Jedro

Če oseba, ki je zaposlena v tujini, vsak teden in vse proste dneve prihaja k svoji družini v Slovenijo, živi z njo in skrbi za vzgojo otrok, se šteje, da ta oseba dejansko živi v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 16.4.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da je poklicni voznik in da je že od leta 1990 na začasnem delu v tujini ter da vsak teden obišče sorodnike v Sloveniji. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik res že od 11.9.1990 na delu v tujini, zato ne izpolnjuje pogojev iz 3. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-I in 38/92). Za izpolnitev tega pogoja bi moral dejansko živeti v Sloveniji neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje za redno naturalizacijo. Ker tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, tožena stranka drugih pogojev iz citiranega člena zakona o državljanstvu ni ugotavljala.

V tožbi tožnik navaja, da je v Slovenijo prišel leta 1978, do konca leta 1990 je bil zaposlen v Sloveniji, nato pa se je začasno zaposlil pri prevozniškem podjetju v Avstriji. Stalno prebivališče ima prijavljeno v Sloveniji že od leta 1982, ko je dobil stanovanje, v katerem ves čas stanuje z družino. Zgolj mesto zaposlitve ne more biti odločilen faktor za to, kje kdo živi. Tožnik pride domov vsak teden - za vikend, skrbi za razvoj in vzgojo svojih otrok in v Sloveniji se počuti doma, saj kamion ne more biti njegov dom. Izpodbijana odločba je formalistična in neživljenjska. Človek je doma tam, kjer izpolnjuje svoje osnovne družinske potrebe, kjer ima ženo in otroke, ki zanj skrbijo in on za njih. Odsotnost preko delovnih dni je nepomembna. Termin "dejansko živeti v Sloveniji" gotovo ne more pomeniti, da si 5 let v Sloveniji stalno prisoten. Lahko predlaga zaslišanje velikega števila prič, ki bodo lahko potrdile, da ne glede na njegovo začasno zaposlitev, ves čas živi v Sloveniji. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne. Meni, da termin "dejansko življenje" pomeni fizično prisotnost v Sloveniji. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sklep Vlade Republike Slovenije v zvezi z določitvijo politike pri izvajanju zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožba je utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije določa v več določbah, med drugim tudi v 3. točki 1. odstavka 10. člena kot pravno relevatno dejstvo za pridobitev državljanstva, da določena oseba "dejansko živi v Republiki Sloveniji". Navedenega pojma zakon ne definira oziroma ne določa kriterijev kdaj se šteje, da neka oseba dejansko živi v Sloveniji. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki odloča o uporabi tega predpisa.

Po mnenju sodišča sama prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji še ne pomeni dejanskega življenja v Sloveniji. Potrebna je tudi fizična prisotnost te osebe na ozemlju Republike Slovenije. Toda glede te fizične prisotnosti se za izpolnitev pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne more zahtevati neprekinjena fizična prisotnost. Po mnenju sodišča lahko določena oseba dejansko živi v Sloveniji, tudi če ni ves čas fizično prisotna v Republiki Sloveniji. Zato je pravilen sklep o tem, kje določena oseba dejansko živi, mogoče sprejeti le, če se upoštevajo vse konkretne okoliščine vsakega primera.

Iz podatkov spisa v tej upravni zadevi je razvidno, da ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji od leta 1978, da ima ženo in dva otroka. Po ugotovitvah tožene stranke je tožnik od leta 1990 na začasnem delu v tujini kot poklicni voznik. Navedba v izpodbijani odločbi, da tožnik vsak teden "obišče sorodnike v Sloveniji" ni povsem v skladu s podatki v spisih. Iz tožnikove izjave, kot tudi izpovedbe njegove žene (ki je bila zaslišana kot priča) izhaja, da tožnik prihaja vsak teden, za vikend domov v Slovenijo - torej k svoji družini. Sodišče meni, da zgolj na podlagi okoliščine, da je tožnik zaposlen v tujini, še ni mogoče zanesljivo sklepati, da dejansko ne živi v Sloveniji. Če ima tožnik stanovanje in družino v Sloveniji, če vsak teden in vse proste dneve prihaja k svoji družini, če skrbi za družino in za vzgojo otrok, bi to kazalo, da pretežni del svojih življenjskih aktivnosti tožnik opravlja v Sloveniji, da torej dejansko živi v Sloveniji. Vse te okoliščine, ki so pomembne za pravilen sklep glede dejanskega življenja pa mora predhodno tožena stranka ugotoviti.

Glede na navedeno je sklep tožene stranke o tem, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, preuranjen. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).