Jedro

Če gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot pogoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije (9. - 13. člen ZDen), zakon (3. odst. 63. člena ZDen) pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (2. odst. 9. člena ZDen), ne dopušča ugotavljanja obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Izrek

1.) Tožbi P.K. se ugodi in se Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da izda odločbo o tožnikovi pritožbi zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, št. ... z dne .... 2.) Tožba R.K. se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta pri tem sodišču dne ... vložila tožbo, v kateri navajata, da sta dne 19.8.1992 vložila pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana št. ..., vendar tožena stranka kljub poteku zakonitega roka za izdajo odločbe le-te ni izdala. Tožnika sta dala toženi stranki z zahtevo z dne ... nadaljnji sedemdnevni rok za izdajo odločbe, ki je potekel brez uspeha. Tožnika zato v skladu z določbo 26. člena zakona o upravnih sporih štejeta, da je bila njuna pritožba zavrnjena in sta prisiljena sprožiti upravni spor. V nadaljevanju tožbe navajata pravne razloge, s katerimi utemeljujeta tožbo v vsebinskem pogledu. Menita, da bi moral biti 2. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ pri ugotavljanju državljanstva Ericha Krisperja upoštevan v celoti, torej tudi glede pogoja nelojalnosti do narodov Jugoslavije in pregrešitve zoper državljanske dolžnosti. Ta pogoj v primeru E.K. ni podan in ga tožena stranka ne zatrjuje ter dokazuje. E.K. je bil torej po veljavnih predpisih na dan 28.8.1945 državljan FLRJ in ga je potrebno šteti za jugoslovanskega državljana in državljana takratne LRS. Tožnika zato predlagata, naj sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči, da se tožbi ugodi in ugotovi, da se je .... po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, štel za jugoslovanskega državljana in državljana LR Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je za molk organa odločila zato, ker je ugotovitev državljanstva E.K., očeta tožnikov, neposredno povezana z ugotavljanjem državljanstva tožnikov. Pritožbeno odločbo, ki jo je izdala v zadevi ugotovitve državljanstva tožnikov, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravilo s sodbo št. ... z dne 17.6.1992, s katero je toženi stranki naložilo ugotavljanje nelojalnosti tožnikov kot pogoja za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Tožena stranka meni, da je ugotavljanje tega pogoja zakon o denacionalizaciji izrecno izključil, če gre za ugotavljanje državljanstva v postopkih denacionalizacije in zato predlaga, naj sodišče na podlagi upravnih spisov samo meritorno odloči o stvari.

Sodišče je tožbi P.K. ugodilo iz naslednjih razlogov: Med strankama ni spora o tem, da tožena stranka o tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi ni izdala odločbe v roku, določenem z zakonom, in tudi ne v nadaljnjih sedmih dneh po tožnikovi vložitvi nove zahteve za izdajo odločbe (1. odstavek 26. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Tožena stranka opravičuje molk organa s stališčem, da je ugotavljanje državljanstva tožnikov odvisno od državljanstva njunega, saj so po predpisih, veljavnih pred 28.8.1945, zakonski otroci v državljanstvu sledili očetu. Tudi pri ugotovitvi državljanstva E.K. gre za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ in tožena stranka meni, da se zato navodilo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe št. ... (ki se nanaša na izdajo potrdila o državljanstvu FLRJ in LRS za tožnika in R.K.) glede ugotavljanja nelojalnosti nanaša tudi na obravnavani primer. Po mnenju sodišča pa molk organa zaradi navedenih razlogov ni utemeljen. Tudi če drži stališče, da je ugotavljanje državljanstva tožnikov odvisno od ugotovitve državljanstva njunega očeta, to v obravnavanem primeru ne more biti ovira za izdajo odločbe o pritožbi v upravni zadevi, katere predmet je ugotavljanje državljanstva očeta tožnikov, pok. E.K., saj državljanstvo očeta pač ne more biti odvisno od državljanstva otrok. Po drugi strani pa tožena stranka pri sklicevanju na sodbo tega sodišča opr. št. ... z dne 17.6.1992 prezre, da se sodba nanaša na upravno odločbo, izdano pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/92) pritožba tožnika P.K. pa se nanaša na upravno odločbo, izdano po uveljavitvi ZDen. Pravni položaj glede ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva z vidika določbe 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) pa je bil tedaj drugačen, kot je po uveljavitvi ZDen. Če gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot pogoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije (9. do 13. člen ZDen) zakon (3. odstavek 63. člena ZDen) pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (2. odstavek 9. člena ZDen), sedaj namreč ne dopušča ugotavljanja obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Navedeno zakonsko določbo je po mnenju sodišča treba v kontekstu zakona o denacionalizaciji razlagati kot pravno fikcijo, da razlog nelojalnega ravnanja pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, vselej obstaja, kar pomeni, da obstoja tega razloga v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen upravni organ ni dolžan dokazovati, stranka v postopku pa ne upravičena izpodbijati. Po navedenem torej v obravnavanem primeru ni utemeljenega razloga za molk organa, zato je tožba tožnika P.K. opravičena v smislu 5. odstavka 42. člena ZUS. Sodišče je na podlagi navedene določbe ZUS tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo izdajo odločbe o tožnikovi pritožbi zoper v izreku navedeno upravno odločbo prve stopnje. Ni pa ugodilo tožbenemu predlogu, naj o zadevi samo meritorno odloči, ker je menilo, da za sojenje v sporu polne jurisdikcije niso podani zakonski pogoji (3. odstavek 39. člena ZUS).

Tožbo tožnice R.K. pa je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je pritožbo proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, št. M 201-40426/I z dne 3.8.1992 vložil pritožnik P.K. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi pritožbo proti navedeni odločbi vložila tudi tožnica R.K. Pravni temelj za vložitev tožbe zaradi molka organa druge stopnje (1. odstavek 26. člena ZUS) to je fikcija negativnega upravnega akta, obstaja v primeru vložene pritožbe le glede stranke, ki je pritožbo vložila. V tožničinem primeru pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa (8. člen ZUS v zvezi s 1. odstavkom 26. člena ZUS) niso izkazani, zato sodišče ugotavlja, da ni fiktivnega negativnega upravnega akta. Takšno tožbo pa sodišče v vsakem stanju postopka zavrže s sklepom (2. točka 1. odstavka in 2. odstavek 30. člena ZUS).

Sodišče je zakon o upravnih sporih skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.