Jedro

O tem, da izpolnitev enega od kriterijev iz 84.a člena ZMZ-1 samo po sebi ni dovolj za pridržanje, je bilo prelitega že veliko črnila. Za nevarnost pobega morajo obstajati drugi individualni (konkretni) dejavniki, ki so bili ugotovljeni v postopku pred toženo stranko in na glavni obravnavi.4 To pa pomeni, da zgolj nastop objektivnih kriterijev po 84.a členu ZMZ-1 ne zadošča; podane morajo biti posamezne konkretne okoliščine.5 Z drugimi besedami, nevarnost pobega mora temeljiti na zakonskih objektivnih merilih, ki se jih uporabi v oziru na določen primer. Gre za individualno oceno nevarnosti pobega z neposredno in nazorno nevarnostjo njegove izvršitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

**Uvodno o postopku omejitve gibanja**

1. Tožena stranka je pridržala tožnika, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Sklenila je namreč, da jih drugače ne bo mogla pridobiti in da obstaja nevarnost, da tožnik pobegnil (1. točka izreka izpodbijane odločbe; druga alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-11). Ukrep omejitve gibanja je odredila na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, od 4. 10. 2022 od 14:50 do prenehanja razloga, najdlje pa do 4. 1. 2023 do 14: 50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

2. Po ilegalnem prehodu meje je tožnika dne 30. 9. 2022 prijela slovenska policija. Izrazil je namero za mednarodno zaščito, po tem pa je še istega dne zapustil azilni dom. S tem je odstopil od prošnje za mednarodno zaščito. Policija ga je nato 2. 10. 2022 ustavila na vlaku v Logatcu in ga nastanila v azilnem domu. Pojasnil je, da je nameraval v trgovino po oblačila. Za mednarodno zaščito je zaprosil dva dni pozneje. Indijo je zapustil pred petimi meseci z letalom. Preko Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške je prispel v Slovenijo. Ni bil prepričan, da bo tu počakal do konca postopka, želel je nadaljevati pot na Portugalsko. Razlog, da je odšel iz Indije so bile slabe ekonomske razmere. Zato je tudi zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Na podlagi ravnanja in izjave tožnika je tožena stranka ocenila, da so podane okoliščine iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ugotovila je, da bo potreben oseben razgovor s tožnikom o njegovem slabem ekonomskem položaju. Slovenijo je poskušal zapustiti preden je bilo o njegovi prošnji odločeno. Istega dne, ko je bil obravnavan s strani slovenskih policistov in pripeljan v azilni dom, je slednjega zapustil. To je storil v skupini tujcev, ki se je napotila proti Italiji. Ponovno je bil prijet v Logatcu, na vlaku. Tudi sam je potrdil, da je nameraval oditi na Portugalsko, zavedal pa se je tudi, da azilnega doma ne sme zapustiti, sicer se bo štelo, da ne želi mednarodne zaščite. Tožena stranka je še ugotovila, da je iz opisanega razvidno, da milejši ukrep ne bo zalegel. **Bistvene navedbe v upravnem sporu**

4. S sklepom tožene stranke se tožnik ni strinjal. Poudaril je, da osebni razgovor ne predstavlja razloga iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Poleg tega je le-ta načrtovan za dne 11. 10. 2022. Opozorila o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma ni razumel. Prevajal je eden od zadržanih državljanov Indije, tožnik pa je bil utrujen in v stresu. To predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, saj ni bil zagotovljen tolmač, ki razume jezik tožnika. Ustrezne razlage ni bil deležen niti kasneje; varnostna služba pa je njegov izhod dovolila. Želel je namreč oditi po nakupih. Po nasvetu je šel na vlak, vendar je na njem zaspal in bil prijet v Logatcu. Tožena stranka tudi ni pretehtala sorazmernosti ukrepa. Na voljo je imela milejši ukrep, vendar ga ni uporabila. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev ne nanaša na toženo stranko. Tožnik je še zagotovil, da bo na izid postopka mednarodne zaščite tokrat počakal v Republiki Sloveniji. V prostorih Centra za tujce se sicer slabo počuti in težko prenaša omejitve osebne svobode.

5. Predlagal je še, da sodišče izda začasno odredbo in zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ponovila, da je tožnik samovoljno odšel iz azilnega doma po tem, ko izrazil namero za mednarodno zaščito. Ob izreku ukrepa omejitve gibanja je povedal, da ne ve, ali bo ostal v Sloveniji do konca postopka ter da si želi na Portugalsko. S tem je bila izkazana nevarnost njegovega pobega; tožena stranka mu je zato izrekla strožjo obliko omejitve gibanja. Tožnik je bil večkrat pisno in ustno, v jeziku za katerega je trdil, da ga razume, seznanjen s posledicami zapustitve azilnega doma. Ekonomski razlogi ne vodijo do mednarodne zaščite, vendar mora tožena stranka presoditi, ali ni šlo za namerno ekonomsko onemogočanje.

**O dokaznem postopku**

7. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze: prebralo je listine, ki so v sodnem spisu (priloge A1, A2), spis tožene stranke, številka 2142-4635/2022 in zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet pričujočega upravnega spora je presoja sklepa o omejitvi gibanja tožnika. Tožena stranka je tožniku odredila ukrep obveznega zadrževanja na območje Centra za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Ocenila je namreč, da za ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, potrebuje njegovo prisotnost in da obstaja nevarnost, da bo pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po tem, ko je samovoljno zapustil azilni dom, je ugotovila, da ta ukrep ni učinkovit, zato ga je pridržala v Centru za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Predpostavke za tako omejitev gibanja pridržanje so torej nezmožnost pridobitev dejstev na drugačen način, nevarnost, da bo oseba pobegnila in neučinkovitost milejšega ukrepa oziroma samovoljna zapustitev azilnega doma. Pri tem mora biti ta ukrep sorazmeren; drugih, manj prisilnih sredstev ni mogoče učinkovito uporabiti. Nevarnost pobega mora pristojni organ pretehtati po zakonsko določenih objektivnih merilih.

10. Le-ta so opredeljena v 84.a členu ZMZ-1.2 Med drugim se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, ki omogočajo sklepanje, da bo oseba pobegnila, če je že poskušala samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

11. O tem, da izpolnitev enega od kriterijev iz 84.a člena ZMZ-1 samo po sebi ni dovolj za pridržanje, je bilo prelitega že veliko črnila.3 Za nevarnost pobega morajo obstajati drugi individualni (konkretni) dejavniki, ki so bili ugotovljeni v postopku pred toženo stranko in na glavni obravnavi.4 To pa pomeni, da zgolj nastop objektivnih kriterijev po 84.a členu ZMZ-1 ne zadošča; podane morajo biti posamezne konkretne okoliščine.5 Z drugimi besedami, nevarnost pobega mora temeljiti na zakonskih objektivnih merilih, ki se jih uporabi v oziru na določen primer. Gre za individualno oceno nevarnosti pobega z neposredno in nazorno nevarnostjo njegove izvršitve.

12. Tako lahko pristojni organ, pod določenimi pogoji, prosilcu za mednarodno zaščito odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepov iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, mu lahko omeji gibanje na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Ta ukrep mora biti, kot že omenjeno, sorazmeren, učinkovita uporaba manj prisilnih ukrepov, pa ne bi bila uspešna.

13. Tožnik je 30. 9. 2022 ilegalno prestopil slovensko državno mejo pri Rakitovcu. To je storil v skupini državljanov Indije in Pakistana. V kraju Loka ga je prijela slovenska policija. Pri sebi ni imel osebnih dokumentov, izrazil pa je namero za za priznanje mednarodne zaščite zaradi verskega preganjanja. Razgovor na Policijski postaji Koper je potekal v angleškem jeziku s pomočjo enega od zajetih državljanov Indije. Tožnik je dejal, da je od doma odšel pred letom dni in da je preostale spoznal v Grčiji. Skupaj z njimi je potoval preko Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške do Slovenije. Želel si je v Italijo. Po namestitvi v azilni dom ga je po lastni volji še istega dne zapustil. Prošnje za mednarodno zaščito ni podal. Dva dni pozneje, 2. 10. 2022, ga je policija zajela na vlaku na železniški postaji v Logatcu. Ponovno je izrazil namero za mednarodno zaščito, tokrat iz ekonomskih razlogov.

14. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, potrdilo pa tudi zaslišanje tožnika, je slednji, ne da bi počakal na zaključek postopka o mednarodni zaščiti, zapustil azilni dom. To je storil kljub temu, da je bil opozorjen, da tega ne sme storiti . Svojega odhoda ni opravičil. Sodišče zato soglaša, da je izpolnjen objektivni kriterij iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1. 15. Pri tem ni verjelo tožniku, ko je trdil, da o tem ni bil poučen. Prvič je bil opozorjen v angleškem jeziku in sicer po nezakonitem prečkanju meje, na Policijski postaji Koper. Podpisal je Uradni zaznamek o izjavi tujca z dne 30. 9. 2022, Registracijski list z dne 30. 9. 2022 in lastnoročno sestavljeno izjavo z dne 30. 9. 2022, ki je v celoti v angleškem jeziku. Na Policijski postaji Cerknica dne 2. 10. 2022 je izjavil, da razume angleščino6 in se podpisal na registracijski list z angleškim pojasnilom. Ob izreku ukrepa omejitve gibanja in ob sestavi druge prošnje za mednarodno zaščito dne 4. 10. 20227 ni omenil, da ne razume angleškega jezika. To je prvič izpostavil v tožbi.

16. Pred sodiščem je izpovedal, da se je angleško učil od osmega razreda dalje, torej štiri leta. Na svoji poti iz Indije se je sporazumeval v angleškem jeziku, vse listine v spisu pa je podpisal v latinici.8 Sodišče zato njegovemu vztrajanju, da angleškega jezika ne razume, ni sledilo. Njegovo pojasnilo, da se vsak zna podpisati v angleščini, sodišča ni prepričalo.

17. V postopku izreka ukrepa omejitve gibanja je tožnik priznal, da so ga policisti opozorili na posledice zapustitve azilnega doma.9 Glede na to, da je nadaljeval z obžalovanjem svojega odhoda in obljubo, da tega ne bo več ponovil, sodišče nima pomislekov, da se je zavedal posledic zapustitve azilnega doma. Ko je bil o tem zaslišan, se je odgovoru izognil; le opisal je svoj prihod v azilni dom. Sodišču je dejal še, da ne bi smel oditi.

18. Med drugim je tožnik trdil, da se je z vlaka nameraval vrniti v azilni dom. Te namere bržkone ne bi imel, če mu ne bi bilo znano, da ga ne sme zapustiti. Tega protislovja sodišču sodišču ni znal pojasniti.

19. Tudi zatrjevanja, da so policisti ob prijetju njegove podatke pridobili s pomočjo spletnega prevajalnika, sodišče ni štelo za verodostojnega. Vsebina Uradnega zaznamka o izjavi tujca z dne 30. 9. 2022, Registracijski list z dne 30. 9. 2022 in pa lastnoročno sestavljena izjava z dne 30. 9. 2022 mu oporekajo. Sodišče zato dvomi, da so na ta način vzeli njegove osebne podatke.

20. Še naslednje dele tožnikove izpovedi je sodišče ocenilo kot nezanesljive. Sprva je kot razlog odhoda iz Indije navedel versko preganjanje, po tem pa ekonomske vzroke.10 Prvotno naj bi želel v Italijo,11 po prijetju na vlaku je kot ciljno državo označil Slovenijo12, medtem ko je v prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 10. 2022 in ob izreku ukrepa pridržanja v Centru za tujce dejal, da se je namenil na Portugalsko.13 Na glavni obravnavi je nato rekel, da je najprej hotel v Italijo, nato pa na Portugalsko. Dolžino svojega potovanje je opredelil različno; od enega leta,14 petih mesecev15 do dveh oziroma treh mesecev, kot je izpovedal sodišču. 21. Ključno pa je sledeče. V Prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 10. 2022 je tožnik na vprašanje ali bo počakal do zaključka postopka v Sloveniji odgovoril, da ne ve in da bi rad odpotoval na Portugalsko. Povedano jasno kaže, da je tudi po tem, ko mu je bilo izročeno pisno pojasnilo o postopku, pravicah in dolžnostih prosilcev po ZMZ-1 v lastnem jeziku (in ga je podpisal) in po tem, ko mu je bilo v materinem jeziku to tudi razloženo,16 ni bil odločen ostati v Sloveniji.

22. Upoštevaje zapisano je sodišče sklenilo, da je bil tožnik pravilno poučen o svojih pravicah in obveznosti in v tem okviru posledic zapustitve azilnega doma. Njegovih tožbenih navedb o nerazumevanju angleškega jezika ni sprejelo. Nasprotuje jim vsebina zgoraj omenjenih listin, kot njegovo lastno pričevanje. Ne gre spregledati, da ga je policija našla na vlaku v Logatcu. Njegovi razlagi, da je želel na katerikoli vlak, da je na njemu zaspal, kot izostanek le-te glede dejstva, da je vlak peljal iz Ljubljane, sodišče ni zaupalo. V oči bode tudi, da je svoje izjave o vzrokih odhoda iz Indije, dolžini potovanja, ciljni državi, spreminjal. Nakup oblačil v tej luči ne predstavlja razumnega razloga za zapustitev azilnega doma. Njegovim pojasnilom zato sodišče ni sledilo; zaključilo je, da je poskušal zapustiti Slovenijo (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

23. V sodni praksi je že dlje časa zasidrano stališče, da pridržanje v Centru za tujce predstavlja odvzem prostosti in s tem poseg v osebno svobodo.17 Uporaba tega ukrepa mora biti zato nujna, razumna ter sorazmerna.18

24. Tolmačenje nevarnosti za pobeg vključuje tudi individualno oceno (individualne konkretne okoliščine). Slednje, kot že povedano, ne ustrezajo zakonskim objektivnim kriterijem, ampak izvirajo iz sfere posameznika. Sem sodijo osebne lastnosti, ravnanje pred pridržanjem, način prehajanja med državami članicami in tako dalje. Visoka stopnja nevarnosti pobega izraža neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve.19

25. Tožena stranka je dane kriterije vzela v obzir. Ocenila je, da opisane okoliščine in dejavniki kažejo na nevarnost, da tožnik ne bo počakal na zaključek postopka mednarodne zaščite, ampak bo pobegnil. To je namreč že storil; po izraženi nameri za mednarodno zaščito je zapustil azilni dom, kljub temu, da je vedel, da tega ne bi smel storiti. Meje je prestopil nelegalno, tako v Bosno in Hercegovino, kot v Hrvaško. Dalje, tožena stranka ni prezrla, da je tudi v Slovenijo vstopil nezakonito, v skupini več oseb in bil prijet s strani slovenske policije. Šele nato je izrazil željo po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. V svoji izpovedi pred sodiščem je potrdil, da ni vedel, ali bo počakal na konec postopka za mednarodno zaščito, ker si želi na Portugalsko. Na dlani je sklep, da (tudi) zato ne bo ostal do počakal na odločitev o njegovi prošnji v Sloveniji.20 Povrh je svoje izjave o razlogih za mednarodno zaščito, trajanju poti in ciljnih državah večkrat spremenil. Povsem splošno zatrjevano slabo počutje tako ni pretehtalo številnih okoliščin, ki kažejo, da bo tožnik ponovno odšel. 26. V tej točki sodišče še pripominja, da drugačna hrana ne pomeni, da oskrba v Centru za tujce ni primerna. Tožnik je sam povedal, da je bil deležen zdravniške pomoči, ko jo je potreboval, da osebje z njim ravno prijazno ter da ima možnost gibanja na svežem zraku. Omogočen mu je tudi dostop do spleta. V danem položaju je razumljivo, da je zaskrbljen in da se počuti utesnjenega. Toda njegovo navajanje je povsem splošne narave in ne kaže na zdravstvene težave ali trpljenje.21

27. Sklepanje tožene stranke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik Republiko Slovenijo zapustil pred zaključkom postopka mednarodne zaščite in zato ne bodo ugotovljena potrebna dejstva, je na mestu. Njegova izpoved sodišča ni prepričala. Sodišče mu ne zaupa, da bo počakal do odločitve o njegovi prošnji, zlasti, ker je sam dejal, da to ne ve in da si želi na Portugalsko. Njegova interpretacija odhoda iz azilnega doma ni smiselna; malo verjetno je, da je res odšel po nakupih oblačil na zatrjevan način (z vlakom, v smeri iz Ljubljane).

28. Kar pa se osebnega razgovora tiče, sodišče poudarja, da golo dejstvo, da je bil opravljen pred glavno obravnavo ne pomeni, da so razlogi za pridržanje tožnika (avtomatično) prenehali. Trditev o tem, da so bila z njim ugotovljena vsa pravno pomembna dejstva, tožnik niti ni podal. Na glavni obravnavi je potrdil le, da je bil razgovor opravljen. Še drugače, po povedanem ni mogoče zaključiti, da njegova prisotnost ne bo več nujna (da se na primer preverijo njegove navedbe ali opravi ponovni pogovor). To velja še toliko bolj, ker je tožnik svoje izjave že večkrat spremenil.22 Razlog za pridržanje je namreč ravno zagotovitev njegovega sodelovanja v postopku mednarodne zaščite.23

29. Tožnikovo tolmačenje Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju: Procesna direktiva II)24 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 pa je protislovno. Po eni strani se strinja, da mora biti osebni razgovor po Procesni direktivi II opravljen, po drugi pa ni navedel, ali ga je bil že deležen. Predstavil je le hipotetično možnost, da se vsebina izjave prosilca o razlogih za mednarodno zaščito in zahteve osebnega razgovora, pokrivajo. Da bi bil sam v takem položaju, torej, da je bilo zahtevam osebnega razgovora zadoščeno že ob izpolnjevanju formularja, pa ni trdil. Sicer pa je v svoji izpovedi vztrajal pri obratnem; da je zgolj podpisoval listine in da ni ničesar razumel. Pri tem je še prezrl, da je tožena stranka jasno zapisala, da bo v osebnem razgovoru podrobno razjasnila in ugotovila, ali njegov slab ekonomski položaj izvira iz namernega ekonomskega onemogočanja. Takih (določnih) dejstev sodišče v postopku izreka ukrepa, ne v prošnji za mednarodno zaščito, ni zasledilo.

30. Na koncu je tožena stranka tudi pravilno opravila preizkus nujnosti, razumnosti in sorazmernosti sprejetega pridržanja. Presodila je, da milejši ukrep ne bo zagotovil prisotnosti tožnika za osebni razgovor in ugotavljanje ali je šlo za namerno ekonomsko onemogočanje. Po namestitvi v azilni dom je od tam pobegnil. To kaže, da enaka, ponovna omejitev gibanja ne bi dosegla omenjenega cilja. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito po tem, ko je bil prijet s strani slovenske policije in ko je bil na poti v Italijo ali na Portugalsko. V tem pogledu milejši ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ne bi preprečil uresničljivo, neposredno nevarnost pobega; to velja še toliko bolj, saj ne bi odvrnil nenadzorovanih odhodov. Z vidika tožnikovih preteklih ravnanj je tožena stranka pravilno pretehtala, da je izrečeni ukrep nujen, razumen in sorazmeren. Sodišče še ponavlja, da so bile navedbe o počutju tožnika povsem splošnega značaja; sam pa tudi ni izpovedal o morebitnih resnih zdravstvenih težavah ali trpljenju.

31. Tožbene navedbe o nemožnosti uporabi manj prisilnih sredstev (in zaradi tega odsotnosti sorazmernosti) niso osnovane. Ne gre za pomanjkanje blažjih ukrepov; le-ti niso prišli v poštev zaradi nevarnosti pobega tožnika.25 Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016, poleg tega da ne gre za primerljive dejanske okoliščine (sum zavajanja in zlorabe postopka), zato ni umestno.

32. Tožena stranka je torej sklenila, da so podani objektivni kriteriji iz druge alineje 84.as člena ZMZ-1, kot tudi, da brez pridržanja tožnika določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ne bo mogoče ugotoviti. Odrejena omejitev gibanja na Center za tujce je bila zato na mestu.

33. Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakon o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-126).

**K II. točki izreka:**

34. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni osnovana.

35. Na tožnikovo zahtevo sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

36. Gre za nujen ukrep, s katerim sodišče za določen čas odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (tako imenovana odložitvena, neprava ali suspenzivna začasna odredba). Namenjena je le zadržanju izpodbijanega akta, s katerim je bila zadeva vsebinsko rešena in stranki naložena določena obveznost.27

37. Stranka mora v svoji zahtevi določno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je ta škoda za njo težko popravljiva. Na njej je tako trditveno, kot dokazno breme.28

38. Težko popravljiva škoda je pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Škoda mora biti resna, neposredno groziti, (začasno) odvrniti pa se jo da le z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe.29 Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je v zagotavljanju učinkovitosti sodnega varstva.

39. Po eni strani je tožnik trdil, da že sam odvzem prostosti prestavlja nepopravljivo škodo, po drugi pa, da zanj ni javne koristi. V Centru za tujce se slabo počuti.

40. Kar se tiče obstoja predpostavk za pridržanje, se je z njimi sodišče obširno ukvarjalo v zgornji obrazložitvi. Tu le ponavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 41. V zvezi z zatrjevano težko popravljivo škodo, pa pripominja sledeče. Tožnik ni določno opredelil škode, ki naj bi mu nastala, niti ni razkril zakaj naj ne bi bila popravljiva. Ni pojasnil kaj točno obsega njegovo slabo počutje, razen da čuti pritisk, niti kaj to zanj pomeni. Iz skopih trditev je mogoče izluščiti le, da se ne počuti dobro. Drugih navedb sodišče ni našlo. Ostalo je brez osnovnih podatkov, da bi sploh lahko presodilo obstoj težko popravljive škode.30 Na glavni obravnavi pa je tožnik povedal, da je prejel zdravniško oskrbo, ko je zbolel, da ga sicer moti hrana in da z njim ravnajo zelo dobro. Tako sodišče pri njemu ni zaznalo znakov posebne ranljivosti. Ob tehtanju povsem splošno zatrjevane škode na eni strani z varstvom javnega interesa za učinkovito vodenje azilnih postopkov na drugi, ni našlo nesorazmernosti (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1). Zahtevo za izdajo začasne odredbe je zato zavrnilo.

1 Objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številki: 22/2016 z dne 25. 3. 2016 in 54/2021 z dne 9. 11. 2021. 2 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 133/2022 z dne 28. 9. 2022, 8. točka, I Up 16/2022 z dne 9. 2. 2022, 8. točka, I Up 11/2022 z dne 2. 2. 2022, 8. točka, I Up 251/2022 z dne 12. 1. 2022, 7. točka. 3 Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča I Up 133/2022 z dne 28. 9. 2022, 8. točka, sklep I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022, 9. točka in I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, 12. točka. 4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 11/2022 z dne 2. 2. 2022, 9. točka. 5 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 3/2022 z dne 9. 2. 2022, 9. točka. 6 Razvidno iz Uradnega zaznamka o izjavi tujca z dne 2. 10. 2022, ki ga je tožnik podpisal, kot iz zapisa Policijske postaje Cerknice z dne 2. 10. 2022 na zadnji strani. 7 Ob teh prilikah je prevajal tolmač za pandžabi. 8 Pandžabi in hindi imata namreč svoji pisavi. 9 Razvidno iz zapisnika z dne 4. 10. 2022, druga stran. Ob tej priložnosti je bilo zagotovljeno prevajanje v pandžabi. 10 V Registracijskem listu z dne 30. 9. 2022, lastnoročni izjavi z dne 30. 9. 2022, Uradnem zaznamku z dne 30. 9. 2022, Prošnji za mednarodno zaščito z dne 30. 9. 2022 je kot razlog zavedeno versko preganjanje; v zapisu Policijske postaje Cerknica z dne 2.10. 2022 in registracijskem listu z dne 2. 10. 2022 pa ekonomski razlogi. Sam je v Prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 10. 2022 izjavil, da je iz Indije odšel zaradi slabih ekonomskih razmer. 11 Tako izhaja iz Prošnje za mednarodno zaščito z dne 30. 9. 2022. 12 Razvidno iz zapisa Policijske postaje Cerknica z dne 2.10. 2022, prva stran. 13 Zapisnik z dne 4. 10. 2022, druga stran. 14 Tako v Registracijskem listu z dne 30. 9. 2022 in Uradnem zaznamku z dne 30. 9. 2022. 15 Razvidno iz Prošnje za mednarodno zaščito z dne 4. 10. 2022, tretja stran. 16 Prošnja za mednarodno zaščito z dne 4. 10. 2022, četrta stran. 17 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, 7. točka, 8. točka ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, 9. točka. 18 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022, 15. točka. 19 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišče Republike Slovenije I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, 13. točka in I Up 16/2022 z dne 9. 2. 2022, 9. točka. 20 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022, 10. točka. 21 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 231/2016 z dne 14. 9. 2016, 9. točka. 22 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022, 10. točka. 23 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 47/2022 z dne 9. 3. 2022, 8. točka. 24 Uradni list Evropske Unije L 180/60 z dne 29. 6. 2013. 25 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022, 11. točka. 26 Uradni listi Republike Slovenije številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 27 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 5/2022 z dne 2. 2. 2022, 6. točka. 28 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije V Up 2/2022 z dne 4. 8. 2022, I Up 181/2021 z dne 15. 9. 2021, 9. točka; I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 7. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 8. točka in številne druge. 29 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, 6. točka; I Up 102/2021 z dne 19. 5. 2021, 8. točka; I Up 54/2021 z dne 14. 4. 2021, 9. točka in številne druge. 30 Kot pod prejšnjo opombo.