Jedro

Priznanje kaznivega dejanja sicer ne pomeni hkrati tudi pripoznave odškodninskega zahtevka, pomeni pa priznanje dejstev, ki konstituirajo kaznivo dejanje. Ta dejstva so hkrati tudi dejstva, na katera se opira odločitev o odškodninskem zahtevku, zato v sodbi ni treba posebej navajati razlogov o njihovi ugotovitvi v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je A. W. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi z prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ in ji na podlagi določenih posameznih kazni izreklo enoto kazen eno leto in štiri mesece zapora, odločilo pa je tudi, da se ta kazen nadomesti s 480 urami dela v splošno korist, ki jih mora opraviti v roku enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenki naložilo, da mora plačati oškodovani družbi M. d.o.o. (prej V. d.o.o. oziroma C. d.o.o.) znesek 63.808,57 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom tega zneska do zneska 65.201,44 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v delu v katerem je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku in Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da oškodovano družbo s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 65.201,64 EUR napoti na pravdo. Vložnik meni, da oškodovanec svojega premoženjskopravnega zahtevka ni ustrezno obrazložil oziroma specificiral in ni navedel vseh predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da sodišče lahko o premoženjskopravnem zahtevku odloči, prav tako ni izkazal vseh elementov odškodninskega delikta, ki jih je upravičenec dolžan izkazati tudi v kazenskem postopku, če želi, da o premoženjskopravnem zahtevku odloči sodišče v kazenskem postopku. Meni tudi, da sta sodbi sodišča prve in druge stopnje glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku neobrazloženi in je zato podana kršitev določb postopka po drugi točki prvega odstavka 240. člena ZKP v povezavi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahteva ni utemeljena, saj njenim razlogom ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obdolžena na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi priznala. Sodišče je priznanje sprejelo in ugotovilo, da si je obdolženka nedvomno pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 63.808,57 EUR in odločilo, da je dolžna ta znesek povrniti oškodovani družbi, ki je priglasila premoženjskopravni zahtevek v nekoliko večjem obsegu. Navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila prisoditev premoženjskopravnega zahtevka utemeljena, saj je obdolženka krivdo priznala. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je sodišče upoštevalo, da si je s kaznivim dejanjem poneverbe pridobila znesek 61.053,52 EUR, z goljufijo pa 2.754,85 EUR in je sodišče oškodovani družbi ta zneska opravičeno prisodilo. Sodbi imata razloge o takšni odločitvi.

B.

4. Če je škoda element, ki je odločilen za presojo kaznivega dejanja je pravdno sodišče, v tem primeru pa kazensko, ki je odločalo o premoženjskopravnem zahtevku v okviru adhezijskega postopka, vezano na ugotovitve kazenskega sodišča toliko, kolikor škoda tvori del oziroma znak kaznivega dejanja (člen 14 Zakona o pravdnem postopku). Dejanski stanovi kaznivih dejanj so različni, v obravnavanem primeru je škoda oškodovani družbi nastala s kaznivim dejanjem poneverbe, ki je le druga plat protipravne premoženjske koristi v znesku 61.053,72 EUR in z goljufijo, s katero je obsojenka pridobila na račun oškodovane družbe 2.754,85 EUR. Pri obeh kaznivih dejanjih, tako pri poneverbi kot goljufiji je pridobljena protipravna premoženjska korist/ povzročena škoda zakonski znak kaznivih dejanj. Kazensko sodišče, ki je v skladu s tretjim odstavkom 102. člena ZKP odločalo tudi o premoženjskopravnem zahtevku, je v okviru presoje o obstoju navedenih kaznivih dejanj in storilkine odgovornosti zanju ugotovilo tudi vse elemente odškodninskega delikta, to je, da je bila oškodovancu povzročena škoda v višini premoženjske koristi, ki si jo je na njegov račun pridobila obsojenka z naklepno izvršitvijo kaznivih dejanj poneverbe in goljufije. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev tretjega odstavka 102. člena ZKP, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana. Opozarjanje vložnika v zahtevi, da je odškodninski postopek, tudi če je pridružen kazenskemu, vezan na predpise civilnega materialnega prava in je zato na oškodovancu dokazno breme, da z navedbami in dokazi izkaže obstoj vseh elementov odškodninskega delikta, ostaja na splošni ravni, ki pri upoštevanju v tem primeru povezanosti kazenskopravne in civilnopravne odgovornosti ne more biti podlaga za ugotovitev kršitve civilnega materialnega prava.

5. Vložnik nadalje navaja, da mora (kazensko) sodišče elemente odškodninskega delikta v postopku ugotavljati in jih v sodbi tudi obrazložiti. Tudi v zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je (kazensko) sodišče pri ugotavljanju obsojenkine kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje poneverbe in goljufije v zvezi s katerima je oškodovani družbi nastala škoda, ugotovilo vse elemente obsojenkine odškodninske odgovornosti. V obravnavanem primeru je odgovornost po kazenskem in civilnem pravu identična (sicer je civilna odgovornost strožja od kazenske), zato tudi ni mogoče pritrditi vložniku, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj meni da so podani elementi odškodninskega delikta in sicer škodljivo dejstvo oziroma protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost obdolženke. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je obsojenka kaznivo dejanje poneverbe, s katerim si je pridobila 61.054,72 EUR koristi in kaznivo dejanje goljufije, s katerim si je pridobila 2.654,85 EUR, priznala in je sodišče priznanje obsojenke sprejelo. Takšno priznanje sicer ne pomeni hkrati tudi pripoznave odškodninskega zahtevka, pomeni pa priznanje dejstev, ki konstituirajo kaznivo dejanje. Ta dejstva so hkrati tudi dejstva, na katera se opira odločitev o odškodninskem zahtevku, zato v sodbi ni bilo potrebno posebej navajati razlogov o njihovi ugotovitvi v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zahteva v zvezi z obrazložitvijo odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

6. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojene A. W. zavrnilo. Odločba o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določilu četrtega odstavka 95. in 98.a člena ZKP.