Jedro

Ob upoštevanju zlasti okoliščine, da se je pravdni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 23. 1. 2008, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.

To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Sodišči sta zaključili, da je tožnikov zahtevek po splošnih pravilih odškodninskega prava neutemeljen. Po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) pa mu ni mogoče ugoditi, ker ni izpolnjena procesna predpostavka iz 15. člena ZVPSBNO.

4. S sklepom II DoR 238/2010 z dne 14. 7. 2011 je Vrhovno sodišče v tej zadevi dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bile v izpodbijani sodbi pravilno uporabljene določbe ZVPSBNO.

5. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v obsegu dopustitve revizije. Poudarja, da pred začetkom uporabe ZVPSBNO stranke niso mogle vplivati na hitrost ali pospešitev pravdnega postopka. Upoštevaje stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-207/2008, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 meni, da je treba tudi o njegovem zahtevku uporabiti določbe ZVPSBNO, čeprav se je ta začel uporabljati šele 1. 1. 2007. Do takrat mu je že bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker pa pred 1. 1. 2007 ni mogel vložiti nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga, pri odmeri odškodnine ni mogoče zahtevati uveljavljanja teh pravnih sredstev. Že okoliščina, da je bila prva obravnava v pravdni zadevi razpisana več kot tri leta po vložitvi tožbe, izkazuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Njegov zahtevek pa je utemeljen tudi po višini. Predlaga, da revizijsko sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo odstopi nazaj v ponovno postopanje in odločanje.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Tožnik s tožbo, ki jo je vložil 30. 6. 2008, zahteva od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva v pravdnem postopku, v katerem je uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ta se je začel s tožbo 13. 4. 2001 in pravnomočno zaključil s sodbo pritožbenega sodišča 23. 1. 2008. 9. Revizijsko sodišče poudarja, da je ZVPSBNO v okviru pravnih sredstev za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja omogočil uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja tudi tistih sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, pa ob začetku uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 še niso bili pravnomočno zaključeni. ZVPSBNO predstavlja pravno podlago za uveljavljanje odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja takega sodnega postopka, vključno z nepremoženjsko škodo, ki je posledica njegovega prekomernega trajanja pred 1. 1. 2007. V okviru te odškodnine je prizadetim zagotovljena tudi odškodnina zaradi kršitve pravice do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku (prim. 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter četrti odstavek 15. člena Ustave), saj kršitev prve pravice pogojuje kršitev druge pravice in z njo nastale škode.

10. Tožnik se zmotno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, po kateri je treba v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO. Iz navedene odločbe sicer izhaja, da pri odločanju o odškodninskih zahtevkih, kakršne odločba obravnava - z izjemo določb ZVPSBNO, ki jih odločba omenja - ni treba uporabljati ZVPSBNO, niti tistih njegovih določb ne, ki kot predpostavko za odškodninsko tožbo predpisujejo vložitev pospešitvenih pravnih sredstev (prvi odstavek 15. člena ZVPSBNO). Vendar ob tem ne gre prezreti, da se omenjena odločba Ustavnega sodišča nanaša le na zahtevke oškodovancev, katerim je bila pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena v sodnih postopkih, ki so bili končani pred 1. 1. 2007 (prim. 17. točko navedene odločbe). Tožnik pa v to skupino oškodovancev ne sodi, saj je bil postopek, kateremu očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključen po 1. 1. 2007. Njegov odškodninskopravni položaj je zato v celoti zajet z določbami ZVPSBNO. Za ta zaključek ni pomembno, v katerem delu sodnega postopka – pred ali po 1. 1. 2007 je prišlo do nepotrebnega odlašanja.

11. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) razume določbe ZVPSBNO tako, da nudi odškodninsko pravno varstvo tudi strankam sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1. 1. 2007, a ob začetku uporabe ZVPSBNO še niso bili pravnomočno zaključeni. Od strank teh postopkov zato zahteva, da se ravnajo po določbah ZVPSBNO in da pospešitvena in odškodninsko pravna sredstva, ki jih je uvedel ZVPSBNO, uveljavljajo pred vložitvijo pritožbe na ESČP (prim. odločitve ESČP v zadevah Nezirović proti Sloveniji, št. 16400/06 z dne 25. 11. 2008, Sobota proti Sloveniji, št. 36597/06 z dne 30. 8. 2011, Weiss proti Sloveniji, št. 37169/03 z dne 14. 2. 2012, Trgoagent d.o.o. proti Sloveniji, št. 3260/07 z dne 14. 2. 2012, Markovič in drugi proti Sloveniji, št. 3272/07 z dne 10. 7. 2012 ter tudi sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-37/11, Up-215/11 z dne 1. 7. 2011). Zahtevo po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev, s katero ZVPSBNO v prvem odstavku 15. člena pogojuje dovoljenost odškodninske tožbe, je ESČP obšlo le v nekaterih zadevah prehodnega značaja. Po stališču ESČP pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni treba uveljavljati, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO. V teh primerih po oceni ESČP postopek s pospešitvenimi pravnimi sredstvi najverjetneje ne bi bil v celoti izpeljan pred zaključkom prekomerno trajajočega sodnega postopka (prim. sodbe ESČP v zadevah Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05 z dne 22. 6. 2010, Mramor proti Sloveniji, št. 31391/05 z dne 18. 1. 2011, Simončič proti Sloveniji, št. 7351/04 z dne 18. 1. 2011, Maksimovič proti Sloveniji (št. 2), št. 31675/05 z dne 1. 2. 2011 ter tudi z zadnjo novelo ZVPSBNO-B, Uradni list RS, št. 38/12, dodani tretji odstavek 25. člena ZVPSBNO).

12. Ob upoštevanju navedenega in zlasti okoliščine, da se je pravdni postopek, kateremu tožnik očita prekomerno trajanje, pravnomočno zaključil šele 23. 1. 2008, revizijsko sodišče zaključuje, da je od začetka uporabe ZVPSBNO 1. 1. 2007 presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti - z materialnopravnega in s procesnopravnega vidika - podvržena določbam ZVPSBNO.

13. To stališče je ključno tudi za odločitev revizijskega sodišča. Vodi namreč k zaključku, da revizija ni dovoljena. Po sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je v sporih za povrnitev škode po ZVPSBNO revizija izključena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrglo.