Jedro

Tožeča stranka je dala ob tranzitnem uvozu blaga izjavo, da bo v primeru, če blago ne bo predano prevzemni carinarnici, poravnala vse carinske in druge obveznosti. Blago v roku ni bilo predano, zato je tožena stranka na podlagi 191., 200., 202. in 249. člena CZ pravilno odločila in naložila tožeči stranki plačilo carinskih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V prijavi za uvoz in tranzit blaga, 305 tovorkov razne obutve, z dne 14.11.1991 je bilo določeno, da bi morala tožeča stranka prijaviti prevzemni Carinarnici Podgrad blago najpozneje 15.11.1991. Pravna prednica tožeče stranke je podala poroštveno izjavo, da bo v primeru, če blago ne bo predano prevzemni carinarnici Podgrad, poravnala Carinarnici Koper po predložitvi izrecne zahteve vse pripadajoče carinske in druge uvozne dajatve.

Ker blago ni bilo predano namembni carinarnici, kar potrjuje njena izjava z dne 19.12.1992 in ker tožeča stranka tudi po opominu z dne 9.12.1992 ni predložila dokazov o prijavi blaga Carinarnici Podgrad, je prvostopenjska Carinarnica v Kopru odločila, da mora tožeča stranka plačati carinske in druge uvozne dajatve.

Tožena stranka je pritožbi tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo ugodila le glede imena carinskega zavezanca, sicer pa jo je zavrnila z utemeljitvijo, da blago pri prevzemni carinarnici ni bilo prijavljeno in da so torej dani pogoji za odločitev po 2. odstavku 249. člena carinskega zakona. Tožeča stranka je podala izjavo po 200. členu carinskega zakona, zato mora plačati carinske dajatve.

V tožbi je tožeča stranka predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožeča stranka je predložila dokaz, da je blago sprejelo podjetje iz Splita, kar je razvidno iz mednarodnega tovornega lista. Po 2. odstavku 249. člena carinskega zakona lahko carinarnica začne postopek za carinjenje, če je bilo blago dano v prost promet. Tožeča stranka je dokazala, da blago ni bilo dano v prost promet. Ni torej osnove, da bi bila zavezana k plačilu carinskih dajatev.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je tožeča stranka podala pismeno izjavo v smislu 200. člena carinskega zakona. V roku enega leta tožeča stranka ni predložila dokazov o prijavi blaga prevzemni carinarnici, tovorni list pa ni dovolj prepričljiv dokaz. Tožeča stranka je odločitev oprla na listine in dokaze, ki so v spisu.

Tožba ni utemeljena.

Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, št. 34/90, prečiščeno besedilo, CZ) se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis. CZ določa postopek carinjenja blaga pri tako imenovanem tranzitu blaga. Uvoz in tranzit blaga morata biti navedena v prijavi vhodni carinarnici (1. odstavek 191. člena). Vhodna carinarnica na podlagi 2. odstavka navedenega člena določi rok, v katerem je treba blago prijaviti prevzemni carinarnici. CZ v 1. odstavku 200. člena določa, da mora prevoznik predložiti vhodni carinarnici carinsko deklaracijo in plačati varščino. Tožeča stranka oziroma njena pravna prednica je na dan uvoza blaga dala pismeno poroštveno izjavo, da bo plačala vse carinske dajatve, če blago ne bo predano prevzemni carinarnici. Tožeča stranka ni dokazala, tega pa tudi ne trdi v njenih navedbah, da je bilo blago prijavljeno prevzemni carinarnici. Dokaza o predaji blaga ni predložila tudi na opomin, ki ji ga je dne 9.12.1992 poslala Carinarnica Koper. Listin o predaji blaga tožeča stranka ni predložila tudi v pritožbenem postopku in tudi ne v tem upravnem sporu. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in temelji na določbah CZ, na katere se sklicuje utemeljitev izpodbijan odločbe.

V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je predložila mednarodni tovorni list, kar bi naj zadoščalo za ugotovitev, da je bilo blago izvoženo, sodišče ugotavlja, da takšne trditve ni mogoče sprejeti. V 1. odstavku 202. člena CZ je določeno, da mora prevoznik prijaviti blago pri prevzemni carinarnici, kar pomeni, da le akt prijave, ki ga mora potrditi uradna oseba prevzemne carinarnice, zadošča za ugotovitev, da je bilo blago izvoženo. Tožeča stranka ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, da so izpolnjeni pogoji iz navedene določbe CZ.

Po 2. odstavku 249. člena CZ lahko začnejo carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prosti promet, preden je izveden carinski postopek in plačane carinske ter druge uvozne davščine. To določbo je glede na vsebino 191. in naslednjih členov CZ razlagati tako, da se šteje, da je blago dano v prosti promet, če ni bilo predano prevzemni carinarnici v roku, kot ga je določila vhodna carinarnica in če carinski zavezanec v določenem roku ni predloži listin, ki bi tak prevzem dokazovale. Tožeča stranka torej napačno razlaga navedeno določbo CZ.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavrnilo.