napačnega načina dela tožeče stranke in vpliva teh napak na nastanek škode. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ni nobenega razloga za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. čelna ZPP.