Jedro

Dediči so dolžni poravnati zapustnikove obveznosti, ki so nastale do njegove smrti, kot trenutka prehoda zapuščine na dediče, vendar le do višine podedovanega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencem naložilo, da so dolžni tožnici nerazdelno izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (17.6.2008) dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (1. točka izreka sodbe). V presežku do zahtevanih 4.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da so toženci nerazdelno dolžni tožnici povrniti stroške postopka v višini 685,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). Tožnici, ki jo je sedaj pokojni V. Ž. poškodoval 6.5.2005, je iz naslova nepremoženjske škode priznalo 2.000,00 EUR od uveljavljanih 4.000,00 EUR. Iz naslova telesnih bolečin je tožnici priznalo 1.700,00 EUR od uveljavljanih 2.500,00 EUR in iz naslova strahu 300,00 EUR od uveljavljanih 500,00 EUR. V celoti pa je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti uveljavljan v višini 1.000,00 EUR.

Zoper sodbo so se pritožili toženci zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da dosojeno odškodnino zniža. Po njihovem prepričanju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 12/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD), saj sedaj pokojni V. Ž. ob smrti ni imel dolgov in bi morali biti dolgovi izkazani s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Skladno z 2. odstavkom 142. člena ZD za dolgove zapustnika ni odgovoren dedič, ki se je dediščini odpovedal. V času zapuščinske obravnave dediči za terjatev upnice niso vedeli in se zato tudi niso mogli odpovedati dediščini. Ne morejo dedovati terjatev zapustnika za nematerialno škodo, ki še ni določena s pravnomočno sodbo. Ugotavljanje odgovornosti in oblike krivde pri pokojnem je nedopustno, saj je to popolnoma identično, kot če bi pokojniku sodili kot obdolženemu v kazenskem postopku. Utemeljen je ugovor zastaranja terjatve. Težave s sluhom, ki so bile vzrok bolniškega staleža od 9.6.2005, po ugotovitvi izvedenca niso v povezavi s škodnim dogodkom. Tožnici je bila znana vrsta in obseg škode 9.5.2005, zato je njen zahtevek zastaral najpozneje 10.6.2008. Podrejeno ugovarjajo višini priznane odškodnine. Ocenjujejo, da za udarnino glave in stisnjenje vratu, kar je tožnica utrpela, bi bila primerna odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Višja odškodnina ni več v skladu s pravično denarno odškodnino in samim namenom odškodnine.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica ni pritožila in je zato sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (2. točka izreka) postala pravnomočna.

Dediči (pritožniki dediči so po pokojnem V.Ž.) so na podlagi 142. člena ZD dolžni poravnati zapustnikove obveznosti, ki so nastale do njegove smrti, kot trenutka prehoda zapuščine na dediče (132. člen ZD), vendar le do višine podedovanega premoženja (142. člen ZD). V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravni prednik tožencev V. Ž. odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je povzročil tožnici 6. 5. 2005. Nepremoženjska škoda, ki jo tožnica uveljavlja, je torej nastala še pred smrtjo V. Ž. (po podatkih spisa Okrajnega sodišča v Črnomlju D 344/2006 je V. Ž. umrl 4.10.2006) in so zanjo dediči odgovorni. Pogoj za odgovornost dedičev ni, kot pravno zmotno trdijo pritožniki, da bi za terjatev moral obstajati pravnomočni izvršilni naslov. Res je sicer, da dedič, ki se je dediščini odpovedal, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (2. odstavek 142. člena ZD), vendar dediči tega niti ne trdijo. Nasprotno, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v zapuščinskem spisu (sklep D 344/2006 z dne 29.3.2007), so dediči dediščino sprejeli in bili razglašeni za dediče. V skladu s 3. odstavkom 142. člena ZD so zato nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vrednost zapustnikovega premoženja okrog 12.578,00 EUR, pa dediči ne prerekajo. Trditev, da bi se, če bi za to obveznost vedeli, dediščini odpovedali, pravno ni upoštevna. Po določbi 132. člena ZD se dedič dedovanju lahko odpove le do konca zapuščinske obravnave, česar pa pritožniki niso storili.

Dejstvo, da je bil kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, K 160/2005 ustavljen zaradi smrti V.Ž. (V.Ž. je bila izrečena pogojna obsodba, ki še ni postala pravnomočna), ni ovira za ugotavljanje njegove odgovornosti v civilnem postopku in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odškodninsko odgovornostjo V. Ž. izvedlo ustrezen dokazni postopek in ugotovilo, da so izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti iz 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). Ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je sedaj pokojni V. Ž. ravnal nedopustno (tožnico je zgrabil za vrat in jo trikrat udaril z glavo ob steno), pri čemer jo je poškodoval in je med njegovim ravnanjem in posledicami podana vzročna zveza ter je za svoje dejanje tudi odgovoren, toženci, razen s trditvijo, da je ugotavljanje odgovornosti in oblike krivde pri pokojnem nedopustno, ne izpodbijajo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenih neizpodbijanih dejstev, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila tožnica poškodovana 6.5.2005, da je bila v bolniškem staležu neprekinjeno od obravnavanega dogodka do 24.6.2005 in da je bila tožba vložena 17.6.2008, ob uporabi določbe 352. člena OZ, pravilno odločilo, da odškodninski zahtevek ni zastaral. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnici odredil bolniški stalež zdravnik, pri čemer ni pomembno, da izvedenec v predmetnem postopku ni potrdil, da bi bile težave s sluhom posledica udarca v glavo. Tožnici ni mogoče očitati, da bi ji bila že 9.5.2005 znana vrsta in obseg škode,saj je šele v kazenskem postopku postavljeni izvedenec dr. med I. K. (specialist kirurg), v mnenju 13.4.2006, ocenil, da pri tožnici sicer zaznana lažja okvara sluha pri desnem ušesu, verjetno ni posledica udarnine glave.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v zadostni meri in pravilno upoštevalo merilo 179. člena OZ in je iz naslova telesnih bolečin in strahu tožnici priznalo odškodnino v primerni višini. Neutemeljeno je zavzemanje tožencev za nižjo odškodnino od prisojene. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica 6.5.2005 utrpela udarnino glave v predelu zatilja in temena na desni strani ter stisnjenje vratu, drugih poškodb (zvina vratne hrbtenice, ki ga omenjajo toženci), ni upoštevalo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem (4. stran, 5. stran sodbe), je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 1.700,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbena trditev, da do hospitalizacije in RTG posnetkov ne bi prišlo, če bi tožnica dala kirurgu objektivne podatke, kar sicer uveljavlja neobrazloženo, je nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP) ne sme upoštevati. Toženci niso dokazali, da brez svoje krivde tega ne bi mogli uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Odmeri odškodnine iz naslova strahu obrazloženo toženci ne oporekajo in je materialnopravno pravilna.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).