Jedro

S pritožbenim razlogovanjem pritožnica smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni dolžno opredeljevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 125746/2012, z dne 3. 9. 2012 v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 118,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 442. in 480. členom ZPP je bila pritožba tožene stranke tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7. Uvodna pritožbena navedba pa sodišču prve stopnje (smiselno) očita kršitev 2. odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Po mnenju pritožnice namreč namen zanikanja s strani tožeče stranke zatrjevanih dejstev izhaja iz ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem je tožena stranka navajala, da tožeča stranka vtoževane terjatve nima. Odločilna dejstva, povzeta na 3. strani izpodbijane sodbe, bi zato po pritožničinem prepričanju sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ob uporabi načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

8. S tovrstnim pritožbenim razlogovanjem pritožnica torej smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 339. člen ZPP). Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati. Pripominja le, da toženkine pavšalne navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da tožeča stranka v predmetnem sporu vtoževane terjatve nima, saj predlogu za izvršbo ni predložila nobenih dokazov za njen obstoj, zato tožena stranka (tedaj kot dolžnik v izvršilnem postopku) zoper upnikovo terjatev ne more konkretno ugovarjati, ni mogoče šteti za smiselno zanikanje navedb nasprotne stranke, ki jih je ta podala v dopolnitvi tožbe z dne 30. 11. 2012 (in na ta način odgovorila na izpostavljeno navedbo tožene stranke iz ugovora).

9. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje določbe ZPP kršilo s tem, ker je odločitev sprejelo izven naroka, s čimer pa se tožena stranka ni strinjala. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo namreč sprejelo na podlagi 454. člena ZPP, po katerem mora v postopku v sporu majhne vrednosti sodišče narok za glavno obravnavano opraviti zgolj v primeru, ko je pravdna stranka izvedbo naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona izrecno zahtevala. Tako tožeča kot tožena stranka sta v postopku na prvi stopnji sicer predlagali zaslišanje dolžnika (sedaj tožene stranke), zakonitih zastopnikov tožeče stranke in A.B., izvršnega direktorja tožeče stranke, ker pa nobena od njiju izvedbe naroka ni izrecno zahtevala, je sodišče prve stopnje zakonsko pooblastilo iz 454. člena ZPP pravilno uporabilo. Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (katere sta kot navedeno podali stranki predmetnega gospodarskega spora) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Vsled navedenemu sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti kršitve neposrednosti (10. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) niti kršitve pravice do sodelovanja v postopku oziroma pravice do izjavljanja (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

10. Končno pa pritožnica razveljavitve izpodbijane sodbe ne more doseči niti s sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljuje z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga tožene stranke, da se zadeva odstopi sodišču v Mariboru (kot krajevno pristojnemu sodišču).

11. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna in nosilna značilnost vseh navedenih pomanjkljivosti pa je, da onemogočajo objektiven preizkus sodbe sodišča prve stopnje. Z obravnavano pritožbo izpodbijana sodba pa takšen preizkus omogoča, krajevna (ne)pristojnost sodišča pa tudi nima lastnosti pravno odločilnih dejstev, katere bi sodišče prve stopnje moralo presojati v zvezi z (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka. K temu pa je dodati še, da omenjenega predloga (kot ga imenuje tudi sama pritožnica) ni enačiti z ugovorom krajevne nepristojnosti, ki ga neutemeljeno – šele v pritožbenem postopku – skuša uveljaviti tožena stranka.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno kot neupoštevni in delno kot neutemeljeni, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP (kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (252. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.