Jedro

Tako seznam izvršilnih naslovov kot tudi izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebujeta vse po zakonu zahtevane sestavine iz 9. točke 145. člena oziroma 151. člena ZDavP-2. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na tožbi predložene dokazne listine (posojilne pogodbe), glede sredstev iz naslova gotovinskih dvigov. Takšnih tožbenih navedb sodišče ne more upoštevati, ker bi jih moral tožnik v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 (nova dejstva in novi dokazi) predložiti že v upravnih postopkih, v katerih so bile izdane davčne odločbe, ki sestavljajo seznam izvršilnih naslovov. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na to, da že sam davčni organ teh listin ni mogel pridobiti, in da so bili to dolgotrajni postopki, kar naj bi bila pri tožniku ovira za predložitev danih dokazil. Gre namreč za tožbene ugovore, ki se nanašajo na izpodbijanje samega izvršilnega naslova, za kar pa v postopku davčne izvršbe ni pravne podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo Ministrstva za finance, DURS, Davčnega urada Celje, DT 42911-07501/2010-1 04062-12 z dne 15. 12. 2010 je odločeno, da se dolžniku A.A. (tožnik v tem sporu) opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša po stanju na dan 14. 12. 2010 s knjiženimi plačili do 14. 12. 2010, glavnica 56.658,37 EUR, zamudne obresti do dne 15. 12. 2010 3.696,18 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR, skupaj 60.375,41 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice, ki jih obračuna banka oziroma hranilnica od dne 16. 12. 2010, do vključno dneva plačila davčnega dolga. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 42911-07501/2010-2 04062-12 z dne 15. 12. 2010, ki je sestavni del tega sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri hranilnici B. V nadaljevanju izreka so še navedena povzetja in omejitve izvršbe ter način izvršbe, kar pa sodišče v sodbo ponovno ne povzema.

V obrazložitvi prvostopni upravni organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka s pritožbeno odločbo, navaja določbe 143. člena in 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določata, kdaj se začne davčna izvršba in da se izvede na podlagi izvršilnega naslova. Na podlagi 9. točke drugega odstavka 145. člena je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, po katerem mora biti za posamezni izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V nadaljevanju še navaja sredstva, ki so iz davčne izvršbe izvzeta in ki jih je treba upoštevati in na katera sredstva iz naslova denarnih prejemkov ni mogoče poseči. 93. člen tega zakona določa vrstni red poplačila dajatev, določba 168. člena zakona pa določa, da banka oziroma hranilnica obdrži sklep v evidenci in opravi na njegovi podlagi izplačilo ali dodatno izplačilo, ko denarna sredstva prispejo na račun dolžnika. Plačilo zamudnih obresti določa 26. člen ZDavP-2, 170. člen pa primere, ko se dolg lahko izterja od banke oziroma hranilnice.

V pritožbeni odločbi tožena stranka ponovno navaja vse dejanske in pravne razloge za odločitev in odgovarja na pritožbene navedbe zoper odločbo prve stopnje.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja ves postopek v zvezi z delovanjem pravne osebe C. d.o.o., v katerem je bil pozvan kot priča in dne 7. 9. 2005 opravljeno hišno preiskavo s strani Policijske uprave Celje. Napačna je bila tudi odločitev pristojnega organa, da se je tožnik na podlagi 183. člena odrekel pravici pričanja in zaključil svoje domneve, da si je dvignjena sredstva prilastil v svojo korist, čeprav je iz samega dopisa tožnika razvidno, da so se njegove navedbe nanašale izključno na pravno osebo C. d.o.o. V nadaljevanju se sklicuje na 143. člen Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ko mora odgovorna oseba stranko opozoriti na pravne posledice njegovih dejanj. V primeru inšpekcijskega nadzora zoper tožnika, ta očitana dejanja njemu niso bila pojasnjena, ko je bil venomer seznanjen le z odločbami izdanimi pravni osebi C. d.o.o. Le ob koncu leta 2008 je bil seznanjen, da ga DURS bremeni plačila davka v višini 41.044,68 EUR, ker je prejel plačilni nalog v tem znesku. Ker je bil postopek pridobivanja dokaznega materiala od podjetja C. d.o.o. otežkočen ter dolgotrajen, v tem času inšpiciranja pa ni uspel pridobiti niti enega samega dokumenta, tožnik šele v tej fazi naslovno sodišče in posredno tudi davčni organ seznanja z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da si sredstev iz naslova gotovinskih dvigov ni prilastil za lastne potrebe, temveč so bila v celoti izročena predstavniku družbe C. d.o.o. ter porabljena v namene poslovanja. Iz priloženih listin je razvidno, da so se iz naslova dvigov financirali naslednji pravni posli: posojilna pogodba št. MG-1/2003, med strankama D.D. in C. d.o.o., v znesku 832.000 SIT; posojilna pogodba št. EV-2/2003, med strankama E.E. in C. d.o.o., v znesku 725.000 SIT; posojilna pogodba št. MČ-2/2003 med strankama F.F. in C. d.o.o., v znesku 2.961.000 SIT; posojilna pogodba št. AMV-3/2003, med strankama G.G. in C. d.o.o., v znesku 550.000 SIT; posojilna pogodba št. NK-3/2003 med strankama H.H. in C. d.o.o., v znesku 720.000 SIT; posojilna pogodba št. CFV-3/20033/2003, med strankama I.I. in C. d.o.o., v znesku 3.550.000 SIT; posojilna pogodba št. IM-2/2003 med strankama J.J. in C. d.o.o., v znesku 1.899.000 SIT; posojilna pogodba št. MM-3/2003 med strankama K.K. in C. d.o.o., v znesku 1.199.000 SIT; posojilna pogodba št. IJ-2/2003, med strankama L.L. in C. d.o.o., v znesku 1.199.000 SIT; posojilna pogodba št. SAF-2/2003, med stranka M. d.o.o. in C. d.o.o. v znesku 1.990.000 SIT; posojilna pogodba št. BD-1/2002 med strankama N.N. in C. d.o.o., v znesku 363.000 SIT; posojilna pogodba št. JPDP-2/2003, med strankama O.O. in P.P. in C. d.o.o., v znesku 845.000 SIT; posojilna pogodba št. ST-2/2002 med strankama R.R. in C. d.o.o., v znesku 2.150.000 SIT; posojilna pogodba št. ZD-2/2002 med strankama S.S. in C. d.o.o., v znesku 950.000 SIT; posojilna pogodba št. GP 01-03 med strankama Š. d.o.o. in C. d.o.o., v znesku 18.000.000 SIT; listina o odkupu terjatev z dne 19. 12. 2003, med strankama društvo T. in C. d.o.o., v znesku 2.887.145 SIT; listina o odkupu terjatev z dne 19. 12. 2003, med strankama Društvo U. in C. d.o.o., v znesku 3.568.864 SIT. Listine tako izkazujejo, da je bilo za namene poslovanja C. d.o.o. porabljenih skupno 44.389 SIT, za preostali znesek 510.991 SIT pa je bilo tožniku pojasnjeno, da naj bi šlo za pokritje materialnih stroškov poslovanj podjetja v letu 2003. Dokazi, katerih pridobivanje je bilo izredno naporno po tolikih letih in v odsotnosti ustreznih pooblastil (tožnik ni odgovorna oseba podjetja) kažejo, da je davčni organ svoje sklepanje utemeljil na popolno neresnični hipotezi, to je, da so vsi dvigi končali v žepu tožnika. Listine (posojilne pogodbe se prilagajo) kažejo, da so bila v postopku dejstva napačno ugotovljena, in da je ta odločba v popolnem nasprotju s tukaj prikazanimi novimi dejstvi in v nasprotju z načelom in dubio pro reo, zato se more v celoti odpraviti. Tožnik tudi prilaga številne pogodbe kot prikaz dejanskega stanja. Predlaga tudi, da se mu z zakonitimi obrestmi vrnejo stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz razloga, ker tožnik v zakonsko določenih rokih ni plačal davčnega dolga po seznamu izvršilnih naslovov št. DT 42911-07501/2010-2 04062-12 z dne 15. 12. 2010, v katerem je kot izvršilni naslov navedena dohodnina po odločbi št. DT 4210-1462/2008-0406-04 z dne 25. 1. 2010. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta svojo odločitev utemeljila oba upravna organa in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Po 143. členu ZDavP-2 davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, izvršilni naslovi za davčno izvršbo pa so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med njimi je pod točko 9 naveden tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem morajo biti za posamezen izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V 157. členu ZDavP-2 (pritožba zoper sklep o izvršbi) je določeno, da je zoper sklep o izvršbi pritožba sicer dovoljena (1. točka), da pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (5. točka).

Tako seznam izvršilnih naslovov z dne 25. 1. 2010, kot tudi sam izpodbijani sklep o davčni izvršbi, vsebujeta vse po zakonu zahtevane sestavine iz 9. točke 145. člena oziroma 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je opredeljen izvršilni naslov (to je dohodnina po odločbi št. DT 4210-1462/2008-04046-04, z dne 25. 1. 2010, rok plačila 2. 3. 2010, datum izvršljivosti 3. 3. 2010, znesek glavnice davka in znesek zamudnih obresti), tako da ima vse sestavine, ki so kot obvezne določene v 145. členu ZDavP-2. Glede na navedeno, so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na tožbi priložene dokazne listine (posojilne pogodbe), glede sredstev iz naslova gotovinskih dvigov, ki naj bi bila v celoti izročena predstavniku družbe C. d.o.o. ter uporabljena v namene poslovanja. Takšnih tožbenih navedb sodišče ne more upoštevati, ker bi jih moral tožnik v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 (nova dejstva in novi dokazi) predložiti že v upravnih postopkih, v katerih so bile izdane davčne odločbe, ki sestavljajo seznam izvršilnih naslovov. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje na to, da že sam davčni organ teh listin ni mogel pridobiti, in da so bili to dolgotrajni postopki, kar naj bi bila pri tožniku ovira za predložitev danih dokazil. Gre torej za tožbene ugovore, ki se nanašajo na izpodbijanje samega izvršilnega naslova, za kar pa v postopku davčne izvršbe ni pravne podlage.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.