Jedro

Pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnika je obračun dolga, ki ga je toženec podpisal, s katerim je priznal, da tožniku dolguje navedeni znesek, ki izvira po ugotovitvah sodišča iz posojilne pogodbe v letu 2004. Gre za novacijo in ta obračun dolga je toženčevo priznanje, koliko še dolguje tožniku in se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo s toženčevimi ugovori o oderuških obrestih in za kakšno obrestno mero sta se pravdni stranki dogovorili, ko pa gre v konkretnem primeru za ureditev razmerij iz posojilne pogodbe v letu 2004.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Toženec je dolžan plačati tožniku 24.001,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2008 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.996,65 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožba toženca se zavrne.

III. Toženec je dolžan povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 454,92 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 21.279,60 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2010 do plačila in mu povrniti 1.613,55 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da sodišče nepravilno ni upoštevalo ugovora nedopustne višine pogodbenih obresti zaradi razveljavitve člena 376 OZ, ki pa je bil dopolnjen z določbo člena 382.a OZ, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj pri izračunu dolga sodišče ni razmejilo pogodbenih obresti, ki so bile dogovorjene od zamudnih obresti, ki niso bile dogovorjene. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ne upošteva, da od trenutka, ko je obveznost tožene stranke zapadla v plačilo ne tečejo več pogodbene obresti, temveč zamudne obresti. Glede na izpoved tožnika, da bi moralo biti posojilo vrnjeno v roku šestih mesecev in po poteku tega roka tečejo, to je od 16.9.2004 zakonske zamudne obresti. Izračun dolga predstavlja enostransko izjavo toženca in ne dogovora. Toženec je z obračunom dolga pripoznal dolg v smislu pretrganja zastaranja in je ta pripoznava akcesorne narave in velja pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Znesek na obračunu dolga je zmoten, saj je toženec vse obveznosti poravnal. Tudi, če bi se štel obračun dolga za nov dogovor pa niso izpolnjeni pogoji za novacijo po prvem odstavku člena 323 OZ, saj obveznost po obračunu dolga nima drugačnega predmeta in pravne podlage. Toženec nadalje navaja, da je bila dogovorjena 3 % letna in ne 2,5 % mesečna obrestna mera, saj obrestna mera, ki jo zatrjuje tožeča stranka je tako visoka, da se domneva, da je oderuška in zagotovo ni bila predmet dogovora med prijatelji.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče napačno razlaga prvi odstavek člena 377 OZ in se sklicuje na sodbo II Ips 289/2009 iz katere izhaja, da obresti niso oderuške, če poleg objektivnega ni podan tudi subjektivni element oderuštva in ker tega ni, bi moralo sodišče ugoditi celotnemu zahtevku.

4. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa neutemeljena.

5. Pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnika je obračun dolga (priloga A2), ki ga je toženec podpisal, s katerim je priznal, da tožniku dolguje navedeni znesek, ki izvira po ugotovitvah sodišča iz posojilne pogodbe v letu 2004. Gre za novacijo in ta obračun dolga je toženčevo priznanje, koliko še dolguje tožniku in se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo s toženčevimi ugovori o oderuških obrestih in za kakšno obrestno mero sta se pravdni stranki dogovorili, ko pa gre v konkretnem primeru za ureditev razmerij iz posojilne pogodbe v letu 2004. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ta obračun predstavlja glavnico in da je pravno veljaven, ker se toženec ne more sklicevati na neskrbnost oziroma kakšnih drugih napak volje bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi šlo v konkretnem primeru samo za obresti le-te niso oderuške, ker toženec ni dokazal subjektivnega elementa ničnosti (člen 119 OZ). V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo s tem, kakšne bi bile nične obrestiv letih od 2004 do 2008, ko je prišlo do obračuna dolga in ali je podana delna ničnost pogodbenih obresti, kot utemeljeno opozarja pritožba tožnika, saj je sodišče prve stopnje že pred tem ugotovilo, da ne gre za oderuške obresti. Ker obračun dolga predstavlja glavnico in terjatev iz tega obračuna, ni zastarana, je materialnopravno napačna odločitev o delnem zastaranju obresti kot akcesorne terjatve.

6. Ker predstavlja kot že omenjeno podlago za odločanje v tej zadevi obračun dolga in se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo o višini in na ravni pogodbenih obresti, so v posledici tega neutemeljeni pritožbeni razlogi toženca, ki izpodbijajo sodbo v tej smeri (pravilo ne ultra alterum tantum iz člena 382.a OZ, razmejitev med pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakšna je bila višina pogodbenih obresti 2,5 ali 3 % mesečno). Obračun dolga, ki ga je podpisal toženec ne pomeni enostranske izjave toženca kot trdi pritožba, temveč priznanje toženca, koliko še dolguje tožniku in pravno pomeni novacijo, čeprav ne gre za dvostranski podpis.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti, pritožbi tožnika pa ugoditi in v zavrnilnem delu sodbo spremeniti ter v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku (člen 353 in 358 ZPP).

8. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je v celoti uspel s svojim zahtevkom in toženec mu mora poravnati vse nastale pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.996,65 EUR ter pritožbene stroške v znesku 454,92 EUR odmerjene v skladu z OT in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.