Jedro

Po mnenju izvedenca je trenutno nujno potrebno bolnišnično zdravljenje zaradi uvedbe ustrezne terapije in diagnostičnih postopkov. Pritožnica bolnišnično zdravljenje zavrača. Zaradi neuvedenega zdravljenja še nima zadostnega uvida v svojo zdravstveno stanje, in zato ji ni mogoče slediti, da je že pripravljena in sposobna slediti ambulantnemu zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotna udeleženka zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice do 26. 5. 2023 in da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep vlaga laično pritožbo nasprotna udeleženka. Navaja, da se ne strinja z rokom pridržanja. V bolnišnico je prišla le na pogovor s psihiatrom, ker je imela negativne misli. Pridržana je bila proti svoji volji. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ima moteno presojo realnosti, da ni sposobna obvladati svojega ravnanja, da sliši glasove, da ima halucinacije in blodnje. Prepričana je, da ni nevarna sebi niti okolici. Pripravljena je na ambulantno zdravljenje. Pred obiskom psihiatra je normalno in uspešno opravljala delo učiteljice v šoli v naravi. Upa na ugodno rešitev prošnje in prosi za čimprejšnji odpust iz bolnišnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz 53. člena ZDZdr1. V celovito izvedenem dokaznem postopku se je pogovorilo z nasprotno udeleženko, zaslišalo njeno sestro in sprejemno psihiatrinjo, pregledalo medicinsko dokumentacijo in pridobilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Ugotovilo je, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ki jih je povzelo v točki 3 sklepa, za zadržanje nasprotne udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom do 26. 5. 2023. 5. Ugotovilo je, da je pri njej podana duševna shizoafektivna motnja mešane oblike – ves čas so pri njej prisotne avtoagresivne (samomorilne) misli, ob tem je pod vplivom nanašalnih in preganjalnih blodenj, verjetno tudi halucinativnega blodenja. Zaradi ugotovljene motnje je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Pritožnica se s temi ugotovitvami ne strinja. Vztraja, da ne sliši glasov, da nima blodenj ne halucinacij. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti. Pri presoji o obstoju pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je treba odgovoriti na strokovno vprašanje s področja medicinske stroke, s katerim ne razpolagata ne sodišče ne sama obravnavana oseba. Zato sodišče ne more odločati na podlagi zaslišanja osebe, ampak mora pridobiti mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki mora osebo pregledati, podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju in oceniti, če in katero vrsto vodenega zdravljenja potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr).

6. Izvedenec je podal strokovno mnenje o nanašalnih in preganjalnih blodnjah in o verjetnosti halucinativnega blodenja po pogovoru s pritožnico in pregledu medicinske dokumentacije. Pojasnil je, da je pritožnica do njih zaradi zabrisane realitetne presoje povsem nekritična. O prisluhih pri pritožnici, ki so v njeni mladosti vodile v poskus samomora, in preganjalnih blodnjah ter možnih halucinacijah se je sodišče poleg strokovnega izvedenčevega mnenja prepričalo tudi z zaslišanjem pritožničine sestre in sprejemne zdravnice, ki sta prepričljivo opisali njeno obnašanje. Ob strokovnem mnenju in dejanskih ugotovitvah o duševnem stanju pritožnice, ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je njena presoja realnosti hudo motena in da ni sposobna nadzorovati svojih ravnanj. Nasprotno pritožbeno prepričanje teh ugotovitev ne more omajati.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljene motnje, zaradi katere ima pritožnica hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, obstaja realna grožnja, da bi nezdravljena lahko ogrozila svoje življenje. Pri njej obstajajo stalne samomorilne misli, ki jih je ob zaslišanju tudi sama priznala. Zanesljivo sta jih potrdili njena sestra in lečeča zdravnica. Lečeča psihiatrinja pa je povedala, da ob sprejemu ni bila zmožna doseči antisuicidalnega dogovora. Da je ogrožanje konkretno in realno, izhaja tudi iz ugotovitev, da se je v zadnjih mesecih njeno duševno stanje poslabšalo, saj pogosto grožnje s samomorom izraža verbalno, če ne tudi realno (s seboj v torbici prenaša vrv), in ima, v podobnem duševnem stanju, za seboj že en neuspešen poskus samomora. To pomeni, da je ogroženo njeno življenje. Pritožbeno mnenje, da sama sebi ni nevarna, je ovrženo. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje je zaradi bolezni nekritično in mu ni mogoče slediti. Presoja, da so izpolnjeni pogoji iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje brez privolitve, je pravilna.

8. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov ob izdaji sklepa še ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja (tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr), za kar se zavzema pritožnica. Po mnenju izvedenca je trenutno nujno potrebno bolnišnično zdravljenje zaradi uvedbe ustrezne terapije in diagnostičnih postopkov. Pritožnica bolnišnično zdravljenje zavrača. Zaradi neuvedenega zdravljenja še nima zadostnega uvida v svojo zdravstveno stanje, in zato ji ni mogoče slediti, da je že pripravljena in sposobna slediti ambulantnemu zdravljenju, kot navaja v pritožbi.

9. Neutemeljena je končno tudi pritožbena graja o trajanju zdravljenja. Izvedenec je ob upoštevanju narave psihotične motnje pojasnil, da bo v predvidenih treh tednih mogoče uvesti potrebno diagnostiko in prilagoditi ustrezno medikamentozno terapijo, kar bo omogočilo nadaljnje ambulantno zdravljenje ter samostojno življenje in delo izven zavoda, ki si ga pritožnica želi. Ni razlogov, da sodišče tudi v tem delu ne bi sledilo izvedencu. Tudi dolžina trajanja potrebnega zdravljenja zaradi dosege ustreznega učinka zdravljenja je namreč strokovno vprašanje, o katerem poda mnenje medicinski strokovnjak. Pritožnica ga s svojim laičnim prepričanjem, da je zdravljenje predolgo, ne more omajati.

10. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se bo ob spremenjenih okoliščinah in pogojih iz 69. in 71. člena ZDZdr odrejeno trajanje zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom lahko tudi predčasno zaključilo, če se bo zdravstveno stanje pritožnice izboljšalo hitreje oziroma do take mere, da razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom ne bo več.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in je izpodbijani sklep pravilen ter ni obremenjen z napakami in procesnimi kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP2 v zvezi z 42. členom ZNP-13 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Zakon o duševnem zdravju, Ur. list RS, št. 77/2008. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/1999 s spremembami. 3 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. list RS, št. 16/2019.