Jedro

V primeru nevarnosti poznejše uveljavitve nedenarne terjatve (iz 2. odstavka 272. člena ZIZ) gre za objektivno nevarnost. Ta nevarnost je v konkretnem primeru podana, izkazuje jo (med drugim) prav okoliščina povezanosti obeh družb (tudi preko oseb, pooblaščenih za zastopanje). Oporekanje temu zaključku z zatrjevanjem, češ da v času sporne prodaje te povezanosti ni bilo, je ne samo novo in že zato neupoštevno, ampak tudi sicer neprepričljivo. Z vidika obstoja nevarnosti je namreč relevantna prav okoliščina njune aktualne povezanosti.

V pritožbenem postopku je moč upoštevati le tista dejstva, ki so obstajala v času odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 10.2.2014 in začasno odredbo obdržalo v veljavi.

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da sodišče svoje ocene, da je tožnik bolj verjetno izkazal obstoj svoje terjatve kot toženec dokazal nasprotno, v ničemer ne obrazloži (podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotuje zaključku sodišča, da je bila prodaja z dne 17.1.2013 storjena v škodo tožniku. Tožnik je bil namreč s to prodajo seznanjen in je z njo soglašal. V dokaz temu je toženec predložil obsežno pisno korespondenco, predlagal pa je tudi zaslišanje tožnika, zakonitega zastopnika toženca, zakonitega zastopnika družbe X, d.o.o. ter N. T. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Poudarja, da se je tožnik s tem, ko je vedel, da bo toženec kupil nepremičnino, le pod pogojem, da jo kupi kot celoto, in s tem, ko je prodal tudi svoj solastniški delež, strinjal s tem, da tudi X, d.o.o. proda svoj solastniški delež. Zaradi navedenega sedaj tožnik ravnanja družbe R., d.o.o. (1) ter toženca ne more označiti kot škodljivega. S tem, ko je prejel kupnino iz naslova prodaje svojega solastniškega deleža, je privolil tudi v to, da se proda nepremičnina v celoti (in to vse potem, ko je bil zoper X, d.o.o. z njegove strani že sprožen pravdni postopek). V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na načelo volenti non fit iniuria in poudarja, da bi tožnik sporno prodajo preprosto lahko preprečil tako, da tožencu ne bi prodal svojega solastnega dela nepremičnine. S tem bi onemogočil prodajo celotne nepremičnine. V konkretnem primeru naj bi šlo za zlorabo pravic s strani tožnika. Ker je tožnik vedel in soglašal s prodajo nepremičnine ter posledicami le te, so dejstva, da je do prodaje nepremičnine prišlo pol leta po vloženi tožbi s strani tožnika, da naj bi X, d.o.o. že v letu 2012 poslovala z izgubo ter da naj bi s prodajo nepremičnin prišlo do zmanjšanja premoženja, nerelevantna. Ne držijo ugotovitve sodišča o povezanosti toženca in družbe X, d.o.o. Res je, da sta slednji dve pravni osebi povezani sedaj, vendar pa je za utemeljenost tožnikovega zahtevka (predloga) ključnega pomena, ali sta bili ti dve pravni osebi povezani tudi v času sklepanja sporne prodajne pogodbe. Iz izpiska iz sodnega registra, ki ga je predložil tožnik, pa je moč ugotoviti, da je toženec družbenik družbe X, d.o.o. postal šele dne 17.1.2013. Ker pravni osebi v času sklepanja sporne pogodbe zato ni moč šteti kot povezani osebi, zakoniti zastopnik tudi ni mogel prej vedeti za kakršnekoli tožbene zahtevke tožnika. Sodišče je tudi v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Napačno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da vedenje o prodaji ne pomeni, da je tožnik soglašal z njo, in da še manj pomeni, da je pristal v posledico, to je neplačevitost dolžnika. S tem, ko je tožnik soglašal s prodajo nepremičnine, je privolil tudi v posledico prodaje. Pritožnik se sklicuje na načelo, da nepoznavanje prava škoduje. Poudarja, da bi se tožnik s tem, ko je s sporno prodajo soglašal, mogel in moral zavedati tudi zanj škodljivih posledic, to je dejstva, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve (za katero je takrat že vedel, saj je bila tožba z njegove strani že vložena) otežena. Dejstvo, da je slednja nepremičnina edino nepremično premoženje toženca, je bilo tožniku namreč znano. Nepravilen naj bi bil tudi zaključek sodišča, razviden iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer da je podana nevarnost, da bo poznejša uveljavitev terjatve tožnika onemogočena ali vsaj precej otežena. Tožnik je v zvezi s tem podal pavšalne oz. neobrazložene navedbe, prav tako nobenih dokazov, ki naj bi izkazovali slabo finančno stanje dolžnika. Sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb oziroma dejstva, da je dokazal, da je X, d.o.o. kot prodajalec prejela kupnino za nepremičnino, kar je razvidno iz potrdila o plačilu. Sodišče tudi v ničemer ni zavzelo stališča do toženčeve navedbe, da je bila nepremičnina prodana po tržno realni ceni, kar izhaja iz javno dostopnih podatkov GURS. Glede tega iz obrazložitve ni razvidno, ali je sodišče v to vpogledalo. Neobrazložen kot tudi življenjsko nelogičen naj bi bil zaključek sodišča, da naj bi objektivna nevarnost obstajala že samo zato, ker je bila nepremičnina prodana tožencu, s katero naj bi bila družba X, d.o.o. povezana in da zato obstoji objektivna nevarnost, da bo z njo razpolagano tudi v prihodnje. Ker v trenutku prodaje nepremičnine povezanosti med pravnima osebama ni bilo, omenjeno ne drži. Zgolj sedanja povezanost teh družb pa zagotovo ni kazatelj temu. Sodišče tudi ni zavzelo stališča do strani toženca izkazanega dejstva, da vodi družba X, d.o.o. postopek zoper tožnika, in sicer za vlaganja v poslovni prostor, pri čemer obstaja velika verjetnost, da bo moral tožnik X plačati odškodnino. Po tistem, ko je toženec vložil ugovor, naj bi s strani Upravne enote Ljubljana prejel obvestilo z dne 17.2.2014 o tem, da je tožnik zavezan družbi R., d.o.o. k plačilu za vlaganje v poslovni prostor. Zato ne drži zaključek sodišča, da družba R., d.o.o. nima premoženja in da je obstoj nevarnosti izkazan. Tožnik obstoj tega dolga tudi sicer priznava, kar je razvidno iz njegove ponudbe z dne 13.3.2014. 3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Pritožbeni očitki, da temu ni tako, ne prepričajo. Tako je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo (v okviru 7., 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa) pojasnilo tudi, zakaj šteje, da je tožnik bolj verjetno izkazal obstoj svoje terjatve kot toženec dokazal nasprotno. V okviru teh istih točk je nadalje ustrezno obrazložilo, zakaj je bila prodaja solastninskega deleža toženi stranki s strani družbe X, d.o.o. (dolžnik) z dne 17.1.2013 storjena v škodo tožniku, hkrati pa pravilno ugotovilo, da tožnikovo vedenje o tej prodaji ne pomeni, da je z njo soglašal, in še manj (kar je najbolj pomembno), da je s tem pristal v posledico, do katere je zaradi prodaje prišlo. To pa je, da je X, d.o.o. ostala brez (očitno) edinega relevantnega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala (visoka) terjatev, ki jo zoper njo vtožuje tožnik (oziroma v neplačevitosti dolžnika, kot je to krajše označilo sodišče prve stopnje).

6. Izrecne trditve o tem, da naj bi tožnik privolil v to, da mu X, d.o.o. (dolžnik) zaradi prodaje ne bo zmožna poravnati vtoževane terjatve, toženec v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni podal. Zato trditve, ki jih sedaj postavlja v pritožbi o tem, da bi se tožnik s tem, ko je k omenjeni prodaji soglašal, mogel in moral zavedati zanj škodljivih posledic, to je dejstva, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve otežena, predstavljajo nedovoljeno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (2) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (3) – ZIZ). Enako velja za pritožbeno trditev, da bi moralo biti dejstvo, da je nepremičnina edino nepremično premoženje toženca (4), znano. Zaključka, da naj bi tožnik v omenjeno posledico privolil, pa (kot rečeno) ni moč narediti niti na podlagi tudi sedaj v pritožbi ponavljajočih se trditev o tožnikovem vedenju in soglašanju s sporno prodajo. Zato ne zadostuje niti pritožbeno sklicevanje na dokaze, ki naj bi jih toženec predlagal v zvezi s tožnikovim vedenjem oziroma soglašanjem. Tudi sicer ni jasno, kakšno „obsežno“ pisno korespondenco naj bi toženec v zvezi s tem predložil (5). Poleg tega ne gre spregledati, da je toženec svoje v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi podane navedbe o tožnikovi seznanjenosti (soglašanju) s sporno prodajo jasno povezoval predvsem s trditvijo o neobstoju nevarnosti (poznejše onemogočenosti oziroma oteženosti uveljavitve terjatve) kot druge predpostavke za izdajo začasne odredbe (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Torej s temi navedbami (kot to počne sedaj v pritožbi) ni nasprotoval oceni sodišča prve stopnje (podani na ravni verjetnost), da je bila sporna prodaja za tožnika škodljiva (s čimer naj bi bila izpolnjena ena od predpostavk vtoževanega izpodbojnostnega zahtevka iz 255. člena Obligacijskega zakonika – OZ (6)). Toženec v tem okviru podaja tudi vrsto (novih) trditev, ki jih v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni navajal. To velja npr. za zatrjevanje, da bi tožnik sporno prodajo lahko preprečil tako, da tožencu ne bi prodal svojega solastnega dela nepremičnine, oziroma zatrjevanje, da naj bi šlo s strani tožnika za zlorabo pravic (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi omenjenih razlogov so na drugi strani dejstva, na katere opozarja sodišče prve stopnje, in sicer da je do sporne prodaje prišlo pol leta po vloženi tožbi s strani tožnika, da naj bi X, d.o.o. že v letu 2012 poslovala z izgubo ter da naj bi s prodajo nepremičnin prišlo do zmanjšanja njenega premoženja, nedvomno relevantna.

7. Nove in posledično nedopustne pa so tudi vse pritožbene trditve, ki nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje o povezanosti med družbama X, d.o.o. in R., d.o.o. (češ da te povezanosti v času sklepanja pogodbe z dne 17.1.2013 ni bilo). Čeprav se je tožnik na to skliceval že v svoji tožbi (v okviru katere je podal predlog za izdajo začasne odredbe), toženec nič v zvezi s tem (kar navaja sedaj v pritožbi) v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni navajal. Zato teh pritožbenih navedb ni moč upoštevati. Tudi sicer pa pritožbena trditev, češ da je toženec družbenik družbe X, d.o.o. postal šele dne 17.1.2013 (torej takrat, ko je bila sklenjena sporna pogodba) pravzaprav zgolj dodatno potrjuje „sume“ sodišča prve stopnje o povezanosti obeh pravnih oseb. Nadalje pritožnik ne upošteva ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi ta temeljila (tudi) na dejstvu, da se so iste osebe kot pooblaščeni zastopniki nastopale oziroma nastopajo v obeh družbah (torej povezanost preko oseb pooblaščenih za zastopanje).

8. Nadalje ne drži trditev, da naj bi tožnik v zvezi z obstojem nevarnosti (da mu bo poznejša uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali vsaj precej otežena) podal zgolj pavšalne oziroma neobrazložene navedbe ter da ni predložil nobenih dokazov, ki bi izkazovala slabo finančno stanje dolžnika. Za razliko od pritožbenih očitkov, za katere je moč dejansko ugotoviti prav to, je tožnik v tožbi oziroma predlogu za izdajo začasne odredbe (l. št. 4) v tej smeri podal zadostne in tudi ustrezno konkretizirane navedbe. Prav tako je predložil listino (priloga A7), ki izkazuje slabo finančno stanje dolžnika (to je njegovo poslovno izgubo v letu 2012). Sodišče prve stopnje je v okviru 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi upravičeno zaključilo, da toženec ni izkazal, da (s sporno prodajo ni prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja oziroma da) je bila plačana kupnina ekvivalentna vrednosti nepremičnine. Toženec je glede tega v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi res podal trditev o plačilu tržnim razmeram ustrezne kupnine, ki pa je (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) ni izkazal. Toženec je bil namreč tisti, ki je bil dolžan svoje trditve tudi dokazno podkrepiti. Tega pa ni storil. Vpogleda v podatke GURS ni predlagal, sodišče prve stopnje pa dokazov po uradni dolžnosti (razen v izrecno zakonsko predvidenih primerov, kamor pa predmetni ne sodi) ne izvaja. Iz računa št. 1-17-2013 z dne 17.1.2013 (priloga B13) izhaja, da naj bi X, d.o.o. tožencu svoj 12/40 delež poslovnega prostora v L. prodala za 15.000,00 EUR. Glede na prodajno pogodbo z dne 25.1.2013 (priloga B9), iz katere je razvidno, da je tožnik svoj (bistveno manjši) 7/40 solastninski delež na isti nepremičnini tožencu prodal za kupnino v višini 46.250,00 EUR, in glede na samo lokacijo nepremičnine, je torej očitno, da je primeru prodaje z dne 17.1.2013 zelo težko govoriti o tržno realni ceni (kupnini).

9. Že sodišče prve stopnje je v okviru 10. točke obrazložitve pravilno pojasnilo, da gre v primeru nevarnosti poznejše uveljavitve nedenarne terjatve (iz drugega odstavka 272. člena ZIZ) za objektivno nevarnost. Prav tako je prepričljiv zaključek, da je ta nevarnost v konkretnem primeru podana oziroma da jo izkazuje (med drugim) prav okoliščina povezanosti obeh družb (tudi preko oseb, pooblaščenih za zastopanje). Oporekanje temu zaključku z zatrjevanjem, češ da v času sporne prodaje te povezanosti ni bilo, je (kot je bilo poudarjeno) ne samo novo in že zato neupoštevno, ampak tudi sicer neprepričljivo. Z vidika obstoja nevarnosti je namreč relevantna prav okoliščina njune aktualne povezanosti. Navajanje, češ da vodi družba X, d.o.o. zoper tožnika postopek zaradi povrnitve vlaganj v poslovni prostor in da naj bi obstajala velika verjetnost, da bo moral slednji odškodnino plačati, je ne samo hipotetično, ampak z vidika izpodbijane odločitve tudi sicer brezpredmetno. Neupoštevno, pa hkrati očitno zgrešeno je tudi sklicevanje na obvestilo z dne 17.2.2014, ki naj bi ga toženec prejel od Upravne enote Ljubljana. V tem pritožbenem postopku je namreč moč upoštevati le tista dejstva, ki so obstajala v času odločanja sodišča prve stopnje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Tudi sicer sodišče prve stopnje nikjer ne zaključuje, da družba R., d.o.o. (toženec) nima premoženja in da je zato obstoj nevarnosti izkazan. Pritožnik je to očitno zamenjal z ugotovitvijo, ki se nanaša na premoženjsko stanje družbe X, d.o.o. (dolžnika), ki je z vidika vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka edino relevantno. Kakšno je premoženjsko stanje toženca (R., d.o.o.) pa je v tem oziru nerelevantno. Tožnik namreč predmetne tožbe ni vložil zato, ker toženec nima dovolj premoženja, ampak zaradi svoje terjatve, ki naj bi jo imel do družbe X, d.o.o. in katere uveljavitev naj bi bila zaradi sporne prodaje z dne 17.1.2013 ogrožena (saj X, d.o.o. po njegovih trditvah drugega premoženja nima).

10. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni (relevantni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Pravilno X, d.o.o. (2) Uradni list RS, št.26/1999, s kasnejšimi spremembami

(3) Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami

(4) Verjetno mišljeno dolžnika. Kakšno je (celotno) premoženje toženca, namreč za ta postopek ni relevantno.

(5) Predložil je tri dopise družbe E naložbe oziroma odvetnice B. H. F. (B5-B7), ki pa sami po sebi ne dokazujejo nobenega tožnikovega vedenja ali soglašanja s sporno prodajo.

(6) Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami