Jedro

V predmetni zadevi iz predloga za izvršbo sploh ne izhaja, na kakšen način je upnik od dosojenih bruto zneskov razlike v plači izračunal pripadajoče neto zneske, zato je od dolžnika neupravičeno zahtevati, da se izjasni do tega obračuna kakorkoli drugače kot s predložitvijo svojega izračuna, kar pa je dolžnik tudi storil. Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik glede na dejstvo, da upnik v predlogu za izvršbo ni pojasnil, kako je izračunal dolgovani znesek, v zadostni meri utemeljil, kako je izračunal svoj dolg in je s tem podal zadostno trditveno podlago za ugovor, da je svojo obveznost iz sodbe kot izvršilnega naslova že izpolnil.

Izrek

I. Izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka). Odmerilo je nadaljnje stroške upnika v višini 21,20 EUR ter naložilo dolžniku njihovo plačilo v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, po poteku tega roka pa tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upnik v izvršilnem predlogu navedel, da je upošteval vse pripadajoče davke in prispevke ter tako prišel do neto zneskov, ki naj bi jih bil dolžnik dolžan plačati po izvršilnem naslovu, vendar ni razvidno, kolikšne davke in prispevke je upošteval oziroma kako je prišel do izračuna neto zneska. Sklicuje se na izvršilni naslov, ki določa, da je dolžnik dolžan obračunati in izplačati razliko v plači tako, da od posameznega bruto zneska izplača neto razliko v plači z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Meni, da upnik ni prikazal, na katero višino plače je izvršil obračun in katere dohodninske lestvice je upošteval ter nato katere davke in prispevke je na tako ugotovljeno višino upošteval in v kakšnem obsegu. Zaradi navedenega dolžnik trdi, da v ugovoru ni mogel navajati, česa upnik pri svojem izračunu ni upošteval, ker ni razpolagal z natančnim obračunom upnika. Trdi pa, da je v svojem ugovoru podal trditve o tem, kako je izračunal neto zneske in to tudi prikazal v razpredelnici za vsak mesec posebej, česar upnik ni storil. Meni, da se tega ne da prikazati bolj natančno, kot je prikazano in izračunano, upnik pa tudi tega ni storil, zato se njegovega izračuna ne da preizkusiti, kar je dolžnik v svojem ugovoru navedel, zato očitek sodišča dolžniku v tem delu ni na mestu. Meni, da mora sodišče takšen izvršilni predlog zavrniti, saj je na upniku, da izkaže, na kakšen način je z upoštevanjem vseh zakonskih normativov prišel do določenega rezultata. Pove, da takšne obračune dela za vse svoje delavce in so pravilni, zanje pa ima certificiran računalniški program, ki upošteva vse zakonske parametre in se redno ob vsaki zakonski spremembi nadgradi, tako da ne more prihajati do računskih napak. Po mnenju dolžnika je sodišče tisto, ki mora poznati materialni predpis, ki določa stopnjo davkov in prispevkov, ki jih mora delodajalec obračunati od bruto plače in plačati na ustrezne račune pri ZPIZ in ZZZS. Soglaša, da sodišče ni računovodski servis dolžnika, zato je dolžnik sam opravil natančen izračun svojega dolga in s tem dokazal, da je upniku izplačal vse, kar mu je dolgoval po sodbi. Priznava, da je bilo pri izračunu ugotovljeno, da upniku dolguje še 24,83 EUR, vendar pa se ta znesek zaradi manjših obresti po njegovem mnenju kompenzira in ne dolguje zneska, ki ga zahteva v plačilo upnik. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zavrnitev predloga za izvršbo ter priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki po svojem pooblaščencu nanjo odgovarja in navaja, da predložena tabela dolžnika, ki jo je priložil k ugovoru, ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ne glede na to pa še opozarja, da so tudi sama dokazila oziroma tabela z izračunom v nasprotju z navedbami dolžnika oziroma napačne. Opozori na razliko med izračunano neto glavnico v višini 1.774,75 EUR in dejstvom, da je dolžnik iz tega naslova upniku nakazal zgolj 1.749,87 EUR. Nasprotuje izračunu zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, ki izhajajo iz razpredelnice dolžnika v višini 1.411,37 EUR, saj od navedenih zneskov do 18. 04. 2008 znašajo zakonske zamudne obresti 1.448,09 EUR. Upnik primeroma prilaga izračun za mesec maj 2002, iz katerega je razvidno, da so obresti za razliko v plači za ta mesec nehale teči, ko so dosegle glavnico, torej da bi glede na podatke dolžnika morale znašati 32,79 EUR, medtem, ko iz razpredelnice dolžnika izhaja, da je za dolg za mesec maj 2002 upošteval le obresti v višini 29,15 EUR. Sklicuje se na odgovor na ugovor, v katerem je na konkretnih posamičnih primerih (za meseca december 2000 in november 2003) izkazal, da je izračun neto zneska, kot ga v razpredelnici navaja dolžnik, napačen. Trdi, da dolžnik ni poravnal terjatve oziroma, da ni izkazal, da bi jo poravnal, in predlaga zavrnitev pritožbe dolžnika ter potrditev sklepa prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da dolžnik nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom, da upnikov izračun pripadajočega neto zneska razlik v plači ni pravilen, in posledični ugotovitvi, da dolžnik ni obrazloženo pojasnil svojega izračuna oziroma ni navedel, zakaj je bil upnikov izračun napačen. V zvezi s tem višje sodišče ugotavlja, da mora sicer dolžnik za svoje ugovorne navedbe postaviti trditve in predlagati dokaze, vendar je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da bi dolžnik moral obrazloženo pojasniti svoj izračun oziroma navesti, zakaj je upnikov izračun napačen, zmotno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi iz predloga za izvršbo sploh ne izhaja, na kakšen način je upnik od dosojenih bruto zneskov razlike v plači izračunal pripadajoče neto zneske, zato je od dolžnika neupravičeno zahtevati, da se izjasni do tega obračuna kakorkoli drugače kot s predložitvijo svojega izračuna, kar pa je dolžnik tudi storil. V ugovoru je pojasnil, da je izračunal pripadajoče neto zneske razlike v plači tako, da je k plači za posamezni mesec prištel prisojeni bruto dodatek, nato pa upošteval dohodninsko lestvico za posamezni mesec izplačila in obračuna davkov ter prispevkov, ki se plačujejo od bruto plače. Dalje je navedel tudi, da je pri posameznem mesecu treba upoštevati olajšave za posameznega družinskega člana, vseh teh podatkov pa upnik ni upošteval in je zato njegov izračun nepravilen. Glede tega, kako je izračunal posamezne neto mesečne zneske razlike v plači, se je dolžnik skliceval na preglednico (priloga B 2), ki jo je priložil ugovoru. Višje sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da listine ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, vendar pa gre pri listini z izračunom neto izplačila dodatka za neugodne delovne vplive december 1999 do november 2004 za dokument, ki ga je sestavil sam dolžnik, in ne za listino, ki bi dokazovala resničnost dolžnikovih navedb (četudi jo je dolžnik v ugovoru navedel pod rubriko dokazi), zato lahko predstavlja trditveno podlago ugovora. Pretirano formalistično bi bilo zahtevati od dolžnika, da poleg samega pojasnila načina izračuna neto zneskov v sámo besedilo ugovora zapiše tudi vse zneske dolgovanih razlik v plači za skoraj petletno časovno obdobje. Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik glede na dejstvo, da upnik v predlogu za izvršbo ni pojasnil, kako je izračunal dolgovani znesek, v zadostni meri utemeljil, kako je izračunal svoj dolg in je s tem podal zadostno trditveno podlago za ugovor, da je svojo obveznost iz sodbe kot izvršilnega naslova že izpolnil. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je v predmetni zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v ugovoru in tudi ni ugotovilo, ali je dolžnik izpolnil svojo obveznost po izvršilnem naslovu, ali ne. Dolžnik je v svojem ugovoru med drugim predlagal tudi izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca s področja izračuna davka in prispevkov, ki se plačujejo iz naslova plače, tako da bi sodišče lahko tudi z izvedbo tega dokaza ugotavljalo, ali je izračun dolžnika pravilen in posledično, ali je utemeljen dolžnikov ugovor, da je svojo obveznost že izpolnil. 7. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v predmetni zadevi nepopolno ugotovljeno, je sodišče pritožbi dolžnika ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem postopku opredeliti do navedb v ugovoru dolžnika, pred tem pa po potrebi pozvati upnika k predložitvi lastnega obračuna, iz katerega bo razvidno, na kakšnem način je izračunal neto zneske iz dosojenih bruto zneskov in pripadajoče zakonske zamudne obresti, in če bo presodilo, da ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za izračun pripadajočih neto zneskov na podlagi dosojenih bruto zneskov razlik v plači, postaviti predlaganega izvedenca ustrezne stroke. V svoji odločitvi se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, ali je dolžnik s plačilom zneska 1.749,87 EUR iz naslova neto glavnice ter 1.411,44 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti izpolnil svojo obveznost po izvršilnem naslovu, ob tem pa se bo tudi moralo opredeliti do razlike pri samem izračunu dolžnika (24,83 EUR) in upnikovih navedb glede obračunavanja zakonskih zamudnih obresti. Višje sodišče še pojasnjuje, da se plača pravilno obračunava tako, da se od bruto zneska plače oziroma razlike v plači najprej odmeri prispevke delavca za socialno varnost v skupni višini 22,10 % (15,50 % za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 6,36 % za obvezno zdravstveno zavarovanje, 0,10 % za starševsko varstvo in 0,14 % za zaposlovanje) skladno z Zakonom o prispevkih za socialno varstvo (ZPSV) in izračuna davčne olajšave (denimo splošna davčna olajšava in olajšava za vzdrževane družinske člane), ki so odvisne od osebnih razmer zavezanca, ki se tekom časa lahko spreminjajo. Od t. i. druge osnove, se nato na podlagi Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) obračuna dohodnina po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti, davčna obremenitev pa je tudi v tem delu odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca (denimo zaposlitvenega statusa). Po tem, ko se od bruto zneska plače oziroma razlike v plači odštejejo obračunani prispevki in dohodnina, ostane neto plača, ki se delavcu izplača. Tako se izkaže način izračuna neto zneskov, kakršnega pojasnjuje upnik v odgovoru na pritožbo, za napačnega, saj neto zneska razlike v plači ni mogoče pravilno izračunati tako, da se pri bruto razliki v plači upošteva razmerje med bruto in neto plačo, kakršno je imel upnik izplačano v mesecu, za katerega je dosojena bruto razlika v plači. Za obračun zakonskih zamudnih obresti pa je treba upoštevati, kakšen neto znesek bi v primeru, če do prikrajšanja pri plači ne bi prišlo, dobil izplačan upnik na dan zapadlosti posameznega zneska razlike v plači, oziroma kakšna je razlika v neto znesku za posamezni mesec (ki ni enaka znesku neto razlike v plači, ki mu pripada ob izplačilu), nato pa od tako izračunanega neto zneska razlike odmeriti zakonske zamudne obresti do dne plačila oziroma ob upoštevanju omejitve teka zakonskih zamudnih obresti po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004 z dne 02. 03. 2006 do višine glavnice.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.